31 december 2013

Zgled

. . . . . . . . . . . . . . . .

 
Odtisnite letu 2014 pečat samosvojosti in bodite 
 
zglèd zgléda m (e ẹ́)

1. dejanje, ravnanje, po katerem se
kdo ravna, ga posnema: sledili so
njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z
dobrim zgledom / dati lep, slab zgled;
pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih
staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo
ljudem svetel zgled; dogodek naj bo
vsem v svarilen zgled

2. oseba, stvar z zelo izrazitimi,
opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po
katerih (naj) se kdo ravna, jih
posnema: oče mu je zgled / učitelji ga
postavljajo vsem za zgled, redko v zgled

3. ekspr., navadno v povedni rabi, s
prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki
meri lastnosti, značilnosti, kot jih
določa prilastek: zdravnik je bil zgled
požrtvovalnega človeka; taka vožnja je
zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi
je zgled prijateljstva
  

24 december 2013

Biti ti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ste zadovoljni s tem, kar ste v življenju dosegli? Delate tisto, kar vas veseli? Ali delate tisto, za kar ste se izšolali, izobrazili, se naučili, se na nek način privadili, da ste to vi? Vas delo opredeljuje ali vi njega?

Koliko med vami dela tisto, kar predstavlja uresničitev sanj in pričakovanj, ki so se v vas naselile in naseljevale od malih nog? Se tiste otroške iskrice v očeh še bliskajo, ko delate, kar delate, ko živite kakor živite? Ne vem, ali sem si kdaj sebe predstavljala na točno določen način, v točno določenem poklicu. Ja, seveda sem si želela postati to ali ono, in, ja, z izbiro študija nisem imela težav, saj to, kar delam, rada delam, a že davno sem spregledala perfidnost tistih dveh pozicij, ki sem ju sanjala pred dvajsetimi leti. Seveda so stvari, ki jih rada počnem, a da bi jih delala kot poklic ali nekaj, kar bi mi omogočalo preživetje, to pa ne. 

Ste predani tistemu, kar delate? Če dobro pomislim, ne poznam takih ljudi. Kako čudovito mora biti že od malih nog imeti cilj – postati najboljši. Niti ne nujno najboljši, le tisto, kar te opredeljuje. On/ona je izvrstna kuharica, športnica, slikarka, igralka. Živeti pravega sebe, najti svoje "poslanstvo". Ljudje okoli mene niso slabi v tistem, kar počnejo, morda so tudi dobri, a nihče med njimi ni vrhunski in ni s srcem prav tisto, kar dela. In vendar so taki med nami. Ki nas začarajo s to svojo magično norostjo. Ki vedo, zakaj nekaj delajo in kam to vodi. Pa ne govorim o običajnih poteh – končati šolo, se poročiti, imeti otroke, zgraditi dom, ljubiti, biti ljubljen, … Take reči so vsem dosegljive. Objadrati svet. Postaviti svetovni rekord. Napisati knjižno uspešnico. Napisati najlepšo pesem. Izumiti. Ustvariti. Biti prvi v nečem. Biti ustanovitelj nečesa. Biti borec. Narediti nekaj za dobro vseh, ne le sebe. O tem govorim. Večina se izgubi v povprečju, večina ostane na površju, ker nima ne volje ne poguma ne moči poglobiti se v globine stvari. Kako čudovito mora biti biti v svojem elementu. Biti iskren do samega sebe. Upati si. 

Upajte si!

11 december 2013

11.12.13

. . . . . . . . . . . . . . . .

Izogibam se oznakam najboljši, najslabši, naj to, naj ono, a leto, ki jemlje slovo, je postreglo z nekaj presežki, z nekaj odstopanji od povprečnega, ki si tako oznako zaslužijo. Žal, ni bilo moje leto. A vendarle si je od vseh 345 dni, vključno z današnjim, eden prislužil oznako najlepši, ali, če hočete, najsrečnejši dan. Pa ne le v letu, lahko bi bil kot tak označen za moje življenje. 17. april 2013. Ne, med mojimi objavami tega leta ne boste našli vesti za ta dan, ker je bil skrbno varovan kot zaklad tiste posebne vrste, v katerega pokukaš in ne moreš verjeti, da je res tvoj, tukaj, zate. Ne, ne bom povedala, kaj tako posebnega se je zgodilo tistega dne, morda malce tudi iz vraževernosti, da ne bi za vekomaj onemogočila njegove ponovitve. In kot se rado dogaja z lepimi stvarmi, tudi ta sreča ni dolgo trajala. Nesmiselno bi bilo iskati razloge, a vendar v glavi možganske niti pletejo in vzorčijo, razdirajo in znova nizajo niti vseh zakajev, ki svojih zatojev v razumski razlagi ne bodo nikoli dočakali. Črnogledost seveda ni izbira, a tu in tam se ji vendarle prepustim, tako kot udarim po mizi, kadar se nakopiči jeza, ali pa se glasno krohotam, ko veselje grozi, da bo raztreščilo telo na milijon kosov. A ker me je življenje naučilo, da predaja ni izbira, tudi tokrat ne bo. Verjeti je treba, da se vse želje uresničijo in da je vendarle nekje nekdo ali nekaj, ki črnim oblakom, ki se nesrečno ujamejo v prepih odprtih src, pokaže izhod, pot nazaj tja, od koder so prišli.   

  
 

01 december 2013

Prebujanje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kakšno čudovito jutro! Obet lepših časov?
Preden sva se s Cleiem odpravila na jutranji sprehod, sem zamesila kruh in ko sva se vrnila, je bil pečen. Vmes sva srečala ali slišala vse vaške pse, nahranila najine ovčke in kuram + petelinu dala svežo vodo. Hiša je obsijana s soncem in dišeči kruh počasi mami k zajtrku. Naj bo december vsak dan tak.






26 november 2013

Bilo je

. . . . . . . . . . . . . . . .

»… Včasih si mislim, da v glavi vsakdo nosi kazalec. Ta kaže na tisto, kar je preteklo. Večina tega, kar si govorimo, kar pripovedujemo, na kar mislimo, ko smo sami s sabo, je nekaj, kar je bilo.
 
Tega, kar pravkar počnemo, nam ni treba izrekati. Saj to počnemo. Če bi ob vsem, kar počnemo, govorili, kaj ravnokar počnemo, tega ne bi mogli več početi. Početje pogostokrat izključuje izrekanje.

Govorimo v glavnem potem. Govorimo šele, ko se je pripetilo. Potem to je bilo, in zato rečemo: bilo je. Bilo je pred kratkim. Ali: že zdavnaj…«.
 
(H. M., »Vrag tiči v zrcalu«)

Nick Cave je bil včeraj. I am forever in love.




17 november 2013

Kje so tiste stezice...

. . . . . . . . . . . . . . . .



Prejšnji teden sem se v rojstnem kraju po sili razmer sprehodila od bratovega do maminega stanovanja. Večer se je že spustil, v zraku zima, nekaj kapelj dežja, a pot se je izkazala za eno lepših izkušenj zadnjega desetletja. Gre za pot, ki sem jo nekoč, najbrž bo tega že dvajset, morda trideset let, prehodila ali prekolesarila ničkolikokrat, a tokrat je šlo za spomine, ki so vreli iz mene, iz vsake bilke, zgradbe in predmeta ob poti. Prisežem, bilo je kot časovni stroj. V sedanjih letih te lastno življenje izžema, jemlje moči, celo domišljija se nekako skrotoviči, te osredotoča na lastne misli in hotenja, ujame v svoje mreže odraslosti, ki ima, seveda, tudi vrsto lepih plati. Ta večerni sprehod pa je bil sprehod deklice, ki drami zaupljivost in domačnost, ki zvedavo zre v osvetljena stanovanja in v nosnice lovi vonj tujih življenj. Čeprav je pot kratka, ponudi mali disneyland. Ko sem tako hodila po tisti poti, se je nagajiv nasmeh sam prikradel na moj obraz in če bi me kdo opazoval, bi najbrž mislil, da sem čiv-čiv, ker sem se ne le smejala, ampak mislim, da sem se celo na glas pogovarjala sama s seboj. Odneslo me je tja v pobuškana kolena in rdečico čez obraz, v kombinezon in elanke z rumeno maso na rami in tisti kucelj, ki se skriva med tamkajšnjimi bloki in je nekoč predstavljal pravi izziv za male bojane križaje in anje zavadlav in veronike šarec. Kako popolnoma nesmiselno se mi je tisti večer zdelo moje življenje in kako polna upanja in odkritosrčne radosti sem kot tistikrat tisto malo dekletce vkorakala v topel mamičin objem...

04 november 2013

Islandija

. . . . . . . . . . . . . . . .


Še oktobrski dolg − slike z Islandije (klikni na povezavo):



Čarobna.
Navdihujoča.
Navdušujoča.
Pisana.
Pravljična.
Prijazna.
Topla. 

Zanimiva dejstva: 

Povprečna temperatura je višja kot npr. v Parizu.


Snega v Reykjaviku zadnja tri leta ni bilo.

Elektriko in toplotno energijo pridobivajo iz pare vročih vrelcev. Prebivalci energentov ne plačujejo, ampak zgolj namestitev opreme, njeno vzdrževanje in upravne stroške, povezane z obojim.

Islandski jezik nima narečij, torej vsi govorijo isti jezik. Večina literature izvira iz 12. in 13. stoletja, kar pomeni, da gre za jezik z bogato zgodovino. Islandščina je za germanske jezike nekaj podobnega kot latinščina za romanske. Zapis iz 17. stoletja v angleškem ali nemškem jeziku je današnjemu govorcu teh dveh jezikov povsem nerazumljiv, če pa ga daste v branje Islandcu, je velika verjetnost, da bo razbral pomen zapisanega.

In še in še stvari, ki pritegnejo in vabijo, da se tja gor vrnem še kdaj.
 

24 oktober 2013

Telegrafsko

. . . . . . . . . . . . . . . .
  
... snegobranov petsto nanovo zre v nebo, a snega še ni v nosnicah... včeraj štirinajst jajc v kurniku, kure po vsej vasi...  ovce podivjane letijo na vse strani v iskanju spet novih poganjkov zelene trave, zlasti mali otročki, ki so vmes zrasli že v puhaste lepotce... orehov polna hiša, oreha pa s komaj kaj listi rineta proti soncu... topel fen, ki ga nese skozi ognjeno rdeče obarvane vinograde, v hiši pa kamin skrbi, da bodo hruške in jabolka v mrzlih dneh krhljali med zobmi... nekaj utrinkov iz čarobne Islandije, kamor me je odneslo, sledi... leto gre h koncu, čas je za nove začetke.


11 oktober 2013

Opran dan

. . . . . . . . . . . . . . . .

Po čustvenem toboganu tega tedna se obzorje kaže v jasnejših barvah. So reči, ki se zgodijo in nas pretresejo, pustijo za seboj opustošenje. Malce dvomim v besede Pascala Brucknerja, da sredi velikega opustošenja lahko okušamo trenutke neizmerne ekstaze, a kam pridemo, če prenehamo verjeti v čudeže?

  

09 oktober 2013

Nesreča nikoli ne počiva

. . . . . . . . . . . . . . . .
  
Ko si že čisto tam, se sile usmerijo proti tebi in vsega je konec. Tako blizu, a vendar tako daleč... V tretje gre rado - ali kako že pravijo?

05 oktober 2013

Misli nekega sobotnega popoldneva

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kamin greje, zunaj dan počasi jemlje slovo, štirinožec s svojim dihanjem nakazuje, da se v sanjah podi po širnih travnikih... Trudim se nekaj določnega početi, a mi misli uhajajo zdaj sem, zdaj tja. T. je na potepanju, turoba zunaj je že ves dan onemogočala delo okoli hiše, zato se misli, ki bi morale biti osredotočene na točno določeno vsebino, ukvarjajo s težkimi temami. Razmišljam, kako lahko klepetamo o vsem, le o pomembnih rečeh ne. Kako si povemo marsikaj,  a dejansko tisto pomembno zadržimo zase, kot bi se bali, da nam bo z deljenjem še s kom šlo kaj narobe, ne da bi pri tem pomislili, da bi, če so tisti drugi naši prijatelji, pravzaprav pri njih lahko dobili spodbudo, dobre misli, upanje in lepe želje. Najbrž nek prastar, vraževeren strah pred tem, da če se zagovorimo, prehitro povemo, potem morda na koncu ne bo nič iz nečesa kar snujemo ali se snuje, in bo potem naša žalost pomnožena s številom ljudi, s katerimi smo to predhodno delili? Pa vendar ima večina stvari lep konec! Vedno sem bolj prizadeta takrat, ko naknadno nekaj izvem in nekdo ni želel tega deliti. Takrat čutim, kot da ne bi bila vredna zaupanja, da morda mislijo, da se ne bi veselila z njimi ali ne bi dojela vseh razsežnosti posameznega veselja ali tegobe. Pa vendar je lepo vedeti, da nismo sami. Stvari v življenju se zgodijo v skladu z nekimi naravnimi silami, na katere imamo le malo vpliva. Če še tako pazimo, se izogibamo neželenemu, smo pozitivno naravnani, sprejmemo tisoč previdnostnih ukrepov, se bo čisto vse zgodilo tako, kot se je posamezni zadevi namenilo v trenutku njenega "rojstva". Morda je to tisto, kar je najbolj nedoumljivo, nekaj s čimer vnaprej izgubljamo bitko in kjer lahko le upamo, da bomo na koncu stali na zmagovalni stopnički. Ko boli, ne pomaga topla beseda, niti objemajoča roka, saj si v žalosti sam in se je treba pregristi skoznjo, prej pa broditi po močvirju samoobtoževanj in vseh "čejev"; tista beseda in objem štejeta, ko čas opravi svoje. Želim si, da bi si dovolili biti ranljivi. Takrat bodo tiste roke, tisti objem, objemale srečo.       


23 september 2013

Prvi jesenski

. . . . . . . . . . . . . . . .

"... Zberi okruške 
svojih sanjskih gradov 
Minevanje 
jih je zaznamovalo..."

Prvi jesenski dan je MOJ dan. Današnji je bil čudovit, tak, da pozabiš na vse in ga preprosto živiš. V preteklem letu se je zgodilo veliko in še več, a dve želji ostajata neuresničeni. Morda do naslednjega prvega jesenskega odkljukam tudi njiju, kdove?


22 september 2013

Zadnji poletni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Komaj se je začelo, ga je že konec. Morda zaradi poznega odhoda na počitnice, morda zaradi vremenske nestanovitnosti, a zdi se mi, da niso daleč tisti uvodni junijski dnevi, ko sva morala dokupita drva, da je kamin lahko ogrel zmrznjeni telesi, zdaj pa je koledarsko konec tega obdobja frfotajočih oblek in sandalov. Še vedno vztrajam brez nogavic, a jutra in večeri me opozarjajo, da si kmalu nakopljem pljučnico, če se ne odpovem tej svoji stari navadi čim dlje brez in spomladi čim dlje v nogavicah. Kar je, je. Sandali so pospravljeni, garderoba izpraznjena, jesenske tegobe pomanjkanja oblačil so tu. O večnem iskanju črnih balerink in črnih hlač sploh ne bom izgubljala besed. Današnja trgatev je obet čajev in juh in vsega dobrega, kar nam je narava dala in sva pravočasno ujela v kozarce, da bova vse tja do naslednjega junija v nosnice lovila poletne večere, paradižnikasto dišeče prste, sočne breskve, zrele slive in kiselkasto lupino ringlojev. Naj bo jutri čimprej tu.


17 september 2013

Konec in začetek

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ugotavljam, da sem vas zadnjih nekaj objav "davila" z domačimi živalmi, vendar si resnično nisem mogla pomagati. Čudež rojstva je bil večji kot karkoli, kar se je dogajalo.  Mala, krhka bitja, ki ne le vdihnejo zemeljski zrak, ampak človeka prekašajo na številnih področjih, so me začarala in ne vem še zagotovo, če nisem še vedno v mehurčku čarovnije. Vmes sva jih pustila dober teden v oskrbi, da smo šli na dopust in skrb zanje je bila daleč stran od njih veliko večja. Naj zaključim z novico, da je Maš Maša, Miš pa edini fant med dekleti.
September je v drugi polovici in če bi bil vsak dan tak, kot včerajšnji, bi najbrž to ne bil le moj, ampak najljubši mesec marsikoga. Zjutraj naju je pozdravil goreč sončni vzhod, ki je ves dan risal ognjene sence, ki so se v večernih urah zlile z debelimi kapljami. Dan neskončnih upanj. Tako kot september. Kakšno novo leto neki in januar! September je mesec načrtovanj, dokončevanj, začetkov in želja. Večna točka nič, ki obljublja nemogoče in uresničuje davno zaželeno. Počitniških sanjarjenj in počitka je konec in vse se začne znova, jaz in ti in mi vsi 
 

30 avgust 2013

Novorojenčka in njuna nekaj dni starejša polsestrica

. . . . . . . . . . . . . . . .

Evo, nekaj slikic za lahko noč. Od predvčerajšnjim in včeraj, ko je bilo veliko dežja, veliko blata in vmes nekaj sonca. Ivanka je kolovodja, mala dva pa ne zaostajata v lumparijah. :)

Ivanka in Malina

Miš, Maš in Robida

celotna družina

zaspanček Miš

Malina in Ivanka
 
Kako veva, kateri je Miš in kateri Maš? Maš ima veliko črno piko na sprednjem levem kolenu. :)

28 avgust 2013

"... I'm so excited and I just can't hide it..."

. . . . . . . . . . . . . . . .

Uf, kakšno jutro! Ko sem zjutraj stopila na teraso in se ozrla po travniku, se mi je zazdelo, da je Ivanka vsepovsod. Daljnogled je ponudil razodetje - najina Robida je povrgla dvojčka! Dve luštkani beli kepi, ki z mamo zasedata stajo, medtem ko Ivanka radovedno skaklja okoli in bi se z bratrancema rada malce igrala, a jo njuna mati podi stran. Komaj čakam, da bo konec delovnega dne in jih bom spet občudovala! Fotke sledijo. Miš in Maš, dame in gospodje. Če se izkaže, da sta punčki, bo preimenovanje enostavno. :)

20 avgust 2013

Lepotička

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je bil čustven dan. Mali puhek je končno prispel in ko sva slišala, da je tu, sem razmišljala samo o tem, kako čimprej odhiteti domov. Za vse, ki ne veste, naj povem, da ovca opravi vse sama. Ko pride čas, se zavleče nekam, kjer oceni, da bo dovolj hrane, če se bo "porod" zavlekel. Ko je jagenjček rojen, ga mati preliže in prav kmalu že jé, še isti dan shodi in če nadležno iz daljave buljiš vanju, se odpravita na drugi konec travnika, mati suvereno, jagnje pa poskuša slediti koraku, pri čemer se trudi obdržati na dolgih, nesigurnih nogah. In vsake toliko malce počine, kar materi ni povšeči in jo z gobčkom sili k nadaljevanju poti. Ljubek prizor. Danes je bela kepica več ali manj zvita in počiva, ko mati (Malina) pride bližje, pa hop! in je že pri hrani. Boljši posnetki še pridejo. Tadva sta iz daljave, da ju ne bi preveč zmotila v njunih prvih urah.