02 november 2016

13

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sem redna uporabnica ljubljanskih javnih koles (BicikeLJ) in najbolj čudna reč v zvezi s tem nadvse hvaležnim prispevkom k lepši perspektivi mesta je, da je, ko vračam kolo, ključavnica številka 13 vedno prosta. Vsakdo, ki se pripelje, kolo raje vrne v oddaljeno ključavnico kot pa na št. 13, ki je prosta (in bližje). Bo že držalo, kot sta pred leti kramljala B. O. in Z. Z. ob večerji, da je ni večje vere od vraževerja – »… Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih, počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega Očeta …« Namerno ga vrnem v trinajstico in tisti dan pazljivo stopam, govorim in ravnam, ker, saj veste, človeška neumnost je res brezmejna.