31 december 2015

Ta nori svet

. . . . . . . . . . . . . . . .

2015 se izteka. Nobenih posebnih čarovnij ni ponudilo, edino čudežen je bil septembrski krik v ta svet, darilo ljubima prijateljema, ki sta nanj čakala vse predolgo.

Solze in smeh, nekaj potovanj, morje pa se mi je letos izmuznilo. Obljubim si, da nadoknadim v 2016! 

Snega ni, tako da tale december nima naboja, ki ga običajno nosi – nekaj tiste otroške navdušenosti, pričakovanj, načrtovanj še lepših in še večjih jutrišnjih dni. Že leta se večina osredotoča na dogajanje teden pred koncem leta, česar ne razumem. Ali drugače – bojim se te verske gorečnosti, ki se je prebudila v skorajda vseh.

In splet je izgubil ljube bloge. Vse več je na instagramu, slike prirejene resničnosti in popolnih podob vsakdana. Blog vendarle ponuja nekaj branja, nekaj vstopa v svet nekoga drugega, spoznavanj na neki drugi in drugačni ravni. Lepih podob se človek hitro naveliča, lepe besede nikoli.


Naj vam nocoj prijetno zadiši, jutri pa se zbudite v boljšega sebe. To bo dovolj. Biti boljši. 

Bodite boljši.

16 december 2015

Dveh oseb

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zakonska zveza v mojem svetu nič ne pomeni, spoštujem pa vsakogaršnjo odločitev, da se poroči. Čeprav … Vsi se vendarle ne morejo poročiti, vsaj ne s tistim, s katerim bi se želeli. Zaradi zakonodaje, ki predvideva, da gre za življenjsko skupnost moža in žene oziroma da zakonsko zvezo lahko skleneta osebi različnega spola.

Če naj bi veljala ustavna enakost pred zakonom, v skladu s katero so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli osebno okoliščino in če bi sledili 53. členu ustave, ki o zakonski zvezi pravi, da temelji na enakopravnosti zakoncev, potem bi zaplankanost trenutka, v katerem živimo, bila le nočna mora, iz katere se zbudimo, ostane pa nam le neprijeten občutek. V tem smradu suhih odtočnih cevi žal poslušamo ogabnosti ubogih na duhu, beremo odločitve Ustavnega sodišča, ki se jih ne spodobi komentirati (in so pravno sramotne), a so očitno enako ostudne, in odkimavamo od nejevere, ko že ničkolikokrat poslušamo, da tudi mednarodni dokumenti česa takega ne predvidevajo. Da bi se namreč osebi istega spola lahko tako kot ti in on(a) pred vesoljnim svetom objeli.

Gre za sprenevedanje. Gre za čisto človeško zlobo.

Vprašanje, na katero je moralo Ustavno sodišče odgovoriti, ko je presojalo, je bilo, ali je referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v skladu z ustavo dopusten. Ustava namreč določa, da referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.

Gre za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče ni bilo pripravljeno vsebinsko obravnavati zadeve. Vse, o čemer bi morali odločiti, je bilo, ali dopustnost sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem odpravlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Odgovor je enostaven. Kakšna bo naša presoja, izvemo v nedeljo. Pogumno.

03 december 2015

V(e)selite se z nama

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj so minila štiri leta, odkar sva se vselila v to hišo, najin dom. Tisti dan sva z vabilom, ki je naslov te objave, povabila vse, ki so nama največ pomagali pri gradnji hiše.  Dan, večer je bil prijeten, hiša polna, prva noč, preživeta v njej, pa je utonila v pozabo. Od utrujenosti sem namreč v hipu utonila v spanec. Vse od takrat je bivanje tu, kot bi bila vsak dan na počitnicah. Vmes se nama je pridružil Clei, pritepel Pavlin, spletla so se znanstva, prijateljstva, tudi zamere, praznovali smo skupaj in žalovali, če govorimo o T. in njegovih pajdaših, tudi veliko spili. Življenje na vasi, daleč stran od vsega, česar si vajen v mestu, je lahko fino ali pa tudi ne. Sama bi lahko živela tudi v bloku sredi Ljubljane in bila več kot zadovoljna, a če bi iz tega miru in prostranosti morala nazaj v mesto, bi najbrž tole »nekaj« pogrešala. Še vedno sicer sanjam o hiški na samem, daleč stran od ljudi, ampak – kdo pravi, da je tole za vedno? :)