27 januar 2011

Severni veter in sedmi val

. . . . . . . . . . . . . . . .

"...
Čez eno uro
Re:
V skrajšani obliki: danes, 15h, kavarna Huber?

Čez 30 minut
RE:
Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!

Čez 20 minut
Re:
Lepo! Za to zanimivo vzročno verigo si potreboval trideset minut, dragi? SAMO trideset minut? Smem analizirati? Najprej »Ja« očitno odločne privolitve. Potem vejica pričakovanega dodatka. Potem »ampak« napovedanega pridržka. Nato okrogel oklepaj pisne oblikovne umetnosti. Nato tri pikice v skrivnost zavite miselne raznolikosti. Nato dovolj discipline, da se oklepaj zapre in zapakira anonimna zmeda. Sledi konzervativna pika, da se v notranjem kaosu ohrani zunanji red. Nato nenadoma kljubovalni »Ne« očitno odločne odpovedi. Spet vejica bližajoče se dopolnitve. Potem »nič« brezkompromisne odklonitve. Nato nov »ampak«, razblinjajoč se, »ampak«, ki je tam zgolj zato, da pokaže, da ni nobenega več. Vsi dvomi nakazani. Noben izgovorjen. Vsi dvomi odrinjeni. Na koncu stoji pogumen »Ja« s kljubovalnim klicajem. Še enkrat povzeto: »Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!« Kakšen sijajen rondo tvoje omahljivosti. Kakšen fascinanten kanon tvojega odkrito izpeljanega odločanja. Ta moški natančno ve, da ne ve, kaj hoče. To védenje zna kot nihče drug posredovati naprej tisti osebi, ki jo zadeva. In to v smešnih tridesetih minutah. Genialno! Zato so te dali študirat jezikovno psihologijo, dragi Leo..."*

Več in še mnogo več takih in ostalih sočnosti za ljubitelje besed, za vse, ki nam je neznansko všeč, ko se nekdo domisli take čudovitosti, kakršna je "Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. Pisanje je poljubljanje z glavo."

*("Vsakih sedem valov", D. Glattauer, str. 70-72)

22 januar 2011

Vedo, kaj delajo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kaj je pravzaprav (glej jo, beseda, ki je ne maram :)) življenje? Ena luštna pot od prvih kobacajev do gub na obrazu, ki pričajo o zgodbah, ki so nas oblikovale? Gre za lepo in prijetno ali grdo in borb prepolno potovanje? Najbrž je mešanica vsega, a vendarle se zdi, da je vsaka lepa reč takojci desetkratno s šibo pretepena. Morda res tisti nekdo, v katerega verjamejo, je, in kaznuje za vsak nasmeh, za vsak drobec sreče in za vsako hrepenečo misel, za vsako ukradeno strast in pregreho in dobroto in ...? Ne vem, vem pa, da nas obkrožajo zloba in zlobni, grdi ljudje, ki pritlehno čakajo na naš poraz, na trenutek nepripravljenosti, na hip, ki ga pograbijo in vas lopnejo z največjim kamnom, kar jih je na dosegu rok in vam ga zalučajo v tisti nasmeh sreče. Tako je, da nismo sami in edini, ampak smo del večje celote, ki jo tvorijo tudi druga bitja. Naša sreča, naše dobro počutje, naša žalost, naše razočaranje, vse, kar naj bi bilo le naše, moje, to vendarle zato nikoli ni. Vedno je v posledično-vzročni zvezi še s kom ali s čim. Ko takole premišljujem, vem in ugotavljam, ne prvič, da kadar sem bila žalostna ali nesrečna, skoraj nikoli ni bilo zaradi mojih dejanj, ampak je bilo vedno zunaj mene. Če bi ta trenutek živela v milnem mehurčku samosti, potem je moje življenje zlahka moč označiti kot poletni vetrc, sladkorna pena in kozarec hladne limonade, ravno prav sladke, ko ti je pošteno vroče. Joie de vivre. No, pa ni. Ker nekdo, ki je NEKDO v mojem življenju, doživlja krivico, ki je bila še včeraj povsem nepojmljiva. Nemoč je vseprisotna, saj je odločitev sprejeta in gre za dejstvo, ki ga nič ne more spremeniti. Da se na ta način življenje zaleti v zid brezizhodnosti, je nekomu nepomembno. Vem, dogaja se vsem, vsak dan, vsepovsod. A ne tako blizu, ne tako intimno, ne tako oprijemljivo. Čeprav sem najbrž res ena tečka, sem vendarle, vsaj tako upam, da me tudi drugi doživljajo, predvsem človek velikega srca. Ne delam slabo, pomagam, poslušam, dajem, težko sprejemam, saj se mi zdi, da si vendarle ne zaslužim, a če za nekaj trdo delam in vlagam energijo, potem tudi vzamem. Bam! Reality check. Niso vsi taki. Očitno sem v manjšini. In me je groza, da so ti odrasli ljudje, ki iz čiste zlobe teptajo tuja dostojanstva, otroci ravno takšnih staršev in starši malih bitij, ki bodo nekega dne prav taki. Več kot toliko srce ne prenese. Ranljivi smo in na to pozabljamo. A ne bi smeli. Življenje je neusmiljeno in nedopustno kruto, zato velja vato, v katero smo se ovili, odvreči. Morda bo potem to isto življenje spet tudi lepo, kakršno bi rada verjela, da vseeno je...


18 januar 2011

Shout, shout, let it all out...

. . . . . . . . . . . . . . . .


[slikica sposojena tukaj]
Ko se sonce plazi po prostoru, ne more biti žalosti in če žalost vseeno je, božajoče sence vse skupaj omehčajo v znosno stanje... Ampak, danes ni bil le sončen, bil je tudi vesel dan, ki si je zaslužil mnjam lešnikovo pito. Vreščimo od zadovoljstva!

16 januar 2011

Pa jih imam!

. . . . . . . . . . . . . . . .


... še eno v nizu čudovitih daril, tokrat ljubo iz več razlogov, od katerih je en zelo očiten (čeprav moje ime nima nič kaj dosti opraviti z znamko). :)


15 januar 2011

Skušnjave

. . . . . . . . . . . . . . . .

S popolnoma drugačnimi nameni sem se danes, daleč stran od mamljivosti prečudovitega dne, zaobljubila kreativnemu ustvarjanju. No, kot se v takih primerih rado zgodi, me je vsakokrat, ko mi je pogled ušel proti oknu, imelo, da bi ves dan preždela ob odprtem oknu, vdihavala goljufivi vonj pomladi in lovila jate ptičev v fotografski objektiv. Oh, pa še tisoč drugih skušnjav me je do zdaj napadlo, vse od nujnega pospravljanja, urejanja polic in omar, hrane, pa do vožnje s kolesom (no, to sem zjutraj celo počela...), a le eni sem podlegla. Toliko lepih daril sem dobila od dedkov Mrazov, da bi vam jih najraje kar vsa pokazala! A vas morda ne bi zanimala, tako da jih bom počasi ponujala na ogled, takoj za tem prvim poskusom pa pozabljam na virtualni svet in se vračam v samozapovedano klavzuro.


12 januar 2011

?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Majhne izdaje vsakega dne so kot samoobtežilni kamni na naši zavesti. Izdajamo, smo izdani, ne načrtujemo izdaj, a vendar jih storimo... Najbrž marsikdo ne šteje drobnih laži, nedvignjenega telefona, zamolčanega, naprej povedanega, drugemu zaupane tuje skrivnosti, prebranega, kar ni namenjeno njegovim očem, neizpolnjene obljube, neponujene pomoči, prehitro dvignjenega glasu, ..., kot izdaje, a v resnici gre za puščanje na cedilu, izdajo naših dobrih namenov, naših vljudnostnih vzgibov in nas samih. Slednje nič ne stane, prvo težko obleži na duši, ko zvečer legaš k spancu. Zato mantram: "Jutri bom boljši človek." In zdaj, mali možic, raztegni ta meh!


08 januar 2011

Mislim, torej sem*

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moji medoti so šli ravnokar skozi travmatično enoinpolurno izkušnjo pranja in centrifugiranja, zato zdaj olajšano, z večnim nasmeškom na ustnicah, uživajo v rahlo nenavadni pozi sušenja svojih namočenih telesc. :) Medtem sem prebrala odlično knjigo in, kot ljubiteljico jezika, tega osnovnega orodja sporazumevanja in sporočanja misli, želja, hotenj, ..., me je zlasti navdušil naslednji paragraf -

"Isn't it intriguing that thought cannot exist without language, and since language is a function of the brain, we would have to say that language – the ability to experience the world through symbols - is in some sense a physical property of human beings, which proves that the old mind-body duality is so much nonsense, doesn't it? Adieu, Descartes. The mind and the body are one."




*Je pense donc je suis. (Descartes)

01 januar 2011

Strast

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tako, pa je za nami. In tooooliiiiiiiko vsega pred nami. Čeprav ob branju časopisov optimizem ni na mestu, je najbrž edini, ki zjutraj vrže iz postelje, ker bi sicer, če si sposodim Dostojevskega, čisto lahko sedli na rob pločnika in jokali do smrti... Ste slišali kaj se v krizi, ki je zajela deželo, dogaja s konji na Irskem? In veste koliko življenj bi rešili s količino vode, ki jo z enim potegom ali pritiskom iz kotlička spustite v straniščno školjko? In, ko sem že pri fizioloških potrebah, da v povprečju vsakdo med nami dve leti življenja preživi na straniščni školjki? Ampak tale o izgubljanju časa je še najbolj nedolžna in najmanj škodljiva med vsemi, ker, ah, čas znam(o) pa res izgubljati. Za primer si vzemite le današnjega. Ostane še tristoštiriinšestdeset dni enajstke. Predstavljajte si, da imate v denarnici tristopetinšestdeset ali tristoštiriinšestdeset ojrčkov. Izpuhtijo, še preden dobro razmislite kako bi jih najpametneje zapravili. Naj ne bo tako z dnevi, s časom, ki ga imamo v naših kratkih življenjih itak vse premalo. Življenje JE lepo in z vsakoletnim zapravkom le pridobiva na vrednosti, zato želim vam in sebi, da bi vsak dan dehtel od življenja v njem. Od STRASTI. Pa naj bo ta strast karkoli. Ali kdorkoli. Ker je ona ta, ki barva vaš vsakdan.