. . . . . . . . . . . . . . . .
Sem redna uporabnica
ljubljanskih javnih koles (BicikeLJ) in najbolj čudna reč v zvezi s tem nadvse
hvaležnim prispevkom k lepši perspektivi mesta je, da je, ko vračam kolo, ključavnica
številka 13 vedno prosta. Vsakdo, ki se pripelje, kolo raje vrne v oddaljeno
ključavnico kot pa na št. 13, ki je prosta (in bližje). Bo že držalo, kot sta
pred leti kramljala B. O. in Z. Z. ob večerji, da je ni večje vere od
vraževerja – »… Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih,
počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne
rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem
življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno
samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega
Očeta …« Namerno ga vrnem v trinajstico in tisti dan pazljivo stopam, govorim
in ravnam, ker, saj veste, človeška neumnost je res brezmejna.