25 februar 2016

V krasni deželi živimo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem rojena, tu živim. In tu umrjem. Ne le eno od teh reči, najbrž nekaj njih bi mi pravi Slovenci najraje odrekli.

V času mojega rojstva je bila naša dežela* veliko večja, njene zunanje meje pa so nas ločevale od Italije, Avstrije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in Albanije. Znotraj dežele si se prosto gibal. Lahko si živel kjerkoli. Tako je naneslo, da sta moja starša v svojih zgodnjih dvajsetih letih prišla iz osrednjega dela dežele sem in si tu ustvarila dom, družino. Kljub jezikovnim oviram. S trebuhom za kruhom. Približno tako, kot mnogi Slovenci danes iščejo okusnejši kruh zunaj dežele. Ko je skupna dežela razpadla, se je na njenem ozemlju oblikovala vrsta novih držav, med njimi Slovenija. Mi smo ostali "doma". Drugega doma nismo imeli.

Takratna nova slovenska oblast se je odločila, da vendarle nismo čisto "pravi", zato nam je leta 1991 poslala prijazen dopis, v katerem nas je obvestila o dejstvu, da nismo njeni državljani, da pa, če želimo to postati, izvolimo v pol leta zaprositi za državljanstvo, plačati takso in potem nam bo vendarle priznano, da smo, kar smo že bili – tu doma. Lahko bi delili usodo "izbrisanih". To se je namreč zgodilo vsem tistim, ki v navedenem roku niso storili, kar jim je bilo predlagano. Izbris. Ne status tujca, izbris kot neobstoj, administrativna likvidacija. Obenem je v tem dopisu pri nas treh otrocih presenetil podatek, da smo državljani ene od bivših sestavnih delov** prej skupne dežele, čeprav v izpisku iz rojstne matične knjige v rubriki državljanstvo jasno piše "jugoslovansko". Vic je bil v tem, da je bil leta 1974 sprejet zakon, ki je določal, da se mati ob rojstvu otroka povpraša in opredeli, katero "republiško" državljanstvo naj otrok ima, in če se ne, se otroku avtomatično določi republiško državljanstvo po kraju rojstva matere. Pred tem letom se je samodejno beležila republiška pripadnost po kraju rojstva matere. Dva od treh otrok sva padla v slednjo skupino, pri tretjem, rojenem leta po sprejetju tega zakona, pa najbrž mati ni razmišljala v okviru "republiškega" konteksta, saj je šlo le za upravne dele velike dežele in se je revici zdelo, da imamo vendarle vsi le eno zunaj meja priznano državljanstvo, tj. jugoslovansko. In ni se motila. A zlobna oblast je imela drugačne načrte. Tako sem pri starosti 19 let izvedela, da sem državljanka neke mednarodno neobstoječe entitete, ki je komaj vedela, če sploh, da obstajam, kjer ni bilo nič mojega in kjer bi me obravnavali najbrž enako, kot če bi tisti hip prisopihala iz daljne Danske.

Nekoč smo se pretvarjali, da smo vsi enaki, a ljudje so od nekdaj enako zlobni. Dejstvo je, da na tem našem ozemlju že ime in priimek nakazujeta "kdo si". "Cilka Škoberne" je težko muslimanka bosanskih korenin, enako kot "Enisa Kurbegović" katoličanka slovenskih. Vsi smo popredalčkani in v skladu z barvo predala v resničnem življenju tudi obravnavani. Prepričana sem, da podjetje, ki ima razpis za delovno mesto recimo tajnice, ob prejemu tristotih vlog že na podlagi imen in priimkov kandidatov izloči "neprimerne" kandidate. Šele potem se morda loti vsebine prijav in morda čisto na koncu nekdo z najboljšimi lastnostmi delovno mesto dobi. Tako tu je. Kdor pravi drugače, živi v milnem mehurčku blažene nevednosti. V življenju sem na račun dejstva, na katerega nisem mogla in ne morem vplivati – rodu (ker zato tu gre***), doživela vrsto neprijetnih situacij. Dobri vzgoji in zrnu soli v glavi se imam zahvaliti, da sem zrasla v bitje, kakršno sem. Nikoli za karkoli nisem krivila neslovenskosti. Vse, kar sem v življenju dosegla, sem dosegla z veliko več truda kot "Cilka Škoberne". Že samo zato, ker je "Cilka Škoberne".

Takšna je ta naša dežela. Bila nekoč in je še danes. Še toliko bolj. In če še nas, po rodu drugačnih, a tu rojenih, tu živečih, jezik bolje govorečih od večine Slovencev, ne sprejema, kako naj se odpre večkulturnosti v obliki izgubljenih otrok sveta.

To je moja dežela in to je vsa njena "lepota". 


* Jugoslavija.
** Socialistična republika Bosna in Hercegovina.
*** Pri nas še vedno obstajata "državljanstvo" (citizenship) in "narodnost" (nationality). Francoz je Francoz, njegove korenine pri tem ne igrajo nikakršne vloge.

02 februar 2016

Na krilih trenutka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj me je v poštnem nabiralniku pričakalo pismo. Zdaj že veste, da je navadna pošta v mojem svetu na najvišjem mestu. Ko sem ga odprla, je zvenelo, hmmm, … nenavadno? Ja, na prvi pogled zagotovo. Na eni strani so bile spodaj zapisane besede, na drugi seznam knjig. Cleia sem peljala na sprehod in se potem posvetila zapisu. In v hipu se je začudenje spremenilo v navdušenje in razumevanje. Namreč, dvema otrokoma že nekaj let večkrat letno redno pošiljava knjige, za vsakogar eno, in ker sama ne vodim seznama, ne bi pa rada, da bi se jima knjige podvajale, sem njuno mamico prosila, da mi ob priliki pripravi seznam. To je bila ena stran pisma. Druga je tista, ki me je navdušila. Impresija nekega popoldneva, hip v življenju družine. Namesto fotografije.

"Živijo, G.!

Tako lepo sije sonce. Ko začnem to pisati, prav blešči skozi okno. Sončni žarki se odbijajo od stekla na mizi in mi slepijo pogled. A nič zato. Pišem naprej, sonce pa me greje. Ven bi šla, a se mi ne da premakniti riti. Čisto enostavno bi bilo. Ker ni mrzlo, bi samo nadela superge in vetrovko. Moja lenoba pa kar ne popusti. Tudi tole pisanje je eno v vrsti opravičil, da se ne spravim iz hiše. Kot je bilo prej urejanje fotografij, predpriprave za kosilo, čiščenje wc-ja ... Res moram ven. Otrokoma sem že najmanj trikrat rekla, da gremo. Dobro, da jima nisem povedala, da nameravamo vzeti kolesi. Potem mi gotovo ne bi dala miru. In tudi F. nas čaka. Vem, da pričakuje sprehod. Opazuje nas skozi okno in se sprašuje, kako da še ne gremo. Zdaj pa zares. Nočem zapraviti tega čudovitega sonca za ždenje v hiši. Pojdimo!

Lep dan želim,
N."