29 november 2009

Ko narava počiva...

. . . . . . . . . . . . . . . .




Vsem za lep začetek tedna.
L. za lepo popotnico.
In G. za toplo dobrodošlico.


26 november 2009

Obletnica

. . . . . . . . . . . . . . . .

Točno pred letom dni sva s T. postala ponosna lastnika čarobne hišice na deželi. S svojim denarjem, brez posojil, brez pomoči, kar je nebeško dober občutek. Nekaj časa (in veliko dodatnega denarja) je trajalo, da sva pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nove (potem ko sva najprej premlela vse možnosti prenove obstoječe, nato pa, ob upoštevanju vseh dejavnikov, to misel opustila). 8. avgusta letos je hiško pohrustal močan bager in jo spremenil v kup kamenja. Sledila je izravnava terena, gradnja opornega zidu (hiško smo morali premakniti stran od ceste), vse skupaj smo zasuli, zato da smo potem spet kopali temelje in zalili najprej njih, potem pa še temeljno ploščo. Gradnja v nebo se je lahko začela. Neverjetno, ko vidiš kako hitro vse skupaj nastaja in kako malo je pravzaprav treba, da tam, kjer je še donedavna stala hiša, že raste druga, nova, svetlejša in še lepša, predvsem pa čisto NAJINA. V začetku tega meseca smo naredili klobuk (streho). Vmes sva si privoščila poletje in raznorazne radosti, tako da človeku ni treba pozabiti na dolce vita stvari, če se mu v življenju dogaja taka pomembna zadeva, ki jo s pomočjo številnih prijateljev gradiva sama. Presenečeni bi bili, da socialna mreža deluje in da, četudi morda mislite, da ste sami ali obkroženi le z izbranim številom ljudi, takrat, ko pomoč potrebujete, soljudje pokažejo ogromno nesebičnosti in čas, ki bi ga lahko namenili sebi, posvetijo vam… Zdaj dela malce počivajo, a kmalu spet zavihamo rokave. Ob letu osorej bova morda že na novem naslovu. :-)

Ko mi uspe številne slike spraviti v kronološki red, ponudim vse skupaj na ogled. Do takrat naj bo ta zapis spomin na tisto, kar je bilo, na ljudi, ki so nekoč tam živeli in dihali s koščkom zemlje, ki zdaj diha z nama in hkrati zahvala vsem, ki pomagajo najine sanje spreminjati v meso.







25 november 2009

Tri lepe reči

. . . . . . . . . . . . . . . .
Kot bi Frankie boy zapel “Regrets, I’ve had a few-But then again, too few to mention-I did what I had to do and saw it through without exemption…”. Knjižni sejem, seveda! Kako naj se človek brzda ob vsej tisti ponudbi? 13+1 je končni izkupiček (strip je tisti plusek…). Nekaj je takih, ki sem jih imela in prebrala, potem pa posodila drugim in so čudežno za vedno odšle neznano kam, nekaj takih, ki sem jih že prebrala, a niso bile moje, zato so to morale postati, nekaj (večina – jupi!) novih, ... Kako se jih veselim začeti listati že nocoj!



Vsa ta rdečina je šipek, ki sva ga nabrala v soboto na izletu in sva ga mislila zacoprati v marmelado za tiste old school mnjami palačinke, a sva se odločila, da bova tokratno bero posušila za čaj (prihodnjo (obilnejšo) pa zagotovo spremeniva v gosto mazalko). Ena taka za lepe sanje po zanimivem filmu, ki sva ga ravnokar pogledala. Jim Jarmusch vedno prepriča. The Limits of Control (na Liffe pod naslovom "Meje razuma"). No, danes se pač nisem imela čisto pod nadzorom. :-)



24 november 2009

Knjige

. . . . . . . . . . . . . . . .

Že nekajkrat sem zapisala, da rada berem. Tako je naneslo, da sem v zadnjih dveh tednih brala malo več (no, štiri knjige...). In ker se danes v Ljubljani začenja 25. slovenski knjižni sejem, je prav, da vas razvedrim z eno hudomušno:

"Na srečo niso vsi ljudje tako neumni, da bi hoteli biti za vsako ceno pametni. Bolje rečeno: da delate kot obsedeni in do onemoglosti, zato da bi se dokopali do zasluženega, mirnega počitka, ni pametno; če pa nočete mirno počivati in sploh nočete delati, prav tako ni pametno. In če ste stalno le pametni in hočete vse vedeti in imeti vse, je to pravzaprav neumnost. Največja neumnost pa je, če hočete biti neumni. Sploh je to čudna neumnost, kajti to, da veste, kaj hočete, je sploh najbolj bistroumno. Torej je postalo umetnost že samo to, da živite po svoje."

Tako Jan Werich v "Fimfarumu".



Prebrala sem še "Kako vojak popravi gramofon" Saše Stanišića



... "Snežno deželo" Yasunarija Kawabate



in "Roman za ženske" Michala Viewegha


Sem vas prepričala?


 

22 november 2009

Jutrišnji dnevi vedno prekašajo današnje predstave

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nedelja, kakršne si že dolgo nisem privoščila – zajtrk v postelji, jutranji sprehod po mestu, izlet na Kras, dobro kosilo in prijetna utrujenost konec sivega in mrzlega, a barvastega dne. Kakor rahel dotik perutnic… Dan, prežet z valovi drugačne svetlobe, dobrote do sebe in življenja, kakršnega si želim še več in več in še in še več!





18 november 2009

Nasmehni se - nekdo te ima rad

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dnevi so topli, tako zelo, da drevje cveti, travniške rožice pa vse prej kot sramežljivo mežikajo proti soncu. Napovedujejo pomlad in ne zimo? Mmmmm, kako bi to pasalo! Te dni sem se, zahvaljujoč moji ljubi K., mojemu T., danes (presenetljivo) hvaležni gospe, prejšnji teden pa sem se obdarila in razveselila kar sama, obdala s sončnimi stvarmi. Občutek, da te ima nekdo, ki ti že itak lepša ta svet, malce tudi rad, je neopisljiv.

K. darilo



moja punčka iz schweppes pločevinke







šopek tulipanov prijazne osebe



skodelica, ki so jo pričarali T. prsti



15 november 2009

O minevanju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vse mineva – čas, stvari, ljudje, … Prejšnji teden me je čas prehiteval na vsakem koraku. In vedno bolj se mi zdi, da je temu tako. Sem v drugi polovici svojega življenja (no, glede na družinsko anamnezo verjetno že kar v zadnji tretjini) in prejšnji teden me je misel na to strašansko potrla. Želim živeti! Še toliko stvari doživeti. Se toliko stvari naučiti. Toliko stvari videti. Čas, ki ga ni več, mi je dal toliko, kolikor sem si od njega sposodila. Se toliko tega naučila (in veliko že pozabila…), videla, spoznala ljudi, ki so me obogatili, živela v tujini, delala tisto, kar mi je ustrezalo. A nisem si upala dovolj. Ali vsaj premalo. Verjetno taka sem, vse preveč z razumom, srce pride na vrsto malce pozneje. Pa je kaj od vsega tega v kateri od sledi časa? Kaj pa vem… Sanje in upanja so bila brezmejna. Verjela in zaupala sem v svoje sposobnosti, v tisto nekaj, kar se morda skriva v meni. A kje je to, tisto, nekaj? Zmanjkuje mi časa. Polzi mi med prsti. Ali pa je tako vedno bilo, pa sem se šele zdaj začela tega zavedati? Urejenost v glavi in prostoru je pot, po kateri hodim. Stranpoti nočem. Pa vendar se mi kar naprej vsiljujejo, jemljejo dodatno energijo in še več časa, pa toliko nekih drobnarij, ki me jezijo, poškodujejo, zaskrbijo, zaustavljajo na poti naprej, me za predolge trenutke zabetonirajo na mestu. In potem cepetam. Čimprej dokončam in spet nazaj na tisto pot urejenosti. Želim nazaj sobotne dopoldneve, več pisane besede, ki me potegne k sebi in vase, več prijetne tišine, več prostora za neobremenjene in prismuknjene misli, več praznega papirja, ki bi prenesel barve in razporeditev stvari doma, ki je v nastajanju, daljše trenutke lenega pretegovanja v horizontali, … V resnici pa je vedno treba še nekaj postoriti. Kje so dobre vile, ko jih človek potrebuje? Dve bi bili čisto zadosti. Ena bi poskrbela za nujno zlo – nohti in dlake vse prehitro rastejo, lasje vse preveč razmišljajo mimo moje volje, stanovanje nikoli ne ostane dovolj dolgo pospravljeno, … Druga bi skrbela za nadležne stranpoti. Za ostalo lahko poskrbim sama. Pravzaprav sem skromna v tem svojem hotenju. Le čas bi rada. Pa ni na prodaj, niti ga ni moč kupiti za nujne primere, še manj ga je moč dobiti v obliki časovnega stroja. To bi bilo nekaj! Kar je, je. Veselo v vsako minuto jutrišnjega dne, z vedenjem, da se ne vrne in ne ponovi. Edinstvena in neponovljiva, čeprav zoprna in neznosna. Edinstvena in neponovljiva, čeprav čudovita in nepozabna. Da bi jih le bilo še veliko.



13 november 2009

Moj dežnik je lahko...

. . . . . . . . . . . . . . . .

...lučka. Svetloba. V temi. Na grajskem hribu, ki nocoj v posebni osvetlitvi ponuja svojo prikrito lepoto. V instalaciji, ki vas še vse tja do 22h vabi na posebne večerne užitke. Ana Plamenita, hvala.



10 november 2009

Nazaj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Malce potepanja vedno poskrbi za polnjenje baterij. Bila sem že na rezervi… Lizbona je prišla kot naročena. Luštna, valovita, živahna, topla (temperaturno in tudi sicer), v nenehnem fado ritmu ter tramvajskem plezanju in spuščanju po strminah sedmih hribčkov, ki tvorijo celoto. S trgovinicami, ki se skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakuješ in te potem toliko bolj presenetijo, s svojo mojstrsko edinstvenostjo pa čisto preprosto navdušijo.


Malce sem se tudi razvajala in se (med drugim…) pustila zavesti čudovitemu nakitu Liliane Guerreiro, ki jo (tako kot mene) očitno navdušujejo regratove lučke, zato je tudi njen nakit kot razpihana lučka, ki jo želiš ujeti v dlan. In obdržati za vedno. No, na nek način. Ko bo občutenje pravo, si nadenem moje nove uhane in prstan ali pa le prstan ali pa le uhane, se široko nasmejim, poskočim v Charlie Chaplin stilu in objamem svet.


04 november 2009

Šššššššš

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prisluhnite.
Ali slišite?
Glasbo.
Povsod jo lahko slišim.
V vetru,
v zraku,
v svetlobi.
Vse okrog nas je.


S temi besedami se je včeraj začel film ... Glasba je resnično vsepovsod. Torej, prisluhni.




01 november 2009

Utrinki

. . . . . . . . . . . . . . . .



Včerajšnja sobota je bil ustvarjalen, deloven dan. En tak dan, ko si brundaš ali, ja, kar naglas zapoješ ''Kako lepo je, kadar treba ni dežnika in do komolcev roke daš v žep, vsakogar na tem svetu mika z rokami v žepu na potep ...'' (Aleš Hadalin to obvlada nadzemeljsko lepo!). Nastajanje nove hiše je naporno opravilo, a v družbi tolikšnega kolaža različnih ljudi, ki nosijo svoja srca na dlaneh, je vsak napor dodaten atom sreče. Kjer nastaja novo, je bilo nekoč staro, tako kot ti dve okni, ki se zdaj pod krošnjo mogočnega drevesa sprašujeta, le kam je šla njuna hišica ...