. . . . . . . . . . . . . . . .
Nisem se
izgubila, le potuhnila sem se. Preveč vsega in prelena za dnevni vnos
doživetega. Ampak vse je dobro. Hiška je topla, Clei je srček, naši jutranji in
večerni sprehodi se vijejo po ognjenih preprogah začaranih gozdov. T. je hiško
čez cesto opremil z dimnikom in gašperček fantom prijetno prede, ko se spravijo k pokru. Pri kozolcu je s kamni tlakoval velik del travnika, da blato in dež,
zdaj tudi sneg, ne bodo v preveliko napoto mojemu pipiju, ki je tam našel svoje
parkirišče. Ovčke so zadovoljne, da je sneg vzel slovo (tu smo ga imeli dobrih
40 cm!) in jim je spet na voljo z zelenjem bogat travnik,
lisice/podlasice/tatovi pa so se spravili na najin kurnik, tako da z žalostjo
sporočam, da imava od začetnih štirih kur in petelina le še dve kuri. Sta pa zato
strašansko pridni in vsak dan zneseta vsaka po eno jajce. Bistvena razlika od prej štirih-petih, ampak za naju je dovolj. Na pomlad naju
tako čaka projekt premikanje kurnika in večja zaščita, da bi se izognili takim
nevšečnostim… Knjige požirava, T. programira, jaz pišem, to in ono, vsebinsko
raznovrstno. Več kdaj drugič. Pa zelje sva kisala, jabolčne in hruškove krhlje
naredila. Pri T. imajo namreč jabolk in hrušk za celo vas, pri naju pa je kamin
tak, da se ga da izkoristiti večnamensko in sva hiško parfumirala z opojnimi
vonjavami krhljev. Nekaj za prigrizek, nekaj za v kompot, pa še v petlitrskih
steklenih kozarcih dodatno polepšajo dom. Vrt je prešel v fazo počivanja. T. ga
je bogato prekril z listjem, da bo do pomladi zemlja obogatena, takrat pa se
spet lotiva vrtičkanja, čeprav je to bolj njegovo opravilo, sama le pobiram
sadove. Prazniki nezadržno prihajajo in kadar se meglice spustijo nad goreče
krošnje, je ravno pravi čas za sanjarjenja o piškotih, darilih in voščilih. Pa
o druženjih. In vendar z malo krivde, saj pomislim, da je toliko ljudi, ki s
strahom čakajo na jutri, ker ne vedo, kaj bo prinesel, na praznične dobrote pa
niti pomisliti ne upajo, ker je danes hladno in so lačni. Ker je naša družba
postala neprijazna, ker je preveč krivic…
»Krivica je krivica, naj se
godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je
človek. Naše načelo je: za človeka.«*
Ja, za človeka. Vedno je dovolj še za
koga...
*Srečko Kosovel
