30 september 2010

Zadnji septembrski dan

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sivina prejšnje objave nima nič opraviti z morebitno sivino v glavi. Še manj s sivino v naravi. Šlo je le za izbor slik, ne za odsev resničnosti, saj je slednja v teh dneh žareče pisana. Komaj čakam, da stečem na Kras po ognjeni ruj in mesnati šipek, za povrh pa utrgam še kakšno rumenilo na bližnjem pobočju! Najina hiška se v svojih zemeljskih tonih v popoldanskem sončnem poslavljanju zlije s pokrajino. Učinek, ki bi ga težko ustvaril, zato se je moral scoprati kar sam. :) Po desetdnevnem premoru gremo ta vikend dokončati izolacijo strehe in premazati severno steno hiše. Žaga bo pela, slama se bo tlačila, glina pacala, kakšen grozd utrgal - spet bo veselo! Po barcelonskem bo prijal dolenjski vetrc.

Sicer pa v teh dneh navijam za uspeh stavke, ki ni uperjena zoper nas, ampak zoper oblastnike, ki lomijo obljube na vsakem koraku. Če presita zdravnikova rit lahko še bolj pogreznjena uživa v svojem usnjenem naslonjaču in grabežljivo ne dovoli vzeti že itak preveč podeljenega, pričakujem, da lahko pošten delavec zahteva in pričakuje tisto, kar mu je sogovornik na drugi strani v obliki drobtinic obljubil že davno nazaj. Četudi bi zato morala stati na cesti ali v vrsti pred okencem. Dostojanstvo ni naprodaj in velja si zapomniti, da ne gre za bando državne uprave, ki brezdelna živi na račun davkoplačevalcev, ampak za ljudi, ki (tako kot vi) pošteno dela za borne denarce, ki komaj zadostujejo za plačilo računov in polprazen hladilnik, v katerem je že zdavnaj zmanjkalo prostora za dostojanstvo.

27 september 2010

Nazaj

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čudna bitja smo. Jočemo, da se potem smejimo. Jezimo se, da se potem veselimo. Delamo, da potem počivamo. Spimo, da potem bedimo. Odhajamo, da se potem vračamo. Razhajamo, da se potem spet srečamo. In tako naprej in okrog... Beg pred nami samimi, da se potem najdemo in ugotovimo, da je lepo najbrž vsepovsod, kjer smo. Odneslo me je v poletje, zato da sem se spet vrnila v jesen. Čeprav jo ljubim, me letos zebe in takšno imam manj rada. Pa vseeno. Ko v popoldanskem zahajanju sonca oranžne fasade ognjeno zažarijo, pozabim na drget in vroč kakav, katerega nezamenljiv vonj mleka in kakavovih zrnc znova odkrivam, zamenjam za svojo izginjajočo hladno drogo. Lepo je biti nazaj.






22 september 2010

Premišlj(ev)ati

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sedim in delam. Ali pa se delam, da delam…? V resnici končujem članek, ki se noče skrčiti na zapovedano število znakov. Zoprn prizor. Neprijeten. Premišljujem* o minevanju, tokrat predvsem časa. Kako vpliva name - fizično in sicer, kako mi polzi in ali ga vendarle lahko zadržim dlje, kot le za hip. Tipična septembrska razmišljanja, ko dan utrujeno lega k spancu malo prej, da bi dal noči na voljo enako količino časa in ko se dogaja letna inventura osebnih stvari. Ko se postavljam v nizki start za še zadnje nedokončanosti ter snujem skice novoletnih voščilnic in daril. Vsak dan dehti od življenja v njem in jutrišnji dan zame pomeni življenje sámo.
. . . . . . . . . . . . . . . .

*Uporabljate glagol "premišljati" ali "premišljevati"? Rečete "Premišljam, kaj naj naredim." ali "Premišljujem, kaj naj naredim."? SSKJ k obema ponuja enako razlago, a meni je tole premišljanje strašno tuje... :)

13 september 2010

Out of focus

. . . . . . . . . . . . . . . .

Osredotočiti se je vedno težko. Ali pač? Če vas vprašajo o vsebnosti vitaminov v jabolku, jim razložite vse o jabolku kot sadežu in njegovih vrstah ali takoj preidete na vitamine? Zakaj je težko reči, da jabolko vsebuje vitamine A, B1, B2, B3, PP, B6, H in C? Jezijo me vsi tisti, ki se ne znajo osredotočiti. ZAKAJ pet minut razlage skozi "pač", "v bistvu", "pravzaprav" in temu podobni jezikovni navlaki, če je odgovor največkrat le zrcalna podoba vprašanja? Please focus. No, seveda se osredotočenje ne nanaša le na opisano. Tako se na primer ne morem in ne morem osredotočiti na članek, ki ga pišem, ker sem omejena s številom znakov, že zdaj pa sem skozi brainstorming prišla na štirikratnik dovoljenega. In sem besna na vse in vsakogar, obenem pa vem, da sem tokrat sama kriva neosredotočenosti. Ne znam se vrniti na začetek in misel osredotočeno pripeljati do njenega zaključka. Jutri.


Za vse, ki vas morda zanima napredek na najini hiški. Če še niste pozabili (ali pa vam še ni dovolj mojega večnega ponavljanja o tem osmem čudu sveta), je to malce posebna hiška. Slamnate bale so izolacijski element. No, zdaj so lepo in močno stisnjene poveznjene na vse zunanje stene hiške in že drugič prekrite z blatnim ometom, ki smo ga namešali iz vsega, kar smo nakopali okoli hiške – četrt ilovnate zemlje, četrt gline, četrt drobnega peska in četrt nadrobljene slame za prvi nanos, v drugem pa smo glino izpustili in kot vezno gradivo nadrobili malo več slame. Razlika je opazna na sliki. Sledi še tretji nanos, ki naj bi velikost razpok, za katere je že zdaj vidno, da se manjšajo, zmanjšal na minimum. Takole "zemeljsko" bomo pustili čez zimo in opazovali odziv na vremenske spremembe. Sicer je T. že lani opravil poskus na nekaj balah in se je obneslo, a če bosta dež in sneg »pobrala« preveč, bova na pomlad vse skupaj prekrila z apnenim ometom. V ponedeljek sva dobila še okna in vrata in hipoma je hiška dobila čisto drugačno podobo. Zdaj delamo v njej in s slamo izoliramo notranjost strehe. Ena sveča bo najbrž zadostovala, da naju čez zimo ne bo zeblo. :)


09 september 2010

Za soncem v mavrico

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni treba daleč, da se znebiš vlage, ki se že predolgo nabira tod okoli, da pozabiš na krivice krivičnih pogajanj, pritlehnost etično zanemarjenih, da začutiš sonce, ki najprej počasi, a kmalu prav sunkovito napade zadnjo poro telesa. Morje, mir, sonce, vsi skupaj in jezik na tleh. Ker je bilo vroče in ker nam nikoli ni prav, ne ko dežuje že tja za gate, ne ko pripeka na sonca odvajeno bitje. Pobožljaj, ki ga čutiš še dolgo potem, ko odmakne svoj navidezni dotik. Zato, da na koncu loviš čudežni zaklad v varljivem lomu svetlobe.


08 september 2010

... in sem si jih res

. . . . . . . . . . . . . . . .


Najprej sem se posladkala (old school z limono in sladkorjem, z nutello pa za sladico), potem pa odvihrala na dobrodelno prireditev pred Mestno hišo. Naj torbica je fensišmensi lepotička "Rožice rastejo", ki jo je za milijonček nekdanjih tolarjev kupila ministrica K. K. Moja je postala korenčkasta navihanka. Ste danes storili kaj lepega za druge(ga)?

07 september 2010

Jutri si spečem palačinke

. . . . . . . . . . . . . . . .


Na temle mojem pikniku z mravljico je zelo luštno. Tista luknja v sandalu grozi, da me bo namočila vse tja gor do ušes, ampak, če je človek na dopustu, menda ja ne bo dovolil, da mu vreme kroji razpoloženje?

Na dopustu nisem velikokrat. Moja controlfreakovska narava mi nekako ne dovoli izpreči in kar oditi, ker kdo bo pa potem opravil delo, ki ga je veliko in ga nikoli ne zmanjka?! Kako bom pred lastno vestjo opravičila odsotnost iz pisarne in kako bom bolni odgovornosti dopovedala, da sem vendarle nadomestljiva? Res sem nemogoča. Medtem ko vsak normalen človek odide na dopust, si jaz le redko dovolim kaj takega in potem junija, ko se bliža čas izteka obdobja, v katerem lahko porabiš lanskoletni dopust, nekaj štrikam in poskušam rešiti vsaj kak teden pred propadom. Ja, najbrž se vam sploh ne sanja o čem govorim in kako je sploh mogoče, da človeku dopust ostaja, ampak tukaj sem, primerek človeka, ki butasto meni, da je neodgovorno kar iti. Idiotizem brez primere, vem. Če vam plastično ponazorim kako je videti, ko se vendarle odločim, da me kakšen teden (pet delovnih dni) ne bo v službi: vse postorim, vsa mnenja napišem, vse spise rešim. Vsem sporočim, da me ne bo. Naj pošiljajo le usklajene zadeve v nadaljnjo obravnavo, kar in če bo novih zadev, pa naj se nujno signira name in počaka na moj povratek. Neskončno me vznejevolji, če je nekaj, kar bi moralo biti odrejeno meni, v času moje odsotnosti odrejeno komu drugemu. Ker je potem videti, da tisti nekdo dela namesto mene, čeprav v času moje kratke odsotnosti vse zadeve, ki niso strogo s področja dela tega drugega, potisne na dno kupčka in upa, da se bo zadeva kar sama rešila(?!?!?!) oziroma bom itak kmalu nazaj in se bom, tako kot vedno, pridušala nad tem, da bi morala biti zadeva odrejena meni in zahtevala, da se nemudoma presignira. In bom potem spet lažje dihala. Oh, nemogoča sem, vem. Če bi direktorja vsaj pol tako skrbelo za našo službo, bi bilo vse čisto drugače. Pa ne da si želim biti direktor. O, ne. Socialna delavka v meni nikoli ne bi mogla drugim odrejati dela ali zahtevati, da nekaj postorijo, sploh pa imam vse premalo zaupanja v druge in bi se najbrž čisto preveč iztrošila z nadzorom opravljenega dela. Ne, ne, jaz sem odlična delavka. Brez ambicij po šefovstvu. Vestna in prizadevna, individualist, kar ni vedno najboljše, ampak taka pač sem. In tako mi najbolj ustreza. Še dobro, da mi služba to omogoča. In zato grem vedno rada v službo. Veselijo me soočenja z drobnimi nepomembnostmi, velikimi vprašanji in intelektualna telovadba. Obenem se še kako zavedam, da sem strašansko družbeno nekoristna, ker naša služba dela nekaj, kar bi v zdravi družbi sploh ne bilo potrebno, ker bi se vedelo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne, kaj se pričakuje in kaj ni zaželeno. A ker je treba premnogim marsikaj samoumevnega narisati, so seveda potrebna pravila, ki navidezni kaos vrnejo v naravni red.

No, in zdaj, ko veste, da sem nepoboljšljiv deloholik, naj vendarle zaupam, da mi tale odklop strašno dobro dene. Lovim zamujene trenutke in stvari, v red spravljam stvari, ki so predolgo čakale, da se jih lotim, razmišljam o sto in sto straneh, ki se še v neurejenem toku misli in besed podijo po glavi in pretijo, da jo bodo raznesle, ampak ko bo tole začelo bruhati na papir, bo moje zadnje veliko pisanje vendarle meso postalo. Iz pridelka najinega vrta si pripravljam jedi, za katere vedno samo razmišljam kako dobro bi jih bilo jesti, s štirinožko se lovim po razpršenih lužah, jem debelinkaste slive iz najinega gozdička in obenem celim razbolene roke in ramenski obroč, ki so se po najini slamnati hiški lovile levo-desno-gor-dol-in-okrog, da smo že z drugo plastjo glinenega premaza okoli, pa še okna in vrata je dobila in je zdaj čarobna koča strička Toma. Ali pa vila Čira-čara. Ali pa preprosto lubica, dom v nastajanju. Zato in tudi zato mi je čisto vseeno, če skozi luknjo v sandalu mrazi jesenski dež, če sonce le tu in tam poboža, če sivina zakriva modrino, saj vse oblake grdih misli odpihnem stran in se veselim, ker SEM.

03 september 2010

September je za te stvari

. . . . . . . . . . . . . . . .


Kot ničkolikokrat doslej znova ugotavljam, da so stvari tiste, ki so bolj pomembne od besed. Da je svet, ki ga diham, tisti, ki me navdušuje. Da je prišel september, moj najljubši mesec, in da je enako lep in rdečega večernega neba, kot je bil pred davnimi časi. Hrepeneč, topel, zasanjan. Vse se spreminja in vendar nekatere stvari ostajajo nespremenjene. Vonj konca poletja in začetka jeseni, vonj žgane trave in vejic, vonj šolskih hodnikov, ki so že davno pozabili moj korak, a izgubljena v sanjah o lahkotnosti živo okušam hojo po njih... Podzavestno si želim biti kot tisto pegasto dekle, za katero je življenje nekaj, v čemer je treba uživati ne glede na vse. Sonce se odeva v koprenaste oblake in kadar izza njih pokuka, razveseli še bolj kot sicer. September pomeni upanje in vir energije, ki napolni vse tja do decembra. Je tudi čas, ko izprežem in grem na tisti piknik z mravljico. :)