31 december 2012

Neutrudno

. . . . . . . . . . . . . . . .
 

Spet konec, da  bo lahko začetek. Začetek je lahko vsak dan, lahko nikoli, tale je zaukazan, koledarsko. Po za marsikoga prenasičenem mesecu, prihaja mesec počasnega umiranja, zato da potem lahko osredotočenih misli in pomirjenega duha skočimo v želja poln norčavi februar in že po pomladi dišeči marec. Najlepše je vedno tisto, kar prihaja. Še dobro. Ker tisto, kar je bilo in kar je, je vedno prežeto s spominjanjem, ki je vendarle le hranjenje s preteklim, stanje na mestu in zazrtost nazaj. Kar rabimo, je dejaven um in radodarno srce. Za jutri, pojutrišnjem in zmeraj. Jutri zato, da izpolni včerajšnje sanje, pojutrišnjem zato, da sanjam da krila in zmeraj zato, da se lahko rojevajo današnje želje. Da bi sanjali, leteli in si želeli, vam želim.


24 december 2012

Ne, ti in jaz si nisva enaka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Voditelj včerajšnje oddaje Dogodki in odmevi na Valu 202 je oddajo zaključil s čestitko in osebno izpovedjo, v kateri je razkril, da je vesel (morda je rekel »srečen«?), da živi v deželi, kjer lahko na glas pove, da se veseli svojih najljubših praznikov, božiča ter dneva samostojnosti in enotnosti. Bilo mi je nerodno namesto njega. Ker se je te svobode razveselil dvajset let pozneje in je v podtonu zvenelo, kot bi tega do zdaj ne smel glasno povedati, po drugi strani pa, da je bil vsa pretekla leta zatiran v tej svoji ljubezni. Že dovolj dolgo tacam ta svet, da vem, da je bila nekoč verska svoboda tod okoli manjša, a prav tako se spominjam, da so vsi sošolci že v krutih sedemdesetih in osemdesetih imeli doma drevešček, jaslice in so hodili k polnočnici. Bilo je v zasebni sferi, tam, kamor sodi (če naj bi se dosledno spoštovala ločenost cerkve od države). Nasprotno od njega moram priznati, da so prišli časi, ko si skoraj ne upam na glas priznati, da ne verujem, nimam dreveščka, še manj jaslic, in ne hodim k polnočnici. Javni linč te lahko doleti, če si drugačen. Taka je ta naša ljuba dežela. Fuj.

 

21 december 2012

No, pa dajmo!

. . . . . . . . . . . . . . . .


Nič, preživeli smo konec sveta, zima se začenja, danes se bijejo boji za prevpitje splošne neumnosti in zaplankanosti, v katero so nas potisnili, decembrovanje pa se prestavlja v najvišjo hitrost. Čisto prekmalu bo tu sivi januar, tako da je čas, da morebitno slabo voljo, zaskrbljenost in namrgodenost popakiramo v kufer, ga močno zapremo, potisnemo v omaro in pozabimo na šifro za odpiranje. Vrtiljak lepih želja, domiselnih daril, dišeče peke, dobrih misli, lepih načrtov in prijetne družbe naj se začne! Še prej na glas povejte, da je dost'!

17 december 2012

14 december 2012

Ena za lahko noč ali Kam izginja sneg?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tri ovčke pobalinke so se naselile na velikem travniku, polnem prečudovitega zelenja. V slast jim je šlo, niso se ga mogle nasititi, tako zeleno in deteljasto in mnjamsi dišeče je bilo. In ko se je dan prevesil v večer, so polnih trebuščkov zasedle najvišjo točko svojega travnika in se o-življenje-je-res-lepo stokajoče udobno namestile in še dolgo v noč prežvekovale tisto nekaj travice, ki se je ujelo v brke. Malina, Robida in Regrat so vsak dan ponavljale svoje rajsko prenajedanje, se nič kaj dosti ozirale na svet okoli sebe in verjele, da zelenja nikoli ne zmanjka. Ovčke so bitjeca, ki se puhasto kot oblaki valijo gor in dol po hribu, sem in tja po ravnini, se podrgnejo ob ograjo, kadar jih nekaj prav grdo zasrbi tam, kjer se ne morejo same popraskati, si tu in tam skočijo v lase, no, v volnene kodre, pri čemer je svet brezmejno poln hrane in zelen, da take zelene še v raju ne premorejo. Sonček jim boža smrčke, luna jim pomežikne v lahko noč in jutranja rosa jih osvežujoče oprha. Zanje ni letnih časov, ni šole, ni politike, ni pravočasnosti in zamud, ni sedenja pri miru. No, vsaj one mislijo, da je svet tisto, v kar se zbudijo in tisto, česar ne vidijo, ko ponoči vendarle malce oddahnejo svoje brbončice. Pa ni tako.

Meseci in letni časi se medsebojno prerivajo in komaj čakajo, da pridejo na vrsto, v kraljestvo svojega vladanja.

Ko se je tako poletje prevešalo v jesen, so navihanke nadaljevale s svojim ravnanjem, kot da je samo še danes čas za hrano, jutri pa je nepomemben. Ob jutrih se je njihov travnik svetil malce zmrznjeno in ko še niti približno njihovi trebuščki niso bili siti, se je že luna silila tja gor na črno nebo. Dan je bil vse krajši in iz dneva v dan so se bolj stiskale ena k drugi, vse dokler zjutraj niso vedele čigavo kopito se vidi izpod njihovih volnenih ogrinjal. Za povrh so nekega jutra bele kosmulje priletele dol z oblakov in prekrile njihov travnik. Zgodilo se je že, da so takim kosmuljam podobne reči frčale okoli njihovih glav, ampak še nobene niso bile tako igrive in za povrh slastne. Vse predhodne so se čudno lepile na njihove dolge hrapave jezike, te pa so kot sladkorčki legali tja vmes med brbončice. Prav zares so se jim dopadle! Kolikokrat so pljuvale regratove lučke in lastne cofke, ki so se odtrgali z njihovih volnenih kožuščkov, ko so ti prav tako nenadoma prileteli od nekod in bili videti slastno prhutavi. A nič se ni moglo kosati s to belino, ki je legala okoli njih in, o, poglej, saj niti lastnih kopit več ne vidimo! Hmmm. Dobro, kaj pa zdaj? Če vse tole pojemo, so si mislile, potem bo spet vse zeleno in če vse tole naši jezički in trebuščki pospravijo, o, kako zlahka se nam bodo na večer zlepile naše dolge trepalnice. In so se lotile svoje naloge. Malce jih je zeblo, to je že treba povedati, pa jeziki tudi niso ubogljivo proizvajali beeee, ampak se je pogosto slišalo kot meeee, a nič ne de. Kar je bilo še maloprej belo, je naslednji hip že najvišjim travnim bilkam dovolilo pokukati na plano. Ves dan in vse dni so se ovčke z nezmanjšano voljo lotevale svojega travnika, pod noč pa legale v toplo zavetje, kjer jih je za posladek čakalo še malo mrve, če bi slučajno tisti dan ledeni sladkorčki ne šli dovolj v slast. Garaško opravilo, a za naše ovčke, ki itak največje veselje najdejo v malicanju, prav nič.

In tako vse do pomladi. Takrat pa novo presenečenje! Med vsemi travnimi bilkami, ki so bile videti malce poklapano, so se šopirile neke prav posebne. Če bi jih ovčke znale poimenovati s pravim imenom, potem bi vedele, da so to zvončki, a njim se je zdelo, da se je travica odločila sladkorček obdržati zase čim dlje, saj je bila travica visoka in sloka in zelena, čisto pri vrhu pa se je razbohotila v nekaj belega in kapljičastega. Ja, to bo tisti ledeni sladkorček, darilo oblakov, so si rekle, in ker so jih same že dovolj pojedle, so travicam dovolile, da jih obdržijo nekaj tudi zase. Zato le dobro poglejte proti travnikom, tja, kjer snega ni več, prav tam so ovčke za vas pustile majcena presenečenja.

12 december 2012

Knjižni molj

. . . . . . . . . . . . . . . .
 
Kako pridemo do knjig, ki jih beremo? Nas najdejo ali mi najdemo njih? Najbrž gre za kombinacijo obojega, a zdi se mi, da je že dolgo tega, kar sem knjigo vzela s polic knjigarne, ne da bi prej vedela kaj oziroma koga (avtorja) kupujem. Morda ne dajem priložnosti knjigam? Kaj pa vem… K A. N. me je napotila moja ljuba prijateljica U. Gospa je delala v Bruslju in mi pripovedovala zgodbo o čudaški Belgijki, ki se oblači v črno, nosi črn cilinder, trpi zaradi nespečnosti in žlampa ogromne količine kave, zjutraj pa komaj čaka na prvi zvok jutranjega metroja, ko začuti, da ni le ona budna, ampak da poleg nje v svet budnosti zre na tisoče drugih. Hmmm, kako bi taka oseba ne bila zanimiva, za povrh vsej tej ekscentričnosti pa bojda tudi odlično piše! Najprej sem prebrala Metafiziko cevi, od koder poti nazaj, »odljubljanja«, ni bilo. H. M. je kot predlog v obliki Moj ljubi sputnik prišel čisto mimogrede in s to prvo knjigo še ni naredil pravega vtisa, nekako zmedena sem bila ob koncu. Potem pa sem v knjigarni na Wolfovi zagledala njegove knjige, izdane v zbirki Vintage, in bile so ne le njegove, ampak tudi strašansko lepe (bele). Eno ali dve sem imela v mislih, no L. jih je kupil kar sedem. In sem začela požirati eno za drugo. Bila sem začarana, njegov genij me je povsem prevzel. Zdaj je njegovih na moji knjižni polici že petnajst. Tu so še M. K., H. K., I. M., B. S., A. P., za posebno strast pa skrbi moja gospa Maa Ramotswe, za katero je prav tako kriva moja ljuba U. Kar me najbolj prevzame, sta jezik in domišljija. Ne nujno prvi stavek, tega redko preberem, kadar kupujem knjige. Ker kupujem meni znane avtorje, so že vnaprej obsojeni na sladostrastje in užitek. V vsako v zgornji desni kot podpis, mesec in leto nakupa, kadar jih kupim v tujini, pa še mesto, kjer so bile kupljene. Popotnice, ki se naselijo v mojem domu, nato za vedno najdejo domicil v mojem srcu.

Vse tiste knjige, ki se vseeno znajdejo v moji nakupovalni vrečki, so s področij, ki (največkrat) ni leposlovje. Knjige, ki se nanašajo na notranji design, res lepa kuharska knjiga, slovar ali priročnik, strokovne knjige, otroške knjigice, take kupim, potem ko jih prelistam. Leposlovje vedno na podlagi izkušenj ali priporočila. Nekaj jih je na police prišlo podarjenih in do teh imam čuden odnos. Vse sem si lepo ogledala, se navduševala nad oblikovanjem naslovnic v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prebrala pa le redke, nazadnje Dnevnik Ane Frank. Ko sem knjigo zagledala v stekleni vitrini muzeja v Amsterdamu, me je takoj spomnila na čisto enak izvod, ki krasi najino knjižnico in morala sem prebrati prav to (čeprav sem si v muzejski knjigarni kupila angleško izdajo).

Morda zamujam na tisoče zanimivih piscev, ampak tolaži me dejstvo, da nikoli ne bom mogla prebrati vsega, tako da je potem bolje brati dobro, kot se izgubljati v vrtincu raznovrstnosti, ki nujno ne daje, kar se od knjig pričakuje (užitek, pobeg, fascinacija, zgražanje, empatija, izgubljanja, premislek, ...).

09 december 2012

Že?

. . . . . . . . . . . . . . . .

December je že fino v teku, a kljub snegu, me praznični duh še ni zagrabil. Niti seznama za pošiljanje voščil si nisem pripravila, kje so šele misli na darila. Zdi se, da je vse postavljeno v napačen čas. Dvoplastnost sedanjega trenutka je obrv dvigajoča – na eni strani propad vrednot in beda v obliki izumrtja socialne države, na drugi strani dren vsepovsod, kjer se troši denar, ki ga menda ni. Protest zaradi protesta ali pa se vendarle zmoremo organizirati v zahtevajočo množico?


 

Na deželi je rajsko. Itak je vsak dan po službi kot na dopustu, a kadar pride vikend, kot je bil tale, potem bi morda vseeno rad imel časovni stroj, ki bi se za hip pokvaril in te zamrznil v trenutku. Topla hiša, v kateri diši po dobri hrani, ptičje hiške z malimi dobrotami skrbijo za debele rumene trebuščke, dobre knjige pa za ples možganov in domišljije. Še!



30 november 2012

Barve jeseni

. . . . . . . . . . . . . . . .


November lovim za rep. Ob kaminu, pasji družbi (Clei ima danes družbo, mojo prvo štirinožko, Geo), fini glasbi in slastni čokoladi poležavam, listam revije in se veselim skorajšnjega napada na pet novih knjig, ki sem si jih danes privoščila. Domača knjižnica že dolgo ni dobila novih stanovalk, tako da sem po novembrskem delovnem cirkusu končno zavila v knjigarno in uživala v družbi moje velike ljubezni, knjige.


Mesec je bil nor – projekt zaključen in predstavljen v Skopju, kamor me je po daljšem času spet odneslo. Pred tem uživala na bienalu slovenske ilustracije (vau!), potem bila prvič v življenju na bolniški. Še vedno se trudim glede nečesa pomembnega, za kar bi, če bi ne bila človek, ki se trudi zaključiti, kar začne, najraje pozabila, da sem si to kdaj obljubila. V nečem novem sem se preizkusila, a o tem kdaj drugič, na odličnem koncertu sem bila (oh, moja ljubezen do njiju vsakokrat dobiva razsežnosti, ki fizikalno niso mogoče, a se vendarle zgodijo in dogajajo). Podporo Unicefu sem ukinila in bom še enemu, pomoči potrebnemu, otroku botra. In priča sem končnemu prebujanju ljudstva, ki bi se moralo zgoditi že vsaj pred petimi leti. Kam vodi in kaj bo iz tega nastalo, kdo ve… Bistveno je, da otopelost dobiva novo podobo, se preobraža. No, v nedeljo bomo šli, žal, za deset korakov nazaj, saj očitno večina še vedno v tem ritolizniku ne prepoznava spodletelega poklicnega politika, nesposobnega predsednika Državnega zbora, neuspešnega in predčasno odstavljenega predsednika vlade in primitivca, ki bolje podira drevje kot babe. Sram me je te splošne amnezije volivcev.


In ko sem že pri ovcah – za ovčkami sta šli še najini zadnji kuri. Kam? Ne sprašujte… Lisice, podlasice, kragulj – živalski svet tod okoli je bogat in raznolik. Sosedje sicer razvijajo drugačne teorije, a bistveno je, da sva ostala brez kur in brez jajc. Pa tako lepo nam je bilo! Kure so skakljale vsepovsod, med ovčkami so se pasle na travniku in bezljale po gozdičku, ko pa sva jim prinesla hrano, so kaj hitro pridirkale v svoj ograjeni prostor in s slastjo malicale, še zlasti, če je malica vsebovala paradižnike. Na pomlad bova kurnik prestavila in upala, da kure ostanejo. Nekateri se iz izkušenj tudi česa naučimo.

Srečno, Slovenija. 

19 november 2012

Začasno slovo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najine ovčke so se včeraj odpravile na zimovanje. Skrbnik začasnega prebivališča zatrjuje, da se na pomlad k nama vrnejo breje, vključno z Regratom, za katerega se je izkazalo, da je punčka in je tako zdaj Lučka. Res sem mehkužec, saj se včeraj kar nisem mogla odlepiti od njih, čeprav vem, da jim bo tam, kjer so, čisto v redu. Lačne ne bodo, žejne tudi ne, pa še fant bo poskrbel, da bodo veselo skakljale okoli. Pa vseeno. Nekako prazen deluje najin travnik...

 Robida, Malina in Lučka (aka Regrat)



12 november 2012

Ko se dani...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Četudi si želim, da se me tisto, kar se dogaja okoli mene in kar nujno ne štejem kot del sebe in mojega sveta, ne bi pretirano dotaknilo, je vendarle težko, če ne nemogoče, ostati zavestno neveden, še manj ravnodušen. Že zdavnaj vse skupaj ni vredno niti komentarja, saj se je čreda enako tulečih nevarno povečala, le zanima me, kako bo dušni pastir vse prihodnje nedelje ovčice vabil k izbiri komunajzarja. Najbrž je to najbolj zanimiv del te hudobne podobe našega vsakdana. Izseliti se bi bilo enako nesmiselno kot pokoriti se množični histeriji sledenja, zato si obljubljam, da bo uho prisluhnilo, oko videlo, a jezik bo ostal varno spravljen. Ni vredno. Krik pod vodo. Na površju pa je vendarle tudi lepo. 


 

 

05 november 2012

Prepletanja

. . . . . . . . . . . . . . . .



Nisem se izgubila, le potuhnila sem se. Preveč vsega in prelena za dnevni vnos doživetega. Ampak vse je dobro. Hiška je topla, Clei je srček, naši jutranji in večerni sprehodi se vijejo po ognjenih preprogah začaranih gozdov. T. je hiško čez cesto opremil z dimnikom in gašperček fantom prijetno prede, ko se spravijo k pokru. Pri kozolcu je s kamni tlakoval velik del travnika, da blato in dež, zdaj tudi sneg, ne bodo v preveliko napoto mojemu pipiju, ki je tam našel svoje parkirišče. Ovčke so zadovoljne, da je sneg vzel slovo (tu smo ga imeli dobrih 40 cm!) in jim je spet na voljo z zelenjem bogat travnik, lisice/podlasice/tatovi pa so se spravili na najin kurnik, tako da z žalostjo sporočam, da imava od začetnih štirih kur in petelina le še dve kuri. Sta pa zato strašansko pridni in vsak dan zneseta vsaka po eno jajce. Bistvena razlika od prej štirih-petih, ampak za naju je dovolj. Na pomlad naju tako čaka projekt premikanje kurnika in večja zaščita, da bi se izognili takim nevšečnostim… Knjige požirava, T. programira, jaz pišem, to in ono, vsebinsko raznovrstno. Več kdaj drugič. Pa zelje sva kisala, jabolčne in hruškove krhlje naredila. Pri T. imajo namreč jabolk in hrušk za celo vas, pri naju pa je kamin tak, da se ga da izkoristiti večnamensko in sva hiško parfumirala z opojnimi vonjavami krhljev. Nekaj za prigrizek, nekaj za v kompot, pa še v petlitrskih steklenih kozarcih dodatno polepšajo dom. Vrt je prešel v fazo počivanja. T. ga je bogato prekril z listjem, da bo do pomladi zemlja obogatena, takrat pa se spet lotiva vrtičkanja, čeprav je to bolj njegovo opravilo, sama le pobiram sadove. Prazniki nezadržno prihajajo in kadar se meglice spustijo nad goreče krošnje, je ravno pravi čas za sanjarjenja o piškotih, darilih in voščilih. Pa o druženjih. In vendar z malo krivde, saj pomislim, da je toliko ljudi, ki s strahom čakajo na jutri, ker ne vedo, kaj bo prinesel, na praznične dobrote pa niti pomisliti ne upajo, ker je danes hladno in so lačni. Ker je naša družba postala neprijazna, ker je preveč krivic… 
»Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.«* 
Ja, za človeka. Vedno je dovolj še za koga...

*Srečko Kosovel   

25 oktober 2012

Skrivališče palčkov

. . . . . . . . . . . . . . . .



Velike skrivnosti in najtoplejše pravljice se skrivajo pod temi majcenimi klobučki, kjer najbrž - ne, prepričana sem!, domujejo palčki in z brčicami navihano žgečkajo strehe svojih bivališč. Tik pred snegom se še zadnjikrat ta mesec nastavljajo soncu.

 
 

22 oktober 2012

Ljubezni oblike so čudežne

. . . . . . . . . . . . . . . .


Predstavljam najinega novega družinskega člana.
Dame in gospodje, Clei. 

 
Španski hrt, star 4 leta. Svoji prvi leti življenja je najbrž preživel na ulici, drugi dve v ljubeči družini. A življenje piše raznotere zgodbe in vrtiljak časa te izpljune na presenetljive poti. Njegova družina se odpravlja na pot iskanja svoje sreče, midva pa sva srečneža, ki sva ga lahko posvojila. Plah, a prekleto ljubek, se je prvi hip usedel v najina srca, tam pa je zanj še in še ljubezni. Najina sreča se razlega kot fanfare v tiho jutro. Dva tedna je že z nama in kar se je v prvih dneh zdelo kot nedosegljivo, je te dni mogoče. Vanj se počasi vtihotaplja spoznanje, da je prišel k nama za vedno in sreča nad mahajočim repkom je neizmerna in neizmerljiva.

12 oktober 2012

Amsterdam

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po Parizu je prišel še teden dni potepanja po Amsterdamu. Vremensko je bil vsakršen, cenovno je opustošil mojo denarnico. Ker Amsterdam ni veliko mesto in je tako pet dni kar veliko zanj, si, seveda, privoščiš še malo vandranja, saj je vse tako blizu. Poleg turističnih bonbončkov - siri, mlini na veter, ribiška mesteca - vsekakor še vsaj eno mesto ne sme izostati. Utrecht je kar pravšnja postaja. Čudovit, razgiban, majhen, a kot v tisti reklami, "ima vse, kar imajo veliki". Ja, obe mesti bi lahko bili naslov mojega stalnega prebivališča. Kar najbolj očara in za kar veš, da je, pa si vseeno čisto drugače predstavljaš (pa nisem bila prvič tam), so kolesa in kolesarji, zato ni čudno, da je objektiv lovil variacije na isto temo. Kolesa so hvaležen objekt, zato vam jih nekaj ponujam na ogled.

 



 

10 oktober 2012

Svetilnik v megli

. . . . . . . . . . . . . . . .


Že nekajkrat sem pisala o tem, da me žalost in jeza grabita največkrat ne zaradi lastnih dejanj, pasivnosti, napak ali zmot, temveč zaradi drugih in njihove brezbrižnosti. Otopelost posameznikov in družbe, popolno zanikanje stvari, kakršne so in niti najmanjša pripravljenost priskočiti na pomoč, me vsakič znova razjezijo in pustijo zaprepadeno. Saj smo vendar bitja iz mesa in krvi in s čustvi. Res je, da kadar nastopi kriza, samoohranitveni nagon poskrbi najprej po načelu »nase-vase-zase«, a če je vsaj minimum dosežen, bi moralo biti več kot dovolj prostora za še koga, najsibo človeka ali žival, ki mu lahko in moramo pomagati. Istočasno sta se name obrnili dve osebi, ki sta vsaka zase žrtvi zgoraj opisanega. Prva kot invalid doživlja očitno diskriminacijo na podlagi invalidnosti in izkoriščanje človeka po človeku za drobiž, ki komajda pokrije položnice, druga niti za položnice nima, saj je po dolgih letih zaposlitev v kratkem času izgubila kar dvakrat, obakrat zaradi »pomanjkanja naročil«. V času »vmes« je verjela, da nečesa ni treba storiti in tega ni storila, kar jo zdaj tepe po glavi, ravno zdaj, ko je še toliko manj možnosti in priložnosti za novo zaposlitev. Zgrožena berem in iščem morebitne rešilne možnosti, a je vse skupaj videti kot boj z mlini na veter. Če piha, ti ni pomoči. In piha močno.

27 september 2012

Pariz

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Paris chéri, mon beau Paris, 
C’est toujours toi que j’aime
Paris chéri, 
Ton chic naturel est resté le même.
Te revoir, quelle joie extrême!
Dans mon cœur vient de naître un grand bonheur.
Paris chéri, 
Pour toujours, c’est toi mon amour."

(J. Baker)

20 september 2012

LJUDJE, KI ŠEPAJO, MISLIJO, DA SO BLIŽJE LETENJU KOT TISTI, KI ZNAJO HODITI.*

. . . . . . . . . . . . . . . .


Kot že vnaprej sluteno, je september blisknil. Rada ga imam, a premalo in premalokrat ga zares uživam. To je mesec mojega rojstnega dne, ki letos okroglo čaka name. Nobene obremenjenosti ne čutim, prav nasprotno. Fina številka me čaka in že kukam tja čez, v svet novih dogodivščin. Poleg delovno, je ta mesec tudi v znamenju Murakamijeve mojstrovine 1Q84. Mojster bi bila žaljivka, besede za tako virtuoznost še niso izumili. Včeraj zvečer sem si kot posladek privoščila tri poglavja, ob tem pa so moja ušesa božale melodije z novega cd-ja Silence. Sem med prvimi oboževalci tega dua in sem vesela, da jima je uspelo, a obenem huda, da si ga lasti toliko ljudi. Gre za čarobnost par excellence, za skrite glasove nevidnega kraljestva, ki me vsakokrat, brez izjeme, prestavi v stanje, kjer je vse mogoče. Da, prav vsemogočno se čutim, ko se odpravljam na pot, kjer se bom izgubljala, uživala in praznovala. 
Sama s sabo, samo s sabo. 

*F. Kafka


12 september 2012

September

. . . . . . . . . . . . . . . .

Oh, moj september! Prav neverjetno je, kako se s septembrom ne obrne le list na koledarju, ampak dejansko sonce izgubi svojo moč in v zraku zadiši drugače. Prsti na nogah so še na plani, čeprav nič več neverjetno ne bi bilo, če bi se topleje obula in zadržala avgustovskih skoraj štirideset tja do poznega oktobra. Namesto lubenice zapaše jabolko in namesto hladne limonade topel čaj. In vendar je danes le nadaljevanje včerajšnjega dne… 
 
Vmes sem se potepala po Granadi in vse preveč visela za računalnikom (ker obljuba dela dolg in ne znam reči »ne«). Upam, da bo naročnik zadovoljen in skupaj z njim tudi jaz. Pa en stric se mora oglasiti, z dobrimi novicami, si srčno želim. Ovčke so lubice, mali Regrat je že velik in priljuden. Obnaša se kot pes in zdaj si vzajemno talava lupčke. Oh, moj puhasti oblak! Kure so divje. Včeraj sva dobila štiri jajčka. Ju-hej! (Matilda, you're a wise woman! :))   

30 avgust 2012

Sanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sanje sanjam včasih tako živo. Saj jih vsi, kajne? 
 
Lepe podaljšujem, napletam scenarije in konce, čeprav so dejansko tiste, ki me presenetijo in v jutro zbudijo, najbolj čudežne. In enako neverjetne. Kričim v sebi »Daj, vsaj še malo trajajte!« In ne, največkrat ne. Odprem oči. Vse je isto. Jih spet zaprem in tipam, tipam, dokler ne ujamem privida, da so to tiste sanje, ki so me popeljale v nov dan. 

 
Najhuje je, ko sanjate neznanca, ki ga na nek način prepoznate, saj ga morda tu in tam srečate na ulici, a je dejansko enako nedosegljiv kot nek filmski junak. Mislim, da bom rdela in v tla upirala pogled še nekaj časa, če in ko bom naletela na tega iz sanj. Ne, nikar, vi perverzneži! Nič pohotnega ni bilo. Ena sama fascinacija in ljubezen v zraku. Bilo je branje (jaz), bil je naključni fantič v svetlomodri pikasti srajčki (zmedeno me je ogovoril s čistim in nenarejenim »Ti si mi všeč.«) in bil je ta nekdo (ki je to opazoval). Bilo je močno. Nabito s čustvi. Za vse tisto, kar z njim nikoli ne bom doživela. Za vse, kar bi v nekem drugem življenju bilo mogoče. 


Morda je bolje, da vse skupaj ostane v sanjah. Za tisti pogled na ulici, ki bo kot dotik sanj.  

25 avgust 2012

Vesoljec

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet se počutim kot vesoljec. Tamle, nedaleč stran, vas praznuje. Z Geo, štirinožko, sem se namenila za kakšne pol ure pokukati, tako, iz vljudnosti. Pa me je odneslo še preden sem dobro prispela. Počutila sem se kot vesoljec. Neprijetno. Nič narobe z zabavo. Druženje, glasba, veselje. A to, vsaj v tem okolišu, ni zame. T. je na morju in ne more najine domačije dostojno zastopati (to mu sicer odlično uspeva), meni pa je spodletlo na celi črti. Nekako ne čutim prave želje, da bi se potrudila še bolj. Očitno bom za vedno ostala "nevključena". Zdaj z Geo uživava na terasi, Björk poje, črički jo glasno spremljajo, noč je temna (zvezde so se skrile), v sosednji hiši pa štirinožka ne odobrava odsotnosti svojih dveh prijateljev (ki sta na zabavi). Poletje je v nočnih urah krasna reč.      

*Slika je v živo (še) lepša. Ana Kolega je k.r.a.s.n.a.! in dve njeni mojstrovini krasita najino steno. 

22 avgust 2012

Radosti samooskrbe

. . . . . . . . . . . . . . . .


Najino posestvo ima nove prebivalce - štiri kure nesnice in mladega petelina. Petelin je prišel z dvodnevno zamudo in od kar je tam, da bi delal red, so kure pozabile svojo primarno funkcijo. Po dveh zvaljenih jajcih, ki sta naju spremenila v majhna otroka, so se odločile, da se ne grejo več. Poskušava ugotoviti, kaj jim ne ustreza. Gnezda sva že preuredila, zamenjala slamo, dodala raznovrstno prehrano, ne gledava več ves čas, če so že nova jajca, one pa ... nič. Hmmm, danes bova poskusila še z eno rešitvijo in potem bi morala jajca kar frčati.

21 avgust 2012

Kaj nas opredeljuje?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Priznajmo si, v zlagani družbi živimo. Zahrbtni in zavistni za povrh. Ampak: če je celota le odraz njenih posameznih delov, mar to pomeni, da vse, kar pripisujemo drugim, dejansko predstavlja le odraz nas samih? Hmmm, bo že držalo, četudi si najbrž nihče med nami tega ne bi rad priznal. Trudim se biti dobra, boljša, pa ne gre vedno. Včasih podležem. Ne zahrbtnosti, tudi ne lažem, zavist me daje. Smejali se boste, ko razložim, kakšne vrste zavist me muči. Za »majhne« reči gre (v smislu »majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«), zoper katere kaj dosti ne morem oziroma za tiste, kjer nimam dovolj volje, da bi stvari premaknila. Naj ilustriram:

1. zakaj imajo vsi tako lepe, naravne lase. Moji sivijo že dobrih deset let, zaradi česar si zlivam barvo nanje vsake tri-štiri tedne. Dejstvo je, da sivost na ženski mojih let pomeni znak zanemarjenosti, pri moškem gre za šarmantnost. Pravično? Nikakor ne. Da o tem, da imam kodraste, a bi rada imela ravne, niti ne govorim;

2. noge. Ogromen problem! V redu, so pač krive, zoper to kaj dosti ne morem storiti (čeprav – najbrž hoja po prstih vseeno lahko okrepi mečne mišice, ki pri meni niti ne vedo kakšen je njihov namen?). Take so in konec. Koža (pod koleni) je problem. Z dolgoletnim mučenjem skozi vse vrste depilacij se je spremenila v pravo bojišče. Taka je, kot bi jih nekdo nastreljal s fračo. Ampak res! Vrasle dlake ne opazujem, ampak se jih lotim temeljito, dokler tista grda prasica ne pokuka ven. Za povrh, v teh vročih mesecih, še piki komarjev, ki se spremenijo v enomesečno grdo bulo. V glavnem katastrofa. In ko opazujem ženske noge, imajo prav vse, ponavljam: VSE, lepo kožo;

3. kilogrami. Največji problem! Kolikokrat sem si že rekla, da niso pomembni, da še zdaleč nisem videti kot nasedel kit, da sem v primerjavi z ostalimi povsem normalna. Nič ne pomaga, niti leta, ki minevajo, izkušnje in modrost, ki me oblikujejo, pa me v tem delčku osebnosti ne premaknejo z mrtve točke nezadovoljstva. Debela in pika. Čutim vsak dekagram, vsako oblino, ki se je malce preveč razbohotila na nepravem mestu. Zame kilogram ni kepa zlata; zame je kilogram kilogramska štruca kruha. In vsi vemo, kakšna ta je. Velika in zaobljena. Po eno imam na vsaki ritnici in potem še po eno na vsakem stegnu. Ja, takšna sem. Takšna najbrž vedno bom. Preden me diagnosticirate za primerno za na zaprti oddelek psihiatrije, moram pripisati, da sem sicer (khmmm) pametna, razsodna punca. Res. Vem, da je vse tole en fičfirič, a tako je. Občudujem dekleta, ki imajo več kilogramov in se v njih dobro počutijo. Aplaudiram jim, kako se oblečejo in kako ljubke so videti v vsem tistem, kar jaz NIKOLI ne bi nataknila nase, ker gre za oblačila, primerna le za suhice;

4. nohti na rokah. Se tudi vam zdi, da imajo dekleta prečudovito lepe roke, zlasti nohte? Dolgo osnovo, lepo urejene, skratka za v revijo. Ali te ženske pospravljajo, pomivajo, se tuširajo in si umivajo lase? Moji prsti niso dolgi, ozki in ravni, nohti pa, no, ja, kar naprej nekaj počnem z njimi (ali samo meni tako hitro rastejo, kožica ob njih bi rada šla malo po svoje?). Dolgo nisem odkrila tistih čopičev za obnohtno kožico in ta zdaj reši vsaj del težav, a kljub temu se mi zdi, da imam z njimi vsak dan opravka, pa niti približno niso lepi.

Kot vidite, mi je res hudo. Da se imam čas ukvarjati s takimi nepomembnostmi, medtem ko drugi nimajo za živeti, boste rekli. In prav boste imeli. Ampak! Vsakdo najprej živi sam s seboj. Očitno je moja samopodoba na psu, vsaj tista, vezana na zunanjost. Najbrž sem taka tečka pametnjakovička tudi zato in materi Naravi zamerim, da me je pozabila. Pa ne razumite me narobe - moj vsakdan se ne vrti okoli tega, kako sem videti. Je čisto preveč lepih in zanimivih stvari, ki me od teh nepomembnosti odvračajo. Življenje je prekratko, da bi se obremenjevala s prav vsako konjsko figo. A so stvari, ki bi jih, če bi jih lahko, v hipu spremenila. No, to so moje. Dokler sem obsedena z lasmi, kožo, kilogrami in nohti, potem je še vse dobro. Kajne? (In dokler obstajajo frizerji, laserji, šport in manikerji (pa snažilke), bi dodali drugi.)


16 avgust 2012

Skansen v domačem okolju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Svet se ozira v prihodnost, mene pa vedno bolj vleče nazaj...






10 avgust 2012

Hip pred paniko

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se mora človek samo malo ustaviti, iztegniti roke, globoko vdihniti, zapreti oči in pasti v center samega sebe. Naslednji korak bi moral biti lahek in odločen. Ta »včasih« se kar ne zgodi...  


31 julij 2012

Prisluhni...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Otročad raste. Naš Regrat je že pravi puhasti oblak. Njegovo oglašanje je kot zvok iz zaprašenega gramofona, a verjameva, da se bo z malo vaje, zlasti pri posnemanju matere in tete, prav kmalu trobljanje spremenilo v zateglo beketanje. Ni srčkan?
 
Na deželi življenje teče vzporedno z žetvijo pridelkov. Prejšnji teden so bile na vrsti breskve. Ja, tudi na Dolenjskem rastejo prave breskve, ne le vinogradniške (pa še za te se vam najbrž zdi, da je primeren kraj za njih Primorska). Velike in sočne so, veliko jih je, zato sva jih nekaj kilogramov spremenila v domač breskov sok. Mnjamsi! Malo sva se odmaknila od izvirne recepture in je zato bolj limonast (dala sva vanj sok in lupino bio limon, namesto le soka in citronke), pa količino sladkorja sva razpolovila (in uporabila demeraro, ki jo tudi sicer uporabljava). Ni tak kot tisti od v. d. tašče, ampak je dooooober.

 Pridete na stekleničko?

25 julij 2012

Čas za revolucijo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni me odvleklo v Pariz, me je pa trgalo na mnoge strani naše dežele. Spet centrirana, a še vedno nemirna. Delo je mirno, dokončujem nekaj pomembnega, obljubila sem nekaj, za kar ne vem, če bom nalogi kos (bomo videli), počasi se bo našel čas za dolga branja in tudi brezdelje. Poletje je v polnem razcvetu, a tole vreme je vsakršno, le pretirano poletno ne. Saj, če sedim tule v pisarni, mi je prav malo mar, ali zunaj sije sonce in so temperature visoke, ali pa spet besni veter ali dež in je hladno, a potem, ko je delo končano, in ko pride čas za radosti zasebnega življenja, nekako jesen ni tisto, kar si želim julija ali avgusta. O vremenu ni vredno kaj dosti izgubljati besed, pa vendar je težko ne govoriti o njem, ko govoriš o čem drugem. Tako je na primer to poletje sedenje na terasi le redko tisto pravo. Ali je temperatura, kljub senci, še vedno peklenska in se raje skriješ v hlad hiše ali pa je ravno po, pred ali med deževjem in si spet v riti. Kje so časi, ko smo celo dolgo vroče poletje posedali po klopcah, divjali na kolesih, rabutali zrelo sadje, pili osvežilne pijače? Danes najbrž le v zaprtih prostorih ali v gozdu… No, ko sedeva na vespo in greva na potep, takrat je tudi fino (razen, če se v. d. tašča odloči, da je pri tistih + 30 nujno treba dvigniti toplo gredo njenih paradižnikov in se potem skoraj stopiš na + 60!). Na morje v teh dveh mesecih ne hodiva, tako da je september tisti mesec, ko naj bi se napolnil in zapolnil s samimi lepimi rečmi – posedanji, potovanji, doživljanji, zbiranji navdihov za hladne dni, za čas sprememb in velikih odločitev. No, do tja je še dober mesec in upam, da bo avgust vse tisto, kar se je juliju spozabilo in ni bil – sproščen, poleten, topel, osvežujoč in nagajiv. Politike nalašč ne omenjam, splošne krize vrednot in bruh zbujajočega ravnanja naših oblastnikov tudi ne. Ne zato, ker me to ne bi zanimalo ali ker ne bi imela o tem svojega mnenja. Še kako jih imam in jih tudi glasno povem; bolj zato, ker preprosto ne morem verjeti, da ljudje vse te neboluze tako mirno prenašajo. Že zdavnaj bi se moral zgoditi vsesplošni upor, ampak ne v naši mali deželi. Vajeni trpeti in potrpeti, biti pohojeni in ponižani… Kdo bo prvi, ki bo zavpil »Uprimo se!«? 

20 julij 2012

Je veux...

. . . . . . . . . . . . . . . .


So taki in drugačni dnevi. Danes, na primer, je en tak dan, ko me nemir vabi na pariške ulice… Na izgubljanja in odkrivanja, na uživanja in ulična spogledovanja, na estetiko intravenozno in prazno glavo… 

10 julij 2012

Čas/Svet

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čas spet beži, drvi, polzi, bije, podi, preganja. Kam, kam, kam? Mnogokam, da so le prave smeri in ravne poti. Na terasi se ustavijo, ko delava domači pesto, ko opazujeva ovčke, ki požrešno iščejo in žvečijo, blejajo in strmijo, spet malo počinejo in kmalu nadaljujejo z gostijo najslajših travnih bilk, ko uživava v senci, ki ponuja prepotrebni hlad, ko sedeva k osvežilnemu kozarčku, ko je kosilo gotovo in si zaželiva dober tek, ko lepotica Zala pride na sosedski klepet, ko se izgubljava v svetu besed, ko... Svet se vrti s tem časom, a za razliko od časa, je svet tudi nor. Če bi bil norčav, bi se smejala, ker je nor, me stiska in krotoviči človeškost v meni. V boj za staro pravdo, v boj za človeka in dostojanstvo, v boj za sočutje in zlasti razum, za vse in še več bi bilo treba, v boj proti poražencem, ki se zmagoslavno šopirijo in krojijo svet po svoji sprevrženi meri. Če je ta čas tisti temni oblak, ki tu in tam zaide v naš dom (prosto po M. Jesihu), potem sporočam, da ljubim sonce in da se nebo lahko zopet razjasni (prosto po J. Menartu).

03 julij 2012

Tankočutnost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Cvetovi bezga so se spremenili v bezgovec, cvetovi lipe, ki je brenčala kot raketa, se sušijo za čaj, rdeča pesa je včeraj sedla v kozarce, spomini na morski teden pa so se zaklenili v digitalno hrepenenje. Vsak dan dehti od življenja v njem in vsako stvar zaključi s čudovitim klicajem.