28 februar 2011

Sivina

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na rezervi z energijo, vnemo in lahkotnostjo, ki si jih tako želim čisto čisto vsak trenutek vsakega dne, se veselim prehoda v nov mesec. Tale sivina ni dobra za nič. Če bi bil vsaj dež, ta me vedno spodbudi k ustvarjanju in me hkrati boža v mojem statičnem zadovoljstvu. Istočasno mi ta sivina krade iskrice iz oči in zahteva, da naj grem ven, se vsaj malo pretegnem in maščobi, ki ima preverjeno opraviti tudi z emšom, zadam udarec. Nočem se obremenjevati s slabim občutkom, da spet še enkrat nisem šla na sprehod, bognedaj na telovadbo, na krog s kolesom, na rolerje čez poljsko cesto, ... Seveda bi rada imela nekaj kilogramov manj, čvrsto telo in se napajala z zenom, ampak trdno odločena verjamem, da živim le enkrat in da ne bom žrtev videza, katerega smernice gredo v podhranjenost. Zdrava sem, to šteje, si rečem, a vem, da me pogled na predel južno od razuma ne razveseljuje... Marca bo bolje. :) In slike so dokaz, da se sprehajam.






25 februar 2011

Minevanja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Slikovni sprehod skozi teden. Teden, ko se je spomin zataknil na datumu 23., ko je minilo tretje leto od dne, ko se je njegovo srce odločilo, da bo šlo tja, kamor se sanje odločijo oditi umreti.






In ravno v tem tednu je bilo govora o pravici do pogrebnine. Najverjetneje redki vedo za obstoj te pravice, saj se z njo srečamo, ko nekdo naš umre in je to ena v nizu številnih birokratskih zadev, ki jih je treba urediti. Smrt bi morala biti preprosta in očiščena formalnosti, ki itak neskončno bremenijo vsa naša dejanja. No, gre za pravico, ki je upravičencem zagotovljena, če je bila umrla oseba neposredno pred smrtjo obvezno zdravstveno zavarovana v Republiki Sloveniji za to pravico (neprekinjeno vsaj en mesec ali s prekinitvami najmanj dva meseca v zadnjem letu; ta pogoj ne velja za novorojenčke do starosti enega meseca). Višina pogrebnine znaša 80 % povprečne cene nujnih stroškov pogreba v Republiki Sloveniji (trenutno 507,12 eurov). Vemo, da marsikdo toliko niti ne zasluži in če že, potem krpa teden s tednom, životari, pri čemer ne razmišlja o tem, kako in kje se bo v prah povrnil. Če si samo za vzorec ogledate cene enega od pogrebnih podjetij, je očitno, da zgoraj navedeni znesek ne pokrije najbolj osnovnega pokopa. Na ceniku ni cene za žaro oziroma krsto, torej enega večjih stroškov, tako da ni povsem jasno, kako naj bi 507,12 eurov zadostovalo. Za raztros na kup anonimnežev? Sama se dam takoj raztresti, a dvomim, da mi bo država dovolila zadnjič leči na tisto mehko travo tistega hriba... V glavnem, naj vas tale morebitna morbidnost ne odvrne od pozornosti do te pravice, ker, če se vrnem na začetek tega zapisa, govori se, kako da ne sodi v okvir pravic iz zdravstvenega zavarovanja in vemo kaj se zgodi, ko se nekdo začne otepati določenih zadev, še posebej takšnih, ki bremenijo državni proračun...

Simpatične razlike

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tole je predobro, da bi zgrešili. :)



Sposojeno pri Sandri Isaksson.

23 februar 2011

Zgodbe iz skrinje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet znam nekaj novega! :) S T. sva se v ponedeljek in torek udeležila luštne delavnice in z mojstrovo pomočjo osvojila pletenje skrinj. Slike naj pričarajo potek.





20 februar 2011

Sledovi časa

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsepovsod utrinki in ostanki, točnosti in zamude, smeh in jok, odkruški minulega in zametki novega in ... streha nad glavo, kot največja sreča. Sprehod po sončnosenčnem sobotnem dnevu nekje čisto blizu vas...






13 februar 2011

Za lahko noč

. . . . . . . . . . . . . . . .

H koncu se pomika še en vikend. Brezdelja ne poznam, tako da je med siceršnjimi dnevi in tema dvema dnevoma razlika zgolj v času, ki se zdi, da se podeseteri. Skupaj s časom se poveča tudi številčnost my favourite waste of time reči – veliko dela, branje knjige, ogled (ponoven – in lahko bi znova in še in velikokrat!) trilogije Tri barve: Modra Bela Rdeča (čas jim ne jemlje njihove čudovitosti, glasba mojega Z. Preisnerja pa se je potem tako lepo ujela z deževnimi kapljami in težkimi snežinkami), ogled starin in sanjarjenja na ljubljanskem nabrežju, čaj v prijetnem lokalu, domači mousse au chocolat in še in še. Mmmmm.







11 februar 2011

Barvito

. . . . . . . . . . . . . . . .


... naj bo te dni! (Pa četudi v resnici morda ni tako.)


08 februar 2011

Šepetanja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po krajšem potepanju po Parizu in Londonu (od enega do drugega mesta sem se spustila v morske globine pri zunanji hitrosti 340 km/h, tunelski pa slabih 100 km/h – vsekakor doživetje, ki ga priporočam) se kulturno prekladam po kvadraturi ljubljanskega stanovanja, v upanju, da konfuzne strani spremenim v berljivo in prepričljivo branje... Ah, ne bi o tem.

Ah, Pariz, ah, London... Obe mesti sta bili kot sanje, ki so se prehitro končale. V obeh sem bila že večkrat in tokratni potep je bil dooooooolg sprehod, brezciljna tavanja po znanih ulicah, brskanje po trgovinah, iskanje nedoločenega, neobvezni in ljubi postanki, ko noge niso hotele ali mogle dalje. V prečudoviti trgovini, ki sem se je veselila taaaaaakoooo dolgo, sem našla, kar že predolgo časa občudujem na slastnem blogu. Tja se prav gotovo še vrnem, saj dve majhni in ena velika skleda ne morejo biti dovolj za vse dobrote, ki jih bova s T. kuhala.



[zgornja slikica sposojena tukaj; spodnja moja]

Vožnja z vlakom je bila nadrealistično hitra in prijetna. Neverjetno, kako nikoli ne pomislimo, da bi se preprosto odpeljali s tem ljubim prevoznim sredstvom. Postal je "so middle ages", tako zelo v kategoriji Iskrinih telefonov, ko nisi vedel in nisi mogel vedeti kdo kliče. Zdaj pa malodane lebdiš v medprostoru med dvema velemestoma, si prisloniš majhno ploščico ob uho in, tako kot silno zaposlena modna strokovnjakinja, ki je sedela za mano, zašepetaš v neko vasico domačega škornja "ciao, come stai papa?" in šepet dobi domač odmev...

02 februar 2011

Žiga žaga, poje žaga...

. . . . . . . . . . . . . . . .

V hiški se stvari spreminjajo iz tedna v teden, no, iz vikenda v vikend (ker takrat delamo). Na galeriji, kjer bo najina spalnica, je T. položil hrastov pod. Podlaga so hrastovi plohi, ukrivljeni, kakor so prišli iz ''debelinke''.


[mobislikica slabe kakovosti]



Najnovejše so stopnice, prav tako hrastove, ki jih je ustvaril T. Za nosilni stranici je uporabil hrast, ki je bil že v predhodnici te hiše, torej star že o-ho-ho let, ampak, takole zbrušen, je videti kot nov. Same stopnice je T. oblikoval v cik-cak vzorcu, tako da se mi ne bo nikoli smelo muditi v pritličje, sicer bom najbrž prav hitro na cilju. :)


In še najin spacy inox dimnik, ki omogoča, da najina prečudovita litoželezna peč toplo greje, medtem ko T. ustvarja.


Naslednje: brušenje tal (starega bobrovca), potem pa še eno glajenje sten in s polno hitrostjo v izdelavo pohištva. Jupi-jej!