. . . . . . . . . . . . . . . .
Četudi si želim, da se me tisto, kar se dogaja okoli mene in
kar nujno ne štejem kot del sebe in mojega sveta, ne bi pretirano dotaknilo, je
vendarle težko, če ne nemogoče, ostati zavestno neveden, še manj ravnodušen. Že
zdavnaj vse skupaj ni vredno niti komentarja, saj se je čreda enako tulečih nevarno
povečala, le zanima me, kako bo dušni pastir vse prihodnje nedelje ovčice vabil
k izbiri komunajzarja. Najbrž je to najbolj zanimiv del te hudobne podobe
našega vsakdana. Izseliti se bi bilo enako nesmiselno kot pokoriti se množični
histeriji sledenja, zato si obljubljam, da bo uho prisluhnilo, oko videlo, a jezik
bo ostal varno spravljen. Ni vredno. Krik pod vodo. Na površju pa je vendarle tudi
lepo.
