29 april 2011

Zazibanost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem, ves čas. Medtem ko ste morda mislili, kako se spet zabavam nekje po evropskih prestolnicah, sem tiho ždela na tej strani in v pomanjkanju energije razmišljala, kje vse se te dni skrivajo ljudje. Nikar me ne razumite narobe. Čudovito se mi zdi, da je mesto prazno, da ni ne hrupa ljudi ne prometa, da je vse v nekem prijetnem zazibanem stanju, kjer resnično slišiš ptiče žvrgoleti, Ljubljanico, kako se lenobno vije vzdolž svoje struge in kako vetrc lepo zaniha še čisto mehko, komaj skobacano listje kmalu kmalu bogatih krošenj. Kot bi se čas ustavil, čeprav se ni, in kot bi se ljudje izselili, čeprav se niso. Nihče ne dela, nihče ne hiti, vsi gledajo še kam drugam, ne le v tla. Pretekle dni sem vstajala zgodaj in trudna pozno v noč legala spat, vmes pa sem fizično trdo delala tam doli, kjer bo nekoč moj poštni nabiralnik, kamor mi boste lahko pošiljali čisto prava pisma. :) Hiško čez cesto smo razkrili in ji dali novo ostrešje, novo streho, zbili nova tla, polepšali stene in nasuli pesek po spodnjih tleh. V hiši sva zaprla še zadnje prehode, kjer si je veter izboril pot v sobane in pobrusila vseh deset čudovito lepih stolov, ki so nama jih lani tak čas podarili v bližnjem gasilskem domu. Gre za prav posebne stole, ki so bili nekoč za sedala v lokalnem kinu (kulturnem domu) in ki gasilcem prav čisto nič ne pomenijo, nama pa odkritje in delček zgodovine za vse večne čase. Ko bodo nared, jih pokažem. Pa lesene žlebove smo na macesnove kljuke obesili pod streho, da zdaj dež presenečeno ugotavlja, kako mehko se lahko spusti na tla. Ste firbčni, kajne, kako za vraga so videti leseni žlebovi in kateri kljukci si jih upajo povezniti na hiškino kapo? Ha, midva si upava, ker se greva bioprebivalca tega planeta. :) Vmes sva za dva dni prišla v službo in šele zdaj razumem besede moje matere, ki jih je izgovarjala dobrih dvajset let nazaj, kako si gre v službo odpočit. Res, moja služba je čisto nasprotje fizičnega izgorevanja, ki se dogaja čez vikend in je v resnici počitek. Tu sedim in vse, kar potrebujem, je čista glava, zdrav razum in prava mera jeze nad napakami drugih in že je vse spisano. Tako najbrž je, če imaš rad službo, kar jo jaz imam. Malo manj prijetno je tu, če manjka kakšne štiri petine oseb, kar delež dela, ki odpade nate, dvigne za približno enako količino. V torek bo že bolje. Kar ne gre upati tej državi, ki tone vse globlje. Priznajmo si, da ne znamo biti gospodar na svojem, da vedno potrebujemo gospodarja, zato da smo potem najboljši. Že vse od lastne države se vedemo, kot da nam je vse skupaj dano za določeno količino časa, v katerem pokradimo, pogoljufajmo, naberimo in zafrčkajmo, ker potem bo itak prišel nekdo in nas bo rešil iz te godlje. Nekako si ne znamo priznati, da je tole, kar imamo, naše in da nihče ne bo hotel opustošenja, ki ga že dvajset let tvorno tvorimo. Obupni smo... Pa vseeno gradim dom. In ob tem presenečena ugotavljam, da dežne kaplje sedajo na regratovo lučko, ki ostane enako lepo okrogla in polna, kot bi se je nič ne dotaknilo, ko pa pihnem vanjo, se delci razletijo na vse strani. Hmmm, čudni so zakoni narave...

21 april 2011

Silva

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tole je Silva, kura, ki je tako polna sama sebe kot Fructalov sok. Taka možača je, da bi ji najraje rekla Silvo, ampak potem ne bi bila kura, kajne? No, tale debelinka že pet let sedi na moji delovni mizi in spremlja vsak moj gib, pozna vsa moja mnenja, molče prenaša moje večno zlivanje žolča nad tem ali onim, skratka, gospa ima jeklene živce. Te dni sem bolj molčala, zato pa veliko več govorila v pisani besedi. Počasi se bližam koncu pisanja in upam, da čez kakšna dva meseca, enkrat takrat, ko bova s T. uživala v kamniti hiški na morju, vse skupaj v natisnjeni obliki dam v branje še komu, ne le sebi. Vmes zaznavam minevanje dni, ne ur, ker je čas neusmiljena dimenzija in sem ujeta v petek, za katerega je videti, da še preden se konča, že pride novi. Hmmmmm. Drenjam se med množico ljudi na ljubljanskih ulicah (sploh kdo dela, hodi v šolo, ...?), opažam kolesa na modri nebesni podlagi, čutim razpad sistema v deželi, ki ne zna biti samostojna in enotna, cmokljam štirinožko in se izgubljam v sanjarjenjih, ki mi jih ponujata svetova knjig in filmov... Naj bo tudi vam lepo.


13 april 2011

Ira

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tale punčka je tako srčkana, da sem jo morala "škljocniti". Ira je deklica, ki ima bolj kot vse na svetu rada fotografijo, zaradi česar ne gre nikamor brez svojega velikega fotoaparata. Tako pravi vabilo na razstavo. Zdaj moram le še nekje ugrabiti zainteresiranega kratkohlačnika in se prepustiti Irinemu vodenju.


12 april 2011

Vonj po ribah

. . . . . . . . . . . . . . . .



Potem, ko garaš in se solze sreče grenko zlijejo s solzami žalosti, ko imaš vsega dovolj, ker si ujet v trenutek, ki traja večno (vsaj tako se ti zdi, ker trenutek ni prijeten), se vendarle vse skupaj premakne in pod prašno plastjo dolgoletnega spanja odkriješ reči, ki so v grdem lepe. In če delovnima dnevoma sledi dan brezdanjega uživanja, potem je vredno pretakati tudi slano bolečino.





07 april 2011

Kje smo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ugotavljam, da so slike, ki jih tu objavljam, zadnje čase zelo rožasto nastrojene, zato je čas, da malo presekam. Morda z najnovejšimi podatki o napredku pri nastajanju najine hiške...? Morda pa res! Evo, tla so zbrušena in pripravljena na mazanje bodisi s čebeljim voskom bodisi z lanenim oljem. Se še odločava. Stene so zravnane. Da je kakšna malo vijavaja, naju sploh ne moti, ker je cela najina hiška, zaradi snovi, iz katerih je nastala, taka malo hruškasto buškasta in zato tako zelo prisrčna. Največ zaslug za stanje, v katerem vse skupaj trenutno je, ima T. Brusil in brusil je tla, drgnil in drgnil stene. Jaz vmes malce zatežim, da je vse skupaj prepočasi napredujoče, da je tistole tamle drugače, kot je bilo zmenjeno, da tole bi pa lahko bilo takole... V glavnem, pametujem, obenem pa se tako veselim, da sva zdaj res že v fazi, ko bova začela z izdelavo pohištva (ki ga ne bo veliko, ker ne želiva, da bi bila hiša natlačena in omejujoča), z oblikovanjem stikal (elektrika v hiši že je), potem pa sledijo lepotne zadeve, kot je nakup gospodinjskih aparatov in luči (vse je že davno izbrano).




Vmes sva nakupila les za obnovo kozolca in hiške čez cesto. Ja, prava gruntarja sva. :) Pred dvema tednoma sva čistila najin gozdiček ter z nabranim in požaganim oblikovala kar zajeten kup lesa za kamin, ostalo pa se bo skurilo na prvomajskem kresu. Uf, kako lepo bo vse skupaj! Tu je nekaj slik o opisanem postopku nastajanja, spreminjanja in lepšanja za požgečkati, utrinki malih luštnih podrobnosti pa bodo sledili, sledili, sledili. Če mi boste vi sledili. :)




04 april 2011

Prostranstva dni

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ponedeljki naj bi postali dnevi, namenjeni uživanju čez vikend zamujenega, a že tretjega zapovrstjo preživljam s preveč naloženim. Sama sem si naložila. Danes s štirinožko, ujeti v prostore tišine, francosko misliva, ker me popoldne čaka izpit, vmes pa loviva sončne pobožljaje v obliki novih peg in marog. Poletje v pomladni preobleki ima le eno napako – spraskala si bom oči, če bo drevje tako divje cvetelo in se plodilo! No, še eno – ne morem se otresti misli na mrzel september. Bojim se, da bo moj mesec, ob vedno bolj zgodni poletni preobleki, postal zimski mesec. Resnično sem grozna, ko namesto veselja trosim črnogledost. :)