25 oktober 2012

Skrivališče palčkov

. . . . . . . . . . . . . . . .



Velike skrivnosti in najtoplejše pravljice se skrivajo pod temi majcenimi klobučki, kjer najbrž - ne, prepričana sem!, domujejo palčki in z brčicami navihano žgečkajo strehe svojih bivališč. Tik pred snegom se še zadnjikrat ta mesec nastavljajo soncu.

 
 

22 oktober 2012

Ljubezni oblike so čudežne

. . . . . . . . . . . . . . . .


Predstavljam najinega novega družinskega člana.
Dame in gospodje, Clei. 

 
Španski hrt, star 4 leta. Svoji prvi leti življenja je najbrž preživel na ulici, drugi dve v ljubeči družini. A življenje piše raznotere zgodbe in vrtiljak časa te izpljune na presenetljive poti. Njegova družina se odpravlja na pot iskanja svoje sreče, midva pa sva srečneža, ki sva ga lahko posvojila. Plah, a prekleto ljubek, se je prvi hip usedel v najina srca, tam pa je zanj še in še ljubezni. Najina sreča se razlega kot fanfare v tiho jutro. Dva tedna je že z nama in kar se je v prvih dneh zdelo kot nedosegljivo, je te dni mogoče. Vanj se počasi vtihotaplja spoznanje, da je prišel k nama za vedno in sreča nad mahajočim repkom je neizmerna in neizmerljiva.

12 oktober 2012

Amsterdam

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po Parizu je prišel še teden dni potepanja po Amsterdamu. Vremensko je bil vsakršen, cenovno je opustošil mojo denarnico. Ker Amsterdam ni veliko mesto in je tako pet dni kar veliko zanj, si, seveda, privoščiš še malo vandranja, saj je vse tako blizu. Poleg turističnih bonbončkov - siri, mlini na veter, ribiška mesteca - vsekakor še vsaj eno mesto ne sme izostati. Utrecht je kar pravšnja postaja. Čudovit, razgiban, majhen, a kot v tisti reklami, "ima vse, kar imajo veliki". Ja, obe mesti bi lahko bili naslov mojega stalnega prebivališča. Kar najbolj očara in za kar veš, da je, pa si vseeno čisto drugače predstavljaš (pa nisem bila prvič tam), so kolesa in kolesarji, zato ni čudno, da je objektiv lovil variacije na isto temo. Kolesa so hvaležen objekt, zato vam jih nekaj ponujam na ogled.

 



 

10 oktober 2012

Svetilnik v megli

. . . . . . . . . . . . . . . .


Že nekajkrat sem pisala o tem, da me žalost in jeza grabita največkrat ne zaradi lastnih dejanj, pasivnosti, napak ali zmot, temveč zaradi drugih in njihove brezbrižnosti. Otopelost posameznikov in družbe, popolno zanikanje stvari, kakršne so in niti najmanjša pripravljenost priskočiti na pomoč, me vsakič znova razjezijo in pustijo zaprepadeno. Saj smo vendar bitja iz mesa in krvi in s čustvi. Res je, da kadar nastopi kriza, samoohranitveni nagon poskrbi najprej po načelu »nase-vase-zase«, a če je vsaj minimum dosežen, bi moralo biti več kot dovolj prostora za še koga, najsibo človeka ali žival, ki mu lahko in moramo pomagati. Istočasno sta se name obrnili dve osebi, ki sta vsaka zase žrtvi zgoraj opisanega. Prva kot invalid doživlja očitno diskriminacijo na podlagi invalidnosti in izkoriščanje človeka po človeku za drobiž, ki komajda pokrije položnice, druga niti za položnice nima, saj je po dolgih letih zaposlitev v kratkem času izgubila kar dvakrat, obakrat zaradi »pomanjkanja naročil«. V času »vmes« je verjela, da nečesa ni treba storiti in tega ni storila, kar jo zdaj tepe po glavi, ravno zdaj, ko je še toliko manj možnosti in priložnosti za novo zaposlitev. Zgrožena berem in iščem morebitne rešilne možnosti, a je vse skupaj videti kot boj z mlini na veter. Če piha, ti ni pomoči. In piha močno.