. . . . . . . . . . . . . . . .
Priznajmo si, v zlagani družbi živimo. Zahrbtni in zavistni
za povrh. Ampak: če je celota le odraz njenih posameznih delov, mar to pomeni,
da vse, kar pripisujemo drugim, dejansko predstavlja le odraz nas samih? Hmmm,
bo že držalo, četudi si najbrž nihče med nami tega ne bi rad priznal. Trudim se
biti dobra, boljša, pa ne gre vedno. Včasih podležem. Ne zahrbtnosti, tudi ne
lažem, zavist me daje. Smejali se boste, ko razložim, kakšne vrste zavist me
muči. Za »majhne« reči gre (v smislu »majhen korak za človeka, a velik skok za
človeštvo«), zoper katere kaj dosti ne morem oziroma za tiste, kjer nimam
dovolj volje, da bi stvari premaknila. Naj ilustriram:
1. zakaj imajo vsi tako lepe, naravne lase. Moji sivijo že
dobrih deset let, zaradi česar si zlivam barvo nanje vsake tri-štiri tedne. Dejstvo
je, da sivost na ženski mojih let pomeni znak zanemarjenosti, pri moškem gre za
šarmantnost. Pravično? Nikakor ne. Da o tem, da imam kodraste, a bi rada imela
ravne, niti ne govorim;
2. noge. Ogromen problem! V redu, so pač krive, zoper to kaj
dosti ne morem storiti (čeprav – najbrž hoja po prstih vseeno lahko okrepi
mečne mišice, ki pri meni niti ne vedo kakšen je njihov namen?). Take so in konec.
Koža (pod koleni) je problem. Z dolgoletnim mučenjem skozi vse vrste depilacij se
je spremenila v pravo bojišče. Taka je, kot bi jih nekdo nastreljal s fračo.
Ampak res! Vrasle dlake ne opazujem, ampak se jih lotim temeljito, dokler tista
grda prasica ne pokuka ven. Za povrh, v teh vročih mesecih, še piki komarjev,
ki se spremenijo v enomesečno grdo bulo. V glavnem katastrofa. In ko opazujem
ženske noge, imajo prav vse, ponavljam: VSE, lepo kožo;
3. kilogrami. Največji problem! Kolikokrat sem si že rekla,
da niso pomembni, da še zdaleč nisem videti kot nasedel kit, da sem v primerjavi
z ostalimi povsem normalna. Nič ne pomaga, niti leta, ki minevajo, izkušnje in
modrost, ki me oblikujejo, pa me v tem delčku osebnosti ne premaknejo z mrtve
točke nezadovoljstva. Debela in pika. Čutim vsak dekagram, vsako oblino, ki se
je malce preveč razbohotila na nepravem mestu. Zame kilogram ni kepa zlata;
zame je kilogram kilogramska štruca kruha. In vsi vemo, kakšna ta je. Velika in
zaobljena. Po eno imam na vsaki ritnici in potem še po eno na vsakem stegnu.
Ja, takšna sem. Takšna najbrž vedno bom. Preden me diagnosticirate za primerno
za na zaprti oddelek psihiatrije, moram pripisati, da sem sicer (khmmm) pametna,
razsodna punca. Res. Vem, da je vse tole en fičfirič, a tako je. Občudujem
dekleta, ki imajo več kilogramov in se v njih dobro počutijo. Aplaudiram jim,
kako se oblečejo in kako ljubke so videti v vsem tistem, kar jaz NIKOLI ne bi
nataknila nase, ker gre za oblačila, primerna le za suhice;
4. nohti na rokah. Se tudi vam zdi, da imajo dekleta
prečudovito lepe roke, zlasti nohte? Dolgo osnovo, lepo urejene, skratka za v
revijo. Ali te ženske pospravljajo, pomivajo, se tuširajo in si umivajo lase?
Moji prsti niso dolgi, ozki in ravni, nohti pa, no, ja, kar naprej nekaj počnem
z njimi (ali samo meni tako hitro rastejo, kožica ob njih bi rada šla malo po
svoje?). Dolgo nisem odkrila tistih čopičev za obnohtno kožico in ta zdaj reši
vsaj del težav, a kljub temu se mi zdi, da imam z njimi vsak dan opravka, pa
niti približno niso lepi.
Kot vidite, mi je res hudo. Da se imam čas ukvarjati s
takimi nepomembnostmi, medtem ko drugi nimajo za živeti, boste rekli. In prav
boste imeli. Ampak! Vsakdo najprej živi sam s seboj. Očitno je moja samopodoba
na psu, vsaj tista, vezana na zunanjost. Najbrž sem taka tečka pametnjakovička
tudi zato in materi Naravi zamerim, da me je pozabila. Pa ne razumite me narobe
- moj vsakdan se ne vrti okoli tega, kako sem videti. Je čisto preveč lepih in
zanimivih stvari, ki me od teh nepomembnosti odvračajo. Življenje je prekratko,
da bi se obremenjevala s prav vsako konjsko figo. A so stvari, ki bi jih, če bi
jih lahko, v hipu spremenila. No, to so moje. Dokler sem obsedena z lasmi, kožo,
kilogrami in nohti, potem je še vse dobro. Kajne? (In dokler obstajajo
frizerji, laserji, šport in manikerji (pa snažilke), bi dodali drugi.)