28 november 2010

Ne, to niso snežinke. To so cukrčki, ki jih Miklavž meče med nas.

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včasih se mi zdi, da sem robot, programiran za tisoče raznih nalog, ki se med seboj množijo in jim ni videti konca. Že od petka se mi zdi, da komaj kaj spim, da ves čas na nevidnem seznamu delam kljukice ob že narejenem in hitim k naslednji točki. KDO mi piše seznam opravil?!?!?!? Najbrž moja lastna neumnost oziroma nesposobnost komurkoli odreči karkoli. Večne težave dobrote sirote. AMPAK! Le še tri zadeve so ostale, od katerih je ena neizbežno nedeljska, potem pa se prepustim prijetnejšim rečem, kot na primer opazovanju snežink, ki bodo že to popoldne spet prijateljevale s tole ulično svetilko...

25 november 2010

"Nakloni mi le to, kar narekuje ti srce..."

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nori čas se začenja. V nedeljo sem prvič začutila, da prihaja čas nespametnih nakupov in zapravljanja denarja, ki ga večina sploh nima, za nekaj trenutkov hlinjene sreče in dolgotrajnih občutkov krivde zaradi prenaglih odločitev. Rada imam december, ampak tisti iz nekih drugih časov. Tisti se je začel 6. decembra zjutraj, ko je radost prvikrat potrkala na vrata v obliki dišečih mandarin, sladkih čokoladic in vihravega srca, ki je divje tolklo vse do 1. januarja, ki smo ga najpogosteje dočakali nekje v deželi sanj. Zdajšnje novembrsko prehitevanje v žalostnih gnečah nesrečnikov ni december, o katerem govorim. Če bo jutrišnji obljubljeni prvi tihi šepet snežink res priplesal v naše kraje, si želim, da utiša in upočasni nepotrebno in prehitro norijo...


21 november 2010

Hiša dobi dimnik*

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vikend preživet doma. Ne na hiši, nikjer, samo tu. No, čisto malo v službi, ker spet "letim" in me ne bo tu, ampak bom tam in je treba toliko tega postoriti, ker sicer počaka... Včeraj sem tako kar lep čas delala, zato pa danes potegnila jutranje prebujanje. Ne pomnim take nedelje najbrž že... predolgo. Knjigo, ki sem jo v petek začela brati, sem dokončala (in se ob tem neznansko zabavala!) in že segam po novi, spet mojem H.M. Včeraj zjutraj sem v polsnu in gosti ljubljanski megli sprehajala štirinožko in sebe in se znova čudila, da je pravzaprav zunaj čutiti pomlad in ne prihajajočo zimo. Slikica ujete jutranje rose pove kako čudovito je zreti v čarobnosti vsakdana. In kako ni naključij! Tako sem v zadnji prebrani knjigi naletela tudi na del, ki pove, kar sem želela povedati v svoji zadnji objavi in je tu skoncentrirano v modrost moje ljube Mma Ramotswe -

"The realisation of our mortality came slowly, in dribs and drabs, until we bleakly acknowledged that everything was on loan to us for a short time - the world, our possessions, the people we knew and loved. But we could not spend our time dwelling on our mortality, we still had to behave as if the worst would not happen, for otherwise we would not do very much, we would be defeated and give up."

*Ja! Najina hiška je dobila dimnik. Ja, ni zidan, zato šele zdaj. In tudi zato, ker pokuka ven iz čudovite strehe nekje na sredini (da je slama letela na vse strani!). Slike še pridejo. :)

18 november 2010

Biti z namenom

. . . . . . . . . . . . . . . .


Spet sem tu z razmišljanji o tem, zakaj pravzaprav smo. Sem na svetu zato, da dnevno izgorevam v svoji preobleki marljive kranjske čebele ali zato, da zasledujem neko nevidno pot, ki me bo nekoč nekje odložila na pravem ovinku in me prepustila izgubljanju v vetru, ki veje tam okoli…? Kot majhna sem si glavo polnila z domišljijskimi predstavami širnosti in čarobnosti izbire, ki me čaka, sanjarila o nepopisnih pustolovskih raziskovanjih v prid človeštvu, o gromkih političnih debatah in filozofskih razglabljanjih velikih umov, predvsem pa o svobodi odločitev, ki me bo v življenju usmerjala. Tam nekje na deželi bom v svoji hiški škrabljala in modrovala, pred hiško bo vse, kar bom potrebovala za samozadostno življenje, z vaščani pa bom v zameno za kak priboljšek trgovala z nasveti. Tako sem si predstavljala. Seveda je svoboda življenja prevzela čisto drugačno obliko. Pogosto se sprašujem, zakaj dovoljujem toliko ranljivosti tej moji svobodi in zakaj nekim nepomembnim, a perečim zadevam, namenjam toliko časa in energije, toliko sebe, drugim, ki imajo nesporno prednost pri moji svobodni izbiri, pa manj… Vpetost v svet, v odnose, v tuje urnike in tuja življenja. Več egoizma potrebujem, več nonšalantnosti, s katero bi odpravila in opravila z vsem in vsemi, ki uzurpirajo negotovost moje svobode. Pa vendar jo imam. Svobodo. In kljub vsemu se veselim vsakega dne in tudi neizogibne vsakdanjosti, ki jo prinaša. Vsi vemo, da bo naše poti nekje konec in vendar se vedemo, kot da gre za neskončno premico. In prav je tako. Če bi živeli z mislijo na konec, potem bi se najbrž izgubili v patetičnosti časa, v vseenosti vsega, v čisti nesmiselnosti naših početij. Tako pa vendarle ohranjamo negotovost in, medtem ko se izgubljamo v majhnih in velikih radostih, čakamo na … NEKAJ.

12 november 2010

. . . . . . . . . . . . . . . .



Če te v poštnem nabiralniku pričaka četa malih Zoj, potem ne le dan, ampak tudi svet postane metuljasto lep. N, hvala.

11 november 2010

Premiki

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ne hodim ven, sem bolj zapečkarske sorte. No, če me skoraj zbrcate, potem grem in se imam fajn, ampak doma je tako super in tu je vse, kar potrebujem in res, ampak RES!, ne čutim potrebe, da se kamorkoli premaknem iz tega mojega sveta. Največja ironija je v tem, da me kar naprej nekaj ali nekdo vleče stran od te moje strastne domačnosti. Zasebno ali poklicno. V tujino ali le na poti tod okoli. Resnica je, da drugod ne trpim, le svoje komot riti se mi ne da kaj dosti premikati sem in tja. :) No, če imate doma štirinožko in dom nima vrat, skozi katera bi to moje malo ljubko bitje hodilo samo ven in opravilo, kar je opraviti treba, potem storite tudi take reči, kot je večerni sprehod skozi megličasto mesto. Še raje jo imam, mojo štirinožko, ker me takole dejansko ona sprehodi in mi pokaže v kako lepem mestu živim. Mmmmmmm, vonj jeseni, mir in spokojnost temnih skrivnostnih uličic, ki bodo že jutri zjutraj ob polni svetlobi postale čisto navadne ulice, ampak danes, danes spominjajo na star film in tamle za vogalom se vedno glasneje sliši glasba večerne zabave, mimo naju hitijo temne podobe z rokami v žepih, tam naprej se nekdo ravno odpravlja novim pustolovščinam naproti, midve pa se počasi bližava domu in legava k počitku, tako kot mnogi drugi za vsemi temi zatemnjenimi okni in pridušenimi lučmi...

No, najbrž te ves čas zapuščam
A v bistvu sploh nikdar ne grem
Vse te daljave v meni
So le pot v tvoj objem
*









*Papir
... večerni mobi posnetek, ostale slike s poti po Bruslju te dni...

05 november 2010

Čakajoč na...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Spet je petek. Nasičen teden za mano, v njem pa veliko neustavljivega elana, veliko opravljenega dela, pa vseeno na koncu nič za videti. Ta stavek mi je bil še najbolj všeč v reklami za Slovensko filharmonijo, po garanju in razdajanju, ki na koncu rezultira v ta ''nič'', pa nekoliko manj... Ampak ne bom se pritoževala. Jutri bo še en naporen dan, ki bo poleg intelektualnega poln tudi fizičnega dela (hiška), kjer pa napor nadomesti čista vzhičenost pričakovanja nad vsakokratnimi spremembami, ki navdušujejo. Res, čisto vse lahko človek predvidi, le čustev, ki jih v nas vzbudi tisto, kar smo predvideli, ne. Saj se razumemo, kajne? Na primer, vem, da bodo najina tla na galeriji grobo čudovita, ampak koliko navdušenja bom čutila ob dotiku teh tal, je nepredvidljivo. Lahko me vse skupaj razočara, ker bo daleč stran od podobe, ki jo nosim v glavi, ali pa bodo tako lepa, da ne bom pustila postelji, da jih skazi. Vmes se igram z oblanci in zvijanjem žice, nadlegujem T. kdaj bo to in tisto, sanjarim o vseh čudovitih drevesih, ki jih bova na pomlad posadila in se veselim pomladne vselitve v soju sveč, majskega vetrca in melodij Franka Sinatre v noči, ki bo trajala večno…

02 november 2010

Jesensko platno

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Prazno platno. Na videz: resnično prazno, tiho, neprizadeto. Skoraj presenečeno. V bistvu pa: polno napetosti, s tisoč pridušenimi glasovi, noseče v pričakovanju. Nekoliko preplašeno, ker ga lahko posilijo. Sicer ubogljivo. Rado naredi, kar od njega zahtevamo, le da prosi za milost. Lahko nosi vse, toda ne more prenašati vsega. Čudovito je čisto platno, veliko lepše od toliko slik…".*



Vendar je jesen vendarle lepša od praznega platna. Jesen je čaroben čas, prelep v svoji barvitosti in topel v svoji mirnosti, leganju k počitku… Ustavljeno. Hibernirajoče. Le ljudje bezljamo in nenaravno hitimo v zadnja dva meseca leta, ko mislimo, da je treba postoriti še vse, kar smo načrtovali, pa nekako ni našlo pravega časa za uresničitev, dokončati, si izmisliti, pa spet načrtovati... Nori cikel večne norosti. "Hej, postoj! Grickaj čipi čips z menoj." :)

* W. Kandinsky