19 december 2017

Snidenje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vprašanje, ki me, potem, ko se nekaj časa z nekom ne vidiš, dočaka najbolj nepripravljeno, je »kaj pa ti, kaj počneš?« Vsakokrat zajamem zrak in potem obnemim, razmišljajoč, kaj naj odgovorim. Če bi šlo zgolj za vljudnostno vprašanje, še nekako na hitro nekaj zabrundaš, a ko vidiš pričakujoč pogled, se ti zvrti film preteklih dni, tednov, mesecev, let, z zemljevida tvojega življenja nenadoma izginejo vse prelomnice, ki so intimno pomenile male poraze ali zmage, velike zadrege in male radosti, a vendarle istočasno v tistih milisekundah preletiš profil osebe, ki sprašuje, filtriraš, kaj bi lahko v svetu tega posameznika pomenilo kaj več kot le biti, kaj bi bilo splošno sprejemljivo, in potem, ko opraviš vso to možgansko telovadbo, resignirano izbereš nekaj splošnih reči, za katere veš, da tisti nekdo ve, da ti pomenijo veliko. Nikakor pa se ob tem ne moreš znebiti občutka, da je vse skupaj zvenelo banalno. In ob tem veš, da je tvoje življenje vse prej kot to, banalno, namreč. Počneš tisto, kar te veseli, uživaš, se učiš, spreminjaš, greniš in obenem postajaš mehkejši. Vprašanje pa vendarle zareže v bistvo odnosov s soljudmi. V mojem mikrosvetu je čisto tako, kot mora biti, če mi je to všeč ali ne, v vpraševalčevem zanimanju pa, upam, vsaj iskra radovednosti in ne le poligon za opis bajnosti njegovega bivanja.