29 april 2010

Čakanje nekje vmes

. . . . . . . . . . . . . . . .

Potepanje naokoli pogosto pomeni tudi čakanje nekje vmes na poti do doma. Priložnost za dokončanje že začetih knjig, nakup novih in hlastno branje, ki štiri ure čakanja spremeni v hip, ki bi lahko trajal še tisto zadnje poglavje, kar te hkrati veseli in žalosti. Veseli, ker bo ubeseditev doživela svojo popolno podobo. Žalosti, ker bo čarobnega prekmalu konec in se zato krčevito, do belega, brzdaš, da ne bi šlo prehitro h koncu. Čeprav te v torbi že čaka nova dišeča zakladnica besed, stavkov, zgodb, oseb, da kar drhtiš od strasti...


"In the dust where my heart will remain each night and every day until you understand what I know and long to tell you: to be given dominion over another is a hard thing; to wrest dominion over another is a wrong thing; to give dominion of yourself to another is a wicked thing." (iz nazadnje prebrane knjige "A Mercy", Toni Morrison)

Že grabim naslednjo...


28 april 2010

Stockholm

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Ni dovolj, da razglasite raj na zemlji, treba ga je tudi udejaniti v obliki boljšega počutja in užitkov, pri tem pa upoštevati ves čas navzočo nevarnost, da pričakovanja morda ne bodo izpolnjena." Nekako v P. B. stilu je moč Stockholm označiti kot udejanjen raj. Stockholm je čudovit. Lep. Čist. Razgiban in zelo všečen. Vse je design. Urejeno in očem prijetno. Dodaten šarm daje mestu njegova razpršenost po štirinajstih otokih, na morju in jezeru, a vseeno imaš občutek, da je obvladljivo in zlahka dostopno na peš. Vsekakor ga je treba videti tudi z ladjice, ki vas popelje pod njegovimi številnimi mostovi. V mestu je nek tak čaroben fluid pravilne umestitve časa, prostora in ljudi. Nekaj pravljičnega vas spremlja na vsakem koraku, kot da bi nagajiva Pika Nogavička afne guncala na zidovih mestnih fasad. Pa kakšen trol bi morda čisto lahko prilomastil iz ene od ljubkih uličic Gamla Stana. Ali pa se prav v tem trenutku v pristanišču sidra ladja iz 18. stoletja. Ne, dolgčas tam zagotovo ni doma. Muzeji vseh vrst so posejani po vsem mestu, še najlepši je morda Skansen, odprti muzej na prostem, ki vas popelje na Švedsko 19. stoletja, čas, ki ga v Stockholmu ne moreš več živeti, a prepričana sem, da marsikje na Švedskem prav zagotovo lahko vkorakate v mestece, podobno temu muzeju, saj je v njem najti čevljarja, peka, kovača, strojarja, pihalca stekla in mnoge druge. Lociranost živalskega vrta z losi, vidrami, severnimi jeleni, medvedi, lisicami in še in še živalmi v mestecu dela to mestece res čisto posebno. Odlično za poldnevno pohajkovanje in uživanje. Drugo polovico dneva preživiš v Vasi, tej lepotici iz 17. stoletja, ki navduši in očara. Pa ljudje? Posebni, ampak uniformiranost je očitno vseprisoten fenomen. Vsa dekleta so v enaki opravi, le barve so različne. Vsi fantje so v enaki opravi, le barve so različne. :) Kljub vsemu to ni London ali Pariz, kjer bi bila drugačnost del posameznikove identitete. Ne eno ne drugo ni mišljeno v slabem pomenu, le malce me je presenetila, ja, tudi razočarala, ta istost. Ampak celostno gledano − tja gor me bo še zaneslo. In, ne, ni me zeblo. Bilo je sončno in marčevsko. Vremensko namreč malce zamujajo. :)







22 april 2010

O pogrešanju

. . . . . . . . . . . . . . . .


»Nekaj časa se ne smeva videti«, je rekla mravlja.
»Zakaj pa ne?« je presenečeno vprašala veverica.
»Zato da ugotoviva, ali pogrešava ena drugo,« je rekla mravlja.
»Pogrešava?«
»Pogrešava. Saj vendar veš, kaj to pomeni?«
»Ne,« je rekla veverica.
»Pogrešati je to, kar čutiš, kadar nečesa ni.«
»Kaj čutiš potem?«
»Ja, saj prav za to gre.«
»Potem te bom torej pogrešala«, je otožno rekla veverica.
»Ne,« je odvrnila mravlja, »kajti lahko me tudi pozabiš.«

Takole čudovito je to zapisal Toon Tellegen. Lepše ne gre.

Ravnokar sem spekla kruh in nama čaram domačnost z odlično hrano. Pridejo taki dnevi, ko lakota noče proč in takrat jo je najbolje razvajati. Čaka me pakiranje, jutri letim v eno od skandinavskih prestolnic. Ja, lahko mi zavidate, a nikar preveč, ker tam je zima. Vsaj po naših merilih. Ker, oprostite ljubi Skandinavci, sonce v kombinaciji s temperaturami rahlo nad lediščem še ne ustreza definiciji pomladi. Brrrr bo. Ampak! Protiutež temu je lepota, kakršno je moč najti samo tam. Vam jo pričaram, ko se vrnem. Ne bo dolgo. Do takrat pa me, hmmm, malce lahko tudi pogrešate, kajneda …?

16 april 2010

Nekaj zelo majhnega za lepši jutri...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tole pišem na predvečer velike vseslovenske čistilne akcije. Prijavljena sem menda že odkar so prvič najavili akcijo in grem, opremljena z rokavicami, vrečko, ustreznimi oblačili in obutvijo. Pri čemer se ne slepim, da delam VELIKO delo. Namreč, vsi tisti, ki mislijo, da bo po tem evforično obarvanem dogodku kaj drugače, se motijo. Prijavljenih je veliko, a med nami najbrž ne bo tistih, ki svinjajo tam, kjer si mi polnimo pljuča s svežino čudovitih gozdov, hladnega kamenja in zeleno zelenega zelenja. Ne, med nami ne bo tistih packov nemarnih, ki naložijo hladilnik v avto, ga odpeljejo v gozd in tam pustijo. Daleč od svojih oči. Daleč od njihovega pogleda. Vesti itak nimajo, zato je daleč od nje niti peljati ne morejo… Kako jim sploh kaj takega pride na misel? Se zbudiš zjutraj in si rečeš »Hmmm, danes bom hladilnik pustil za tistim velikim hrastom ob potoku.«? WTF?!?!?! Med nami morda tudi ne bo tistih, ki veliko bolj skrbijo za naš planet, ker bodo preprosto morda jutri posedeli pod drevesom, ki so ga sami posadili ali se sprehodili po gorskih poteh, za katere vestno skrbijo vsak dan svojega bivanja med nami. In če med nami ne bo tistih, ki bodo jutri pospravili okoli svoje hiše, morda v bližnjem parku posadili novo drevo ali odstranili šavje, ki mori ostalo rastje, bom to mirno sprejela kot dejstvo. Ker, četudi se bom jutri počutila, kot da je eden naših športnikov dosegel izvrsten rezultat in večino prevzame občutek »naše zmage« (čeprav v resnici vemo, da je to le njegova oziroma njena zmaga, ampak nek domovinski čut pripadnosti dušo ponese pod nebo…), vem, da se jutri moja odgovornost do planeta ne neha, ampak nadaljuje. Narava bo na koncu itak poskrbela za vse. Tako kot te dni izvrstno kaže, kako je mogoče zmanjšati škodljive izpuste letal. Vulkan bruhne, z neba pada vulkanski pepel, tam gori pa je blažen mir…


14 april 2010

Pocestnica

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ste se že sprehodili po prvi ljubljanski "ready-made" galeriji na prostem...? V Vžigalici dobite zemljevid ulične galerije, potem pa v poljubno smer, od točke do točke in še do kakšne za povrh.



12 april 2010

Ljubezen na Stritarjevi

. . . . . . . . . . . . . . . .


11 april 2010

Čudoviti svet branja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moja ljuba K. me je spet obdarila. Čisto predobra je. Tokrat s čudovito knjigico Toona Tellegena Zabava na Luni. Najbrž mamicam oči samodejno uhajajo k tako igrivim naslovom, ker jaz je zagotovo ne bi opazila. In to bi bila grozno grozna napaka! Ko sem jo začela brati, sem se ustavila šele, ko sem prebrala zadnjo stran. V njej so zabavne basni in pravljice, dogodivščine veverice, mravlje, slona in polža. Najljubša mi je tista o pogrešanju, zelo zabavna pa je tudi tista o težki mravljini glavi. Mravlja ima nekega dne neznansko težko glavo. In ona ve, od česa je to. To je zato, ker vse ve. In vse tehta preveč. Domisli se, da bi bila rešitev za njo in njeno težko glavo, če bi na kaj pozabila. Toda kaj naj mravlja pozabi?
Sonce?
Okus medene torte?
Kitov rojstni dan?
Svoj zimski plašč?

Luštno in drugačno. Čudoviti svet narave in domišljije, kjer slon nima nikakršnih težav povabiti se k polžu na obisk v njegovo hiško. :)


P.S.: Takšno branje je terapevtsko, če ste siti realnosti, v kateri živite. V "odraslo" branje priporočam nekaj iz zadnje Sobotne priloge - vsekakor uvodnik, intervju z Garyem Shteyngartom in tudi M. Crnkoviča, katerega prepotentnost meji na bolečino... (on je prepričan, da ima zgoraj opisano mravljino težavo... - so NOT!). V Dnevnikovem Objektivu je vreden branja zapis G. Vojnovića, lepi pa tudi čeveljci J. Miklavca. :)

10 april 2010

Krade on, kradeš ti, krademo vsi?

. . . . . . . . . . . . . . . .


Morda pa gre samo za način distribucije električne energije...? :)

08 april 2010

Moja Daisy

. . . . . . . . . . . . . . . .

»Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim…'' pravi F.L. Moja Daisy je en tak star biciklin, le da si ga jaz ne sposodim, ampak ga imam, posedujem, sem njegova lastnica in prijateljica. Moj oziroma moja je. Že dolgo. Lepa, stara, črna in hitra kot strela (predvsem navzdol po klancu). Važiva se vsepovsod in uživava, da je končno čas za vihrava potepanja. Sem se tudi že pošteno nahladila na njej, saj sem se pametno odpravila po tisti gozdni poti, vzporedni z Večno potjo, do Mosteca. Seveda sem naju precenila, tako da je bila pot dolga in naporna, jaz pa potem dva tedna skoraj negibna in zamamilana, da sem sploh zmogla živeti. Čez hrbet me je pritisnilo in zategnilo, za vse večne čase prepričalo, da me nikdar več ne popade tovrstna ideja. Moja Daisy namreč ni dirkalno, ampak mestno kolo. Táko, za afne guncat, ne pa rekorde podirat. Rada imam kolesa, svobodo, ki ti jo omogočajo, nevarnost, v katero te spravljajo in zvončkljanje, ki jih obvezno spremlja. Moj zvonec je tak bunkast in prodoren, tisti pravi, da opozarja nase. Name, na naju. Sonce, dež, veter, sneg, … Ni pomembno. Daisy zmore vse.

Driiiiiiiiiiiiiiiing, driiiiiiiiiiiiiiiiiiing.





04 april 2010

Pariz ♥ New York+risanka

. . . . . . . . . . . . . . . .


Rada imam Pariz in New York. Nekaj je že v njunih imenih, veliko v tistem, kar asociirata, še več pa v tistem, kar v njunem srcu doživite. Dve popolnoma različni mesti in paralel je najbrž toliko, kot med Ljubljano in Dublinom. A če ju obožujete približno enako intenzivno, potem nikar ne zamudite filmov Paris, je t'aime in New York, I Love You. Filma, ki ju sestavljajo številne kratke zgodbe, ki so jih režirali (ja, množinsko) znani režiserji, vas bosta ob izvrstnih (ne)igralskih zasedbah zmamila tja daleč…


Ne maram novodobnih risank-filmov. Rada imam risanke mojega otroštva – kratke in luštne. Miš Ušatek (najbrž medvedek Uhec..., takrat še ni bila sinhronizirana), pa Lolek in Bolek, Baltazar, Popaj, … Ampak! Nikar ne spreglejte avstralske risanke Mary and Max. Risanka za odrasle, zato svojim otrokom, če jim želite še naprej napletati zgodbe o lepem in prijaznem svetu, pustite rožnata očala na nosu, risanko pa poglejte sami. Č u d o v i t o narejena, odličen scenarij.


Vreme je odlično za užitke gibljivih slik. :)

01 april 2010

Črnočrna noč

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prejšnjič (pred dvema tednoma), ko sem se vračala z juga, me je na radijskih valovih popolnoma prevzela zanimiva znanstvena oddaja o številčnosti mikrobov v in na človeškem telesu. Mikrobni svet našega telesa je tako velik, da smo 10 % človeški, 90 % pa mikrobni, torej imamo desetkrat več mikrobov kot celic. Edini čas, ko smo bili brez mrgolečega in živahnega tropa mikrobov, je bil čas plavanja v maternici. Serasto, kot sem, me je ta podatek stresel, a skozi oddajo nato tudi pomiril. Danes me je v tej isti oddaji razžalostil podatek, da sveta čez velikoprevelikoštevilodabigaznalaponoviti let takšnega, kakršnega poznamo danes, ne bo več in da naj bi zvezde izumrle, se spremenile oziroma postale črne luknje, vesolje pa eno veliko pokopališče zvezd. Ja, saj, v resnici si ne predstavljam kaj je tisto tam na nebu, ki tako lepo sveti, a me vendarle že dejstvo, da vidim kako številčno in svetleče je, navdaja z otroško radovednostjo, kdaj neki se bo pojavil palček Smuk. Ko mi kakšna pomežikne, ji pomežiknem nazaj. Takrat, ko zvezd več ne bo, tudi ljudi več ne bo, tako da ne bo nikogar, ki bi zadnji ugašajoči zvezdici vrnil njen pomežik… Zato danes, za vse zvezdice sveta in vesolja, čisto sveža regratova lučka, ki naj se jih dotakne, ko bo razpihano letela na vse strani neba.