31 december 2012

Neutrudno

. . . . . . . . . . . . . . . .
 

Spet konec, da  bo lahko začetek. Začetek je lahko vsak dan, lahko nikoli, tale je zaukazan, koledarsko. Po za marsikoga prenasičenem mesecu, prihaja mesec počasnega umiranja, zato da potem lahko osredotočenih misli in pomirjenega duha skočimo v želja poln norčavi februar in že po pomladi dišeči marec. Najlepše je vedno tisto, kar prihaja. Še dobro. Ker tisto, kar je bilo in kar je, je vedno prežeto s spominjanjem, ki je vendarle le hranjenje s preteklim, stanje na mestu in zazrtost nazaj. Kar rabimo, je dejaven um in radodarno srce. Za jutri, pojutrišnjem in zmeraj. Jutri zato, da izpolni včerajšnje sanje, pojutrišnjem zato, da sanjam da krila in zmeraj zato, da se lahko rojevajo današnje želje. Da bi sanjali, leteli in si želeli, vam želim.


24 december 2012

Ne, ti in jaz si nisva enaka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Voditelj včerajšnje oddaje Dogodki in odmevi na Valu 202 je oddajo zaključil s čestitko in osebno izpovedjo, v kateri je razkril, da je vesel (morda je rekel »srečen«?), da živi v deželi, kjer lahko na glas pove, da se veseli svojih najljubših praznikov, božiča ter dneva samostojnosti in enotnosti. Bilo mi je nerodno namesto njega. Ker se je te svobode razveselil dvajset let pozneje in je v podtonu zvenelo, kot bi tega do zdaj ne smel glasno povedati, po drugi strani pa, da je bil vsa pretekla leta zatiran v tej svoji ljubezni. Že dovolj dolgo tacam ta svet, da vem, da je bila nekoč verska svoboda tod okoli manjša, a prav tako se spominjam, da so vsi sošolci že v krutih sedemdesetih in osemdesetih imeli doma drevešček, jaslice in so hodili k polnočnici. Bilo je v zasebni sferi, tam, kamor sodi (če naj bi se dosledno spoštovala ločenost cerkve od države). Nasprotno od njega moram priznati, da so prišli časi, ko si skoraj ne upam na glas priznati, da ne verujem, nimam dreveščka, še manj jaslic, in ne hodim k polnočnici. Javni linč te lahko doleti, če si drugačen. Taka je ta naša ljuba dežela. Fuj.

 

21 december 2012

No, pa dajmo!

. . . . . . . . . . . . . . . .


Nič, preživeli smo konec sveta, zima se začenja, danes se bijejo boji za prevpitje splošne neumnosti in zaplankanosti, v katero so nas potisnili, decembrovanje pa se prestavlja v najvišjo hitrost. Čisto prekmalu bo tu sivi januar, tako da je čas, da morebitno slabo voljo, zaskrbljenost in namrgodenost popakiramo v kufer, ga močno zapremo, potisnemo v omaro in pozabimo na šifro za odpiranje. Vrtiljak lepih želja, domiselnih daril, dišeče peke, dobrih misli, lepih načrtov in prijetne družbe naj se začne! Še prej na glas povejte, da je dost'!

17 december 2012

14 december 2012

Ena za lahko noč ali Kam izginja sneg?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tri ovčke pobalinke so se naselile na velikem travniku, polnem prečudovitega zelenja. V slast jim je šlo, niso se ga mogle nasititi, tako zeleno in deteljasto in mnjamsi dišeče je bilo. In ko se je dan prevesil v večer, so polnih trebuščkov zasedle najvišjo točko svojega travnika in se o-življenje-je-res-lepo stokajoče udobno namestile in še dolgo v noč prežvekovale tisto nekaj travice, ki se je ujelo v brke. Malina, Robida in Regrat so vsak dan ponavljale svoje rajsko prenajedanje, se nič kaj dosti ozirale na svet okoli sebe in verjele, da zelenja nikoli ne zmanjka. Ovčke so bitjeca, ki se puhasto kot oblaki valijo gor in dol po hribu, sem in tja po ravnini, se podrgnejo ob ograjo, kadar jih nekaj prav grdo zasrbi tam, kjer se ne morejo same popraskati, si tu in tam skočijo v lase, no, v volnene kodre, pri čemer je svet brezmejno poln hrane in zelen, da take zelene še v raju ne premorejo. Sonček jim boža smrčke, luna jim pomežikne v lahko noč in jutranja rosa jih osvežujoče oprha. Zanje ni letnih časov, ni šole, ni politike, ni pravočasnosti in zamud, ni sedenja pri miru. No, vsaj one mislijo, da je svet tisto, v kar se zbudijo in tisto, česar ne vidijo, ko ponoči vendarle malce oddahnejo svoje brbončice. Pa ni tako.

Meseci in letni časi se medsebojno prerivajo in komaj čakajo, da pridejo na vrsto, v kraljestvo svojega vladanja.

Ko se je tako poletje prevešalo v jesen, so navihanke nadaljevale s svojim ravnanjem, kot da je samo še danes čas za hrano, jutri pa je nepomemben. Ob jutrih se je njihov travnik svetil malce zmrznjeno in ko še niti približno njihovi trebuščki niso bili siti, se je že luna silila tja gor na črno nebo. Dan je bil vse krajši in iz dneva v dan so se bolj stiskale ena k drugi, vse dokler zjutraj niso vedele čigavo kopito se vidi izpod njihovih volnenih ogrinjal. Za povrh so nekega jutra bele kosmulje priletele dol z oblakov in prekrile njihov travnik. Zgodilo se je že, da so takim kosmuljam podobne reči frčale okoli njihovih glav, ampak še nobene niso bile tako igrive in za povrh slastne. Vse predhodne so se čudno lepile na njihove dolge hrapave jezike, te pa so kot sladkorčki legali tja vmes med brbončice. Prav zares so se jim dopadle! Kolikokrat so pljuvale regratove lučke in lastne cofke, ki so se odtrgali z njihovih volnenih kožuščkov, ko so ti prav tako nenadoma prileteli od nekod in bili videti slastno prhutavi. A nič se ni moglo kosati s to belino, ki je legala okoli njih in, o, poglej, saj niti lastnih kopit več ne vidimo! Hmmm. Dobro, kaj pa zdaj? Če vse tole pojemo, so si mislile, potem bo spet vse zeleno in če vse tole naši jezički in trebuščki pospravijo, o, kako zlahka se nam bodo na večer zlepile naše dolge trepalnice. In so se lotile svoje naloge. Malce jih je zeblo, to je že treba povedati, pa jeziki tudi niso ubogljivo proizvajali beeee, ampak se je pogosto slišalo kot meeee, a nič ne de. Kar je bilo še maloprej belo, je naslednji hip že najvišjim travnim bilkam dovolilo pokukati na plano. Ves dan in vse dni so se ovčke z nezmanjšano voljo lotevale svojega travnika, pod noč pa legale v toplo zavetje, kjer jih je za posladek čakalo še malo mrve, če bi slučajno tisti dan ledeni sladkorčki ne šli dovolj v slast. Garaško opravilo, a za naše ovčke, ki itak največje veselje najdejo v malicanju, prav nič.

In tako vse do pomladi. Takrat pa novo presenečenje! Med vsemi travnimi bilkami, ki so bile videti malce poklapano, so se šopirile neke prav posebne. Če bi jih ovčke znale poimenovati s pravim imenom, potem bi vedele, da so to zvončki, a njim se je zdelo, da se je travica odločila sladkorček obdržati zase čim dlje, saj je bila travica visoka in sloka in zelena, čisto pri vrhu pa se je razbohotila v nekaj belega in kapljičastega. Ja, to bo tisti ledeni sladkorček, darilo oblakov, so si rekle, in ker so jih same že dovolj pojedle, so travicam dovolile, da jih obdržijo nekaj tudi zase. Zato le dobro poglejte proti travnikom, tja, kjer snega ni več, prav tam so ovčke za vas pustile majcena presenečenja.

12 december 2012

Knjižni molj

. . . . . . . . . . . . . . . .
 
Kako pridemo do knjig, ki jih beremo? Nas najdejo ali mi najdemo njih? Najbrž gre za kombinacijo obojega, a zdi se mi, da je že dolgo tega, kar sem knjigo vzela s polic knjigarne, ne da bi prej vedela kaj oziroma koga (avtorja) kupujem. Morda ne dajem priložnosti knjigam? Kaj pa vem… K A. N. me je napotila moja ljuba prijateljica U. Gospa je delala v Bruslju in mi pripovedovala zgodbo o čudaški Belgijki, ki se oblači v črno, nosi črn cilinder, trpi zaradi nespečnosti in žlampa ogromne količine kave, zjutraj pa komaj čaka na prvi zvok jutranjega metroja, ko začuti, da ni le ona budna, ampak da poleg nje v svet budnosti zre na tisoče drugih. Hmmm, kako bi taka oseba ne bila zanimiva, za povrh vsej tej ekscentričnosti pa bojda tudi odlično piše! Najprej sem prebrala Metafiziko cevi, od koder poti nazaj, »odljubljanja«, ni bilo. H. M. je kot predlog v obliki Moj ljubi sputnik prišel čisto mimogrede in s to prvo knjigo še ni naredil pravega vtisa, nekako zmedena sem bila ob koncu. Potem pa sem v knjigarni na Wolfovi zagledala njegove knjige, izdane v zbirki Vintage, in bile so ne le njegove, ampak tudi strašansko lepe (bele). Eno ali dve sem imela v mislih, no L. jih je kupil kar sedem. In sem začela požirati eno za drugo. Bila sem začarana, njegov genij me je povsem prevzel. Zdaj je njegovih na moji knjižni polici že petnajst. Tu so še M. K., H. K., I. M., B. S., A. P., za posebno strast pa skrbi moja gospa Maa Ramotswe, za katero je prav tako kriva moja ljuba U. Kar me najbolj prevzame, sta jezik in domišljija. Ne nujno prvi stavek, tega redko preberem, kadar kupujem knjige. Ker kupujem meni znane avtorje, so že vnaprej obsojeni na sladostrastje in užitek. V vsako v zgornji desni kot podpis, mesec in leto nakupa, kadar jih kupim v tujini, pa še mesto, kjer so bile kupljene. Popotnice, ki se naselijo v mojem domu, nato za vedno najdejo domicil v mojem srcu.

Vse tiste knjige, ki se vseeno znajdejo v moji nakupovalni vrečki, so s področij, ki (največkrat) ni leposlovje. Knjige, ki se nanašajo na notranji design, res lepa kuharska knjiga, slovar ali priročnik, strokovne knjige, otroške knjigice, take kupim, potem ko jih prelistam. Leposlovje vedno na podlagi izkušenj ali priporočila. Nekaj jih je na police prišlo podarjenih in do teh imam čuden odnos. Vse sem si lepo ogledala, se navduševala nad oblikovanjem naslovnic v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prebrala pa le redke, nazadnje Dnevnik Ane Frank. Ko sem knjigo zagledala v stekleni vitrini muzeja v Amsterdamu, me je takoj spomnila na čisto enak izvod, ki krasi najino knjižnico in morala sem prebrati prav to (čeprav sem si v muzejski knjigarni kupila angleško izdajo).

Morda zamujam na tisoče zanimivih piscev, ampak tolaži me dejstvo, da nikoli ne bom mogla prebrati vsega, tako da je potem bolje brati dobro, kot se izgubljati v vrtincu raznovrstnosti, ki nujno ne daje, kar se od knjig pričakuje (užitek, pobeg, fascinacija, zgražanje, empatija, izgubljanja, premislek, ...).

09 december 2012

Že?

. . . . . . . . . . . . . . . .

December je že fino v teku, a kljub snegu, me praznični duh še ni zagrabil. Niti seznama za pošiljanje voščil si nisem pripravila, kje so šele misli na darila. Zdi se, da je vse postavljeno v napačen čas. Dvoplastnost sedanjega trenutka je obrv dvigajoča – na eni strani propad vrednot in beda v obliki izumrtja socialne države, na drugi strani dren vsepovsod, kjer se troši denar, ki ga menda ni. Protest zaradi protesta ali pa se vendarle zmoremo organizirati v zahtevajočo množico?


 

Na deželi je rajsko. Itak je vsak dan po službi kot na dopustu, a kadar pride vikend, kot je bil tale, potem bi morda vseeno rad imel časovni stroj, ki bi se za hip pokvaril in te zamrznil v trenutku. Topla hiša, v kateri diši po dobri hrani, ptičje hiške z malimi dobrotami skrbijo za debele rumene trebuščke, dobre knjige pa za ples možganov in domišljije. Še!