27 september 2011

Vse se spreminja...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zgodi se, da se lepe stvari tu in tam raztreščijo v drobcene dele, v prah in z njim neznano kam. Vesela sem, da sem stara, kolikor sem. Ni malo, ampak, hej, danes je dejansko številki treba odvzeti deset let in si na pravi starosti. Formula temelji na podaljšanju življenjske dobe in gre za moj pogled na svet. :) Še vedno čutim radost in vznemirjenje, ki me je prevzelo ob vsakem prehodu meja nekdanje dežele, pa četudi je bil to le Trst ali Celovec; tudi pozneje, ko smo se »odprli«, je bilo odkrivanje velikih mest starega kontinenta in otoka vsakokrat vstop v čarobni svet. Odprtost in razvoj sta nam ukradla pričakovanja, ukradla smisel želja in sanj, saj jih je moč uresničiti tudi pri nas. Morda je vse skupaj dražje, a je tu, ne več le tam nekje, v tistem lepem velikem mestu. Oblačila lahko, če jih že pri nas ni, kupiš prek spleta in so že čez nekaj dni dostavljena, tako ostanejo le še drobcene reči, tiste, ki še niso odkrile tržne niše na Slovenskem. London je bil romanje po ulicah, odkrivanje znanega, uživanje na Covent Gardenu in Portobello Roadu, Anthropologie je postal moj drugi dom. Ne gre za to, da pogrešam potrošništvo, saj je London ena velikanska trgovina, v kateri mrgoli kupcev. In tudi ne za to, da mesto ne ponuja arhitekturno-zgodovinskih presežkov (že samo zaradi njih se splača tudi desetič vrniti se vanj). Gre za to, da ni le duša tista, ki neposredno želi biti deležna razvajanja, ampak za to, da se vrneš tudi z materialnim spominom, ki je edinstven mestu. Edinstvenost je izginila, globalizacija jo je pokopala.















21 september 2011

LND

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes se mi ne mudi. Počasi kukam v nov dan, v prihajajočo jesen. Kmalu začnem pakirati in se odpravim na praznično potovanje, na dvig kozarca jeseni in z njo meni. Nenavadno je, da sredi tedna lahko zajtrkujem počasi in doma, da me svet, ki je videti, da je ušel s kolesnic, prav čisto nič ne preseneča in da bom že popoldne ponovno uživala na ulicah drugačnega mesta. Naj bodo preostanek tedna in zadnji dnevi poletja tudi za vas praznični.


fotka

16 september 2011

Lepši časi

. . . . . . . . . . . . . . . .


Uf, kakšen teden, kakšen mesec! Komaj diham. Danes bo dan za počitek. S štirinožko se bova prav počasi premikali po senčnih ulicah, doma pa kaj dobrega pojedli, potem pa si želim le počivanja in branja, ki ga zadnje čase trgam večernemu spancu, ravno za tistih deset strani, preden me pogoltne tema.

Poletje gre h koncu in, tako kot že nekaj let, ga nisem dodobra okusila. Letos sem ga seveda zaznala, ker je bilo vročevročevroče, a v morju sem se hladila že daljnega junija, potem nič več, poleževanja pa tudi od nikoder! Še mesec ali dva in najina hiška bo nared za vselitev, kar pomeni, da potem sledi le še uživanje in povratek vsega izgubljenega in žrtvovanega na račun novega domovanja. Seveda mi je žal za izgubljene ležerne sobote in nedelje, brezdelne ure in dneve preteklih dveh let, ampak nagrada za to bo vse odtehtala. Kmalu vam pokažem vse novosti, ki so se zgodile. Ni jih malo! Zadnja je supertruper štedilnik, ki si ga lahko ogledate, če v brskalnik vtipkate SUK92MFX5, a kakšen je videti pri nas doma, bo treba počakati na obljubljeni foto material.


Menda prihodnji teden čisto zares tudi vremensko ne bo več tako, kot je zdaj, kar je in ni dobrodošlo, a o tem ne bi zaman izgubljala besed. Da je moja garderoba povsem nepripravljena na nove čase, pa je itak jasno. :)

11 september 2011

Ko del mene umre

. . . . . . . . . . . . . . . .

So stvari, ki vas kljub morebitnim napakam ali pomanjkljivostim scela začarajo in se vam zdijo vrhunec stvarjenja. Nekaj takega se je zgodilo z najino hiško. Ne s celoto, niti ona sama ni popolna, daleč od tega. Čeprav je najina in sta v njo vpeti dve leti ljubezni in pozornega ravnanja, vendarle ni moč reči, da bi stvari ne mogle biti bolje, natančneje narejene. A vse te neravnosti, sprotna improviziranja, nehotene napake, navdušenje ali razočaranje nad odstopanji med idejo v glavi in sliko v resničnosti, so nama ljube. Najljubša med njimi pa je vendarle zemeljsko rjava fasada, mešanica ilovice, gline in slame, s čisto malo peska za strukturo. Kopala se je v soncu, nastavljala in akumulirala je njegovo energijo in toplo grela dlan, ki jo je božala. Ta vikend je vse to za vedno izgubljeno. Funkcionalnost je premagala estetiko in apnena belina tolče v oči in ... razboleno srce. Raje bi po vsaki zimi tu in tam zakrpala morebiti poškodovan del, veliko raje. A sneg, ki odnese del pokrivala, lahko vpliva tudi na tisto, kar pokrivalo ščiti. V tem primeru slamnate bale, ki bi bile, če bi bile nenehno izpostavljene vlagi, slejkoprej uničene. Razum to ve, a srce se ne more in noče sprijazniti. Ker je najina mala vegasta hruška postala kot zlomljen del telesa, povit v mavec. In to ne more biti lepo!


Kot bi vedela, da bo takšen izid tega opravila, sem prejšnji teden na potepanju po svetu že sicer bogato domačo knjižnico obogatila s tremi lepimi knjigami. Ko kupujem knjige, njihova zunanja lepota nikoli ni merilo, a tokrat, vedoč, da vsebina knjig ni sporna, je roka sama segla po treh lepoticah, brez katerih bi bil zločin zapustiti knjigarno. Lepo, ki te ljubim lepo.

02 september 2011

Hipnosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tik preden se znoči, se v teh vročih dneh čez polja razlije prečudovita svetloba, meglice se vijejo nad oddaljeno vodo in vonj sveže pokošene trave prijetno žgečka nosnice. Lepo je. Ko bi le trajalo. A prehitro pride tema, obet novega dne. Dnevi pa mi spet uhajajo iz območja obvladljivosti. Ne vem, kje sem, ne vem, če se bom kmalu ujela. Lahko bi bilo prijetno in september, ta ljubi mesec, bi moral biti drugačen, a je vsako leto enako – vse se zgrmadi vanj: obveznosti, želje, načrti, obupane ugotovitve, razočaranje, ker ni drugače, veselje nad prihajajočim, ... Preprosto prekratek je. Kot vse lepe reči...