. . . . . . . . . . . . . . . .
Tri ovčke pobalinke so se naselile na velikem travniku,
polnem prečudovitega zelenja. V slast jim je šlo, niso se ga mogle nasititi,
tako zeleno in deteljasto in mnjamsi dišeče je bilo. In ko se je dan prevesil v
večer, so polnih trebuščkov zasedle najvišjo točko svojega travnika in se o-življenje-je-res-lepo stokajoče udobno
namestile in še dolgo v noč prežvekovale tisto nekaj travice, ki se je ujelo v
brke. Malina, Robida in Regrat so vsak dan ponavljale svoje rajsko
prenajedanje, se nič kaj dosti ozirale na svet okoli sebe in verjele, da
zelenja nikoli ne zmanjka. Ovčke so bitjeca, ki se puhasto kot oblaki valijo
gor in dol po hribu, sem in tja po ravnini, se podrgnejo ob ograjo, kadar jih
nekaj prav grdo zasrbi tam, kjer se ne morejo same popraskati, si tu in tam
skočijo v lase, no, v volnene kodre, pri čemer je svet brezmejno poln hrane in
zelen, da take zelene še v raju ne premorejo. Sonček jim boža smrčke, luna jim
pomežikne v lahko noč in jutranja rosa jih osvežujoče oprha. Zanje ni letnih
časov, ni šole, ni politike, ni pravočasnosti in zamud, ni sedenja pri miru.
No, vsaj one mislijo, da je svet tisto, v kar se zbudijo in tisto, česar ne
vidijo, ko ponoči vendarle malce oddahnejo svoje brbončice. Pa ni tako.
Meseci in letni časi se medsebojno prerivajo in komaj
čakajo, da pridejo na vrsto, v kraljestvo svojega vladanja.
Ko se je tako poletje prevešalo v jesen, so navihanke
nadaljevale s svojim ravnanjem, kot da je samo še danes čas za hrano, jutri pa
je nepomemben. Ob jutrih se je njihov travnik svetil malce zmrznjeno in ko še
niti približno njihovi trebuščki niso bili siti, se je že luna silila tja gor
na črno nebo. Dan je bil vse krajši in iz dneva v dan so se bolj stiskale ena k
drugi, vse dokler zjutraj niso vedele čigavo kopito se vidi izpod njihovih
volnenih ogrinjal. Za povrh so nekega jutra bele kosmulje priletele dol z
oblakov in prekrile njihov travnik. Zgodilo se je že, da so takim kosmuljam
podobne reči frčale okoli njihovih glav, ampak še nobene niso bile tako igrive
in za povrh slastne. Vse predhodne so se čudno lepile na njihove dolge hrapave
jezike, te pa so kot sladkorčki legali tja vmes med brbončice. Prav zares so se
jim dopadle! Kolikokrat so pljuvale regratove lučke in lastne cofke, ki so se
odtrgali z njihovih volnenih kožuščkov, ko so ti prav tako nenadoma prileteli
od nekod in bili videti slastno prhutavi. A nič se ni moglo kosati s to belino,
ki je legala okoli njih in, o, poglej, saj niti lastnih kopit več ne vidimo!
Hmmm. Dobro, kaj pa zdaj? Če vse tole pojemo, so si mislile, potem bo spet vse
zeleno in če vse tole naši jezički in trebuščki pospravijo, o, kako zlahka se
nam bodo na večer zlepile naše dolge trepalnice. In so se lotile svoje naloge.
Malce jih je zeblo, to je že treba povedati, pa jeziki tudi niso ubogljivo
proizvajali beeee, ampak se je pogosto slišalo kot meeee, a nič ne de. Kar je
bilo še maloprej belo, je naslednji hip že najvišjim travnim bilkam dovolilo
pokukati na plano. Ves dan in vse dni so se ovčke z nezmanjšano voljo lotevale
svojega travnika, pod noč pa legale v toplo zavetje, kjer jih je za posladek čakalo še malo mrve, če bi slučajno
tisti dan ledeni sladkorčki ne šli dovolj v slast. Garaško opravilo, a za naše
ovčke, ki itak največje veselje najdejo v malicanju, prav nič.
In tako vse do pomladi. Takrat pa novo presenečenje! Med
vsemi travnimi bilkami, ki so bile videti malce poklapano, so se šopirile neke
prav posebne. Če bi jih ovčke znale poimenovati s pravim imenom, potem bi vedele,
da so to zvončki, a njim se je zdelo, da se je travica odločila sladkorček
obdržati zase čim dlje, saj je bila travica visoka in sloka in zelena, čisto
pri vrhu pa se je razbohotila v nekaj belega in kapljičastega. Ja, to bo tisti
ledeni sladkorček, darilo oblakov, so si rekle, in ker so jih same že dovolj
pojedle, so travicam dovolile, da jih obdržijo nekaj tudi zase. Zato le dobro
poglejte proti travnikom, tja, kjer snega ni več, prav tam so ovčke za vas
pustile majcena presenečenja.
