18 junij 2012

Preprostost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ugotavljam, da sem narejena za življenje na deželi. Tole tukaj. Tole, tukaj. Na delovni dan. Soseda sicer tamle čez ne neha čebljati, vsake toliko nekaj malega tudi odpoje, sosed krampa že celo jutro in sem zato v stalni pripravljenosti, da mu nudim prvo pomoč (gospod se bliža sedemdesetim, a se mu je očitno po dolgih letih še vedno aktivnega ambulantnega življenja zahotelo težaškega dela – nespametno)... V daljavi traktor, tam čez glasna kosilnica, kokoši so ravnokar znesle jajca, pes pozdravlja mimoidočega, v lipi brenči toliko čebel, da je slišati kot raketa na poti v vsemir... Najina hiška je res prečudovita. Hladna, luštna, prijazna. Ko se mi zahoče sončne toplote, le stopim na teraso. Petje ptičev je glasba, ki mi polni ušesa. Poskusila sem z radiom, a se mi je zazdelo, da v tem ponedeljkovem jutru tudi dan hoče naravne melodije. Lenobno je in tiho, tako toskansko in provansalsko, tako slovensko. Ni pomembno, kje si, mislim v geografskem smislu, pomembno je, da tu, kjer si, vladata domačnost in to nejasno koprnenje. To je kraj, ki ga od nekod poznate, po katerem hrepenite, ki si ga želite, ki ga iščete, morda nikoli ne najdete, a vendar kraj, ki ga prepoznate, kot da ste tu nekoč že bili. In tu sem. Tu nekje, kar je srce iskalo, ne da bi se tega zavedalo. Preprosto.


14 junij 2012

Breztežna lepota

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vreme si ne zasluži omembe, saj je, kakršno je in s tem je treba živeti. Bolj me preseneča letos vseprisotni mak. Ta breztežna, lahkotna rdečina se zdi krhka, kot le kaj in videti je, da vsako noč malo umre, zato da se naslednje jutro spet jadrno požene k nebu, okoli nje pa še nekaj svežih popkov. Prav čudežno je. Kaplja dežja včasih na moji koži težka obleži, makova žametna lepota pa jo zdrži, kot bi nanjo sedel poljub...


06 junij 2012

Neskončna ponavljanja

. . . . . . . . . . . . . . . .

So ljudje, ki se jim nikoli nikamor ne mudi.
So ljudje, ki živijo brez rokov.
So ljudje, ki jih je vedno treba čakati.
In so tudi takšni, ki jih nikoli ne dočakaš.

Smo ljudje, ki vedno čakamo.
Smo ljudje, ki nas čakanja jezijo in utrudijo.
In smo tudi takšni, ki se nam ponavljajoče zgodbe niti malo ne zdijo zabavne.
In vendar ne pocukamo za rokav, ne zacopotamo z nogami in ne dvignemo glasu.
Le zakaj? Ker gre za nas. Če bi šlo zate, dragi bralec, nanovo spesnim manifest temeljnih pravic in svoboščin!

Sončna rumena morda zavrti svet malo drugače... 


04 junij 2012

O ljubezni

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj bi bila ljubezen le v domeni maja? Junija zveni enako lepo.

"Ljubezen moja je

Ljubezen moja je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok
ljubezen moja je.

Nekoč pa vendar bo
vsa druga, kot je zdaj,
kot razcveteni maj
ljubezen moja bo.

In stihi bolečin
in žaljenih dobrot
tedaj utro si pot
do tujih bolečin.

In v srcih šel bom v svet
kot dobra bit ljudi,
kot dobra vest ljudi
bom v sto smeri šel v svet.

In ko bo najbolj tih
najbolj tenak dvospev,
ljubimec vanj bo vplel
moj polotožni stih.

In mehki njen poljub,
njegov mehak objem,
bo tudi moj objem,
bo tudi moj poljub.

In zmerom lep in mlad
brez konca snubil bom,
brez konca ljubljen bom,
ves svež in lep in mlad.

Pa naj ljubezen je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok,
ljubezen vendar je."

                                                                          J. M.