30 november 2012

Barve jeseni

. . . . . . . . . . . . . . . .


November lovim za rep. Ob kaminu, pasji družbi (Clei ima danes družbo, mojo prvo štirinožko, Geo), fini glasbi in slastni čokoladi poležavam, listam revije in se veselim skorajšnjega napada na pet novih knjig, ki sem si jih danes privoščila. Domača knjižnica že dolgo ni dobila novih stanovalk, tako da sem po novembrskem delovnem cirkusu končno zavila v knjigarno in uživala v družbi moje velike ljubezni, knjige.


Mesec je bil nor – projekt zaključen in predstavljen v Skopju, kamor me je po daljšem času spet odneslo. Pred tem uživala na bienalu slovenske ilustracije (vau!), potem bila prvič v življenju na bolniški. Še vedno se trudim glede nečesa pomembnega, za kar bi, če bi ne bila človek, ki se trudi zaključiti, kar začne, najraje pozabila, da sem si to kdaj obljubila. V nečem novem sem se preizkusila, a o tem kdaj drugič, na odličnem koncertu sem bila (oh, moja ljubezen do njiju vsakokrat dobiva razsežnosti, ki fizikalno niso mogoče, a se vendarle zgodijo in dogajajo). Podporo Unicefu sem ukinila in bom še enemu, pomoči potrebnemu, otroku botra. In priča sem končnemu prebujanju ljudstva, ki bi se moralo zgoditi že vsaj pred petimi leti. Kam vodi in kaj bo iz tega nastalo, kdo ve… Bistveno je, da otopelost dobiva novo podobo, se preobraža. No, v nedeljo bomo šli, žal, za deset korakov nazaj, saj očitno večina še vedno v tem ritolizniku ne prepoznava spodletelega poklicnega politika, nesposobnega predsednika Državnega zbora, neuspešnega in predčasno odstavljenega predsednika vlade in primitivca, ki bolje podira drevje kot babe. Sram me je te splošne amnezije volivcev.


In ko sem že pri ovcah – za ovčkami sta šli še najini zadnji kuri. Kam? Ne sprašujte… Lisice, podlasice, kragulj – živalski svet tod okoli je bogat in raznolik. Sosedje sicer razvijajo drugačne teorije, a bistveno je, da sva ostala brez kur in brez jajc. Pa tako lepo nam je bilo! Kure so skakljale vsepovsod, med ovčkami so se pasle na travniku in bezljale po gozdičku, ko pa sva jim prinesla hrano, so kaj hitro pridirkale v svoj ograjeni prostor in s slastjo malicale, še zlasti, če je malica vsebovala paradižnike. Na pomlad bova kurnik prestavila in upala, da kure ostanejo. Nekateri se iz izkušenj tudi česa naučimo.

Srečno, Slovenija. 

19 november 2012

Začasno slovo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najine ovčke so se včeraj odpravile na zimovanje. Skrbnik začasnega prebivališča zatrjuje, da se na pomlad k nama vrnejo breje, vključno z Regratom, za katerega se je izkazalo, da je punčka in je tako zdaj Lučka. Res sem mehkužec, saj se včeraj kar nisem mogla odlepiti od njih, čeprav vem, da jim bo tam, kjer so, čisto v redu. Lačne ne bodo, žejne tudi ne, pa še fant bo poskrbel, da bodo veselo skakljale okoli. Pa vseeno. Nekako prazen deluje najin travnik...

 Robida, Malina in Lučka (aka Regrat)



12 november 2012

Ko se dani...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Četudi si želim, da se me tisto, kar se dogaja okoli mene in kar nujno ne štejem kot del sebe in mojega sveta, ne bi pretirano dotaknilo, je vendarle težko, če ne nemogoče, ostati zavestno neveden, še manj ravnodušen. Že zdavnaj vse skupaj ni vredno niti komentarja, saj se je čreda enako tulečih nevarno povečala, le zanima me, kako bo dušni pastir vse prihodnje nedelje ovčice vabil k izbiri komunajzarja. Najbrž je to najbolj zanimiv del te hudobne podobe našega vsakdana. Izseliti se bi bilo enako nesmiselno kot pokoriti se množični histeriji sledenja, zato si obljubljam, da bo uho prisluhnilo, oko videlo, a jezik bo ostal varno spravljen. Ni vredno. Krik pod vodo. Na površju pa je vendarle tudi lepo. 


 

 

05 november 2012

Prepletanja

. . . . . . . . . . . . . . . .



Nisem se izgubila, le potuhnila sem se. Preveč vsega in prelena za dnevni vnos doživetega. Ampak vse je dobro. Hiška je topla, Clei je srček, naši jutranji in večerni sprehodi se vijejo po ognjenih preprogah začaranih gozdov. T. je hiško čez cesto opremil z dimnikom in gašperček fantom prijetno prede, ko se spravijo k pokru. Pri kozolcu je s kamni tlakoval velik del travnika, da blato in dež, zdaj tudi sneg, ne bodo v preveliko napoto mojemu pipiju, ki je tam našel svoje parkirišče. Ovčke so zadovoljne, da je sneg vzel slovo (tu smo ga imeli dobrih 40 cm!) in jim je spet na voljo z zelenjem bogat travnik, lisice/podlasice/tatovi pa so se spravili na najin kurnik, tako da z žalostjo sporočam, da imava od začetnih štirih kur in petelina le še dve kuri. Sta pa zato strašansko pridni in vsak dan zneseta vsaka po eno jajce. Bistvena razlika od prej štirih-petih, ampak za naju je dovolj. Na pomlad naju tako čaka projekt premikanje kurnika in večja zaščita, da bi se izognili takim nevšečnostim… Knjige požirava, T. programira, jaz pišem, to in ono, vsebinsko raznovrstno. Več kdaj drugič. Pa zelje sva kisala, jabolčne in hruškove krhlje naredila. Pri T. imajo namreč jabolk in hrušk za celo vas, pri naju pa je kamin tak, da se ga da izkoristiti večnamensko in sva hiško parfumirala z opojnimi vonjavami krhljev. Nekaj za prigrizek, nekaj za v kompot, pa še v petlitrskih steklenih kozarcih dodatno polepšajo dom. Vrt je prešel v fazo počivanja. T. ga je bogato prekril z listjem, da bo do pomladi zemlja obogatena, takrat pa se spet lotiva vrtičkanja, čeprav je to bolj njegovo opravilo, sama le pobiram sadove. Prazniki nezadržno prihajajo in kadar se meglice spustijo nad goreče krošnje, je ravno pravi čas za sanjarjenja o piškotih, darilih in voščilih. Pa o druženjih. In vendar z malo krivde, saj pomislim, da je toliko ljudi, ki s strahom čakajo na jutri, ker ne vedo, kaj bo prinesel, na praznične dobrote pa niti pomisliti ne upajo, ker je danes hladno in so lačni. Ker je naša družba postala neprijazna, ker je preveč krivic… 
»Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.«* 
Ja, za človeka. Vedno je dovolj še za koga...

*Srečko Kosovel