30 avgust 2012

Sanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sanje sanjam včasih tako živo. Saj jih vsi, kajne? 
 
Lepe podaljšujem, napletam scenarije in konce, čeprav so dejansko tiste, ki me presenetijo in v jutro zbudijo, najbolj čudežne. In enako neverjetne. Kričim v sebi »Daj, vsaj še malo trajajte!« In ne, največkrat ne. Odprem oči. Vse je isto. Jih spet zaprem in tipam, tipam, dokler ne ujamem privida, da so to tiste sanje, ki so me popeljale v nov dan. 

 
Najhuje je, ko sanjate neznanca, ki ga na nek način prepoznate, saj ga morda tu in tam srečate na ulici, a je dejansko enako nedosegljiv kot nek filmski junak. Mislim, da bom rdela in v tla upirala pogled še nekaj časa, če in ko bom naletela na tega iz sanj. Ne, nikar, vi perverzneži! Nič pohotnega ni bilo. Ena sama fascinacija in ljubezen v zraku. Bilo je branje (jaz), bil je naključni fantič v svetlomodri pikasti srajčki (zmedeno me je ogovoril s čistim in nenarejenim »Ti si mi všeč.«) in bil je ta nekdo (ki je to opazoval). Bilo je močno. Nabito s čustvi. Za vse tisto, kar z njim nikoli ne bom doživela. Za vse, kar bi v nekem drugem življenju bilo mogoče. 


Morda je bolje, da vse skupaj ostane v sanjah. Za tisti pogled na ulici, ki bo kot dotik sanj.  

25 avgust 2012

Vesoljec

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet se počutim kot vesoljec. Tamle, nedaleč stran, vas praznuje. Z Geo, štirinožko, sem se namenila za kakšne pol ure pokukati, tako, iz vljudnosti. Pa me je odneslo še preden sem dobro prispela. Počutila sem se kot vesoljec. Neprijetno. Nič narobe z zabavo. Druženje, glasba, veselje. A to, vsaj v tem okolišu, ni zame. T. je na morju in ne more najine domačije dostojno zastopati (to mu sicer odlično uspeva), meni pa je spodletlo na celi črti. Nekako ne čutim prave želje, da bi se potrudila še bolj. Očitno bom za vedno ostala "nevključena". Zdaj z Geo uživava na terasi, Björk poje, črički jo glasno spremljajo, noč je temna (zvezde so se skrile), v sosednji hiši pa štirinožka ne odobrava odsotnosti svojih dveh prijateljev (ki sta na zabavi). Poletje je v nočnih urah krasna reč.      

*Slika je v živo (še) lepša. Ana Kolega je k.r.a.s.n.a.! in dve njeni mojstrovini krasita najino steno. 

22 avgust 2012

Radosti samooskrbe

. . . . . . . . . . . . . . . .


Najino posestvo ima nove prebivalce - štiri kure nesnice in mladega petelina. Petelin je prišel z dvodnevno zamudo in od kar je tam, da bi delal red, so kure pozabile svojo primarno funkcijo. Po dveh zvaljenih jajcih, ki sta naju spremenila v majhna otroka, so se odločile, da se ne grejo več. Poskušava ugotoviti, kaj jim ne ustreza. Gnezda sva že preuredila, zamenjala slamo, dodala raznovrstno prehrano, ne gledava več ves čas, če so že nova jajca, one pa ... nič. Hmmm, danes bova poskusila še z eno rešitvijo in potem bi morala jajca kar frčati.

21 avgust 2012

Kaj nas opredeljuje?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Priznajmo si, v zlagani družbi živimo. Zahrbtni in zavistni za povrh. Ampak: če je celota le odraz njenih posameznih delov, mar to pomeni, da vse, kar pripisujemo drugim, dejansko predstavlja le odraz nas samih? Hmmm, bo že držalo, četudi si najbrž nihče med nami tega ne bi rad priznal. Trudim se biti dobra, boljša, pa ne gre vedno. Včasih podležem. Ne zahrbtnosti, tudi ne lažem, zavist me daje. Smejali se boste, ko razložim, kakšne vrste zavist me muči. Za »majhne« reči gre (v smislu »majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«), zoper katere kaj dosti ne morem oziroma za tiste, kjer nimam dovolj volje, da bi stvari premaknila. Naj ilustriram:

1. zakaj imajo vsi tako lepe, naravne lase. Moji sivijo že dobrih deset let, zaradi česar si zlivam barvo nanje vsake tri-štiri tedne. Dejstvo je, da sivost na ženski mojih let pomeni znak zanemarjenosti, pri moškem gre za šarmantnost. Pravično? Nikakor ne. Da o tem, da imam kodraste, a bi rada imela ravne, niti ne govorim;

2. noge. Ogromen problem! V redu, so pač krive, zoper to kaj dosti ne morem storiti (čeprav – najbrž hoja po prstih vseeno lahko okrepi mečne mišice, ki pri meni niti ne vedo kakšen je njihov namen?). Take so in konec. Koža (pod koleni) je problem. Z dolgoletnim mučenjem skozi vse vrste depilacij se je spremenila v pravo bojišče. Taka je, kot bi jih nekdo nastreljal s fračo. Ampak res! Vrasle dlake ne opazujem, ampak se jih lotim temeljito, dokler tista grda prasica ne pokuka ven. Za povrh, v teh vročih mesecih, še piki komarjev, ki se spremenijo v enomesečno grdo bulo. V glavnem katastrofa. In ko opazujem ženske noge, imajo prav vse, ponavljam: VSE, lepo kožo;

3. kilogrami. Največji problem! Kolikokrat sem si že rekla, da niso pomembni, da še zdaleč nisem videti kot nasedel kit, da sem v primerjavi z ostalimi povsem normalna. Nič ne pomaga, niti leta, ki minevajo, izkušnje in modrost, ki me oblikujejo, pa me v tem delčku osebnosti ne premaknejo z mrtve točke nezadovoljstva. Debela in pika. Čutim vsak dekagram, vsako oblino, ki se je malce preveč razbohotila na nepravem mestu. Zame kilogram ni kepa zlata; zame je kilogram kilogramska štruca kruha. In vsi vemo, kakšna ta je. Velika in zaobljena. Po eno imam na vsaki ritnici in potem še po eno na vsakem stegnu. Ja, takšna sem. Takšna najbrž vedno bom. Preden me diagnosticirate za primerno za na zaprti oddelek psihiatrije, moram pripisati, da sem sicer (khmmm) pametna, razsodna punca. Res. Vem, da je vse tole en fičfirič, a tako je. Občudujem dekleta, ki imajo več kilogramov in se v njih dobro počutijo. Aplaudiram jim, kako se oblečejo in kako ljubke so videti v vsem tistem, kar jaz NIKOLI ne bi nataknila nase, ker gre za oblačila, primerna le za suhice;

4. nohti na rokah. Se tudi vam zdi, da imajo dekleta prečudovito lepe roke, zlasti nohte? Dolgo osnovo, lepo urejene, skratka za v revijo. Ali te ženske pospravljajo, pomivajo, se tuširajo in si umivajo lase? Moji prsti niso dolgi, ozki in ravni, nohti pa, no, ja, kar naprej nekaj počnem z njimi (ali samo meni tako hitro rastejo, kožica ob njih bi rada šla malo po svoje?). Dolgo nisem odkrila tistih čopičev za obnohtno kožico in ta zdaj reši vsaj del težav, a kljub temu se mi zdi, da imam z njimi vsak dan opravka, pa niti približno niso lepi.

Kot vidite, mi je res hudo. Da se imam čas ukvarjati s takimi nepomembnostmi, medtem ko drugi nimajo za živeti, boste rekli. In prav boste imeli. Ampak! Vsakdo najprej živi sam s seboj. Očitno je moja samopodoba na psu, vsaj tista, vezana na zunanjost. Najbrž sem taka tečka pametnjakovička tudi zato in materi Naravi zamerim, da me je pozabila. Pa ne razumite me narobe - moj vsakdan se ne vrti okoli tega, kako sem videti. Je čisto preveč lepih in zanimivih stvari, ki me od teh nepomembnosti odvračajo. Življenje je prekratko, da bi se obremenjevala s prav vsako konjsko figo. A so stvari, ki bi jih, če bi jih lahko, v hipu spremenila. No, to so moje. Dokler sem obsedena z lasmi, kožo, kilogrami in nohti, potem je še vse dobro. Kajne? (In dokler obstajajo frizerji, laserji, šport in manikerji (pa snažilke), bi dodali drugi.)


16 avgust 2012

Skansen v domačem okolju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Svet se ozira v prihodnost, mene pa vedno bolj vleče nazaj...






10 avgust 2012

Hip pred paniko

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se mora človek samo malo ustaviti, iztegniti roke, globoko vdihniti, zapreti oči in pasti v center samega sebe. Naslednji korak bi moral biti lahek in odločen. Ta »včasih« se kar ne zgodi...