24 oktober 2013

Telegrafsko

. . . . . . . . . . . . . . . .
  
... snegobranov petsto nanovo zre v nebo, a snega še ni v nosnicah... včeraj štirinajst jajc v kurniku, kure po vsej vasi...  ovce podivjane letijo na vse strani v iskanju spet novih poganjkov zelene trave, zlasti mali otročki, ki so vmes zrasli že v puhaste lepotce... orehov polna hiša, oreha pa s komaj kaj listi rineta proti soncu... topel fen, ki ga nese skozi ognjeno rdeče obarvane vinograde, v hiši pa kamin skrbi, da bodo hruške in jabolka v mrzlih dneh krhljali med zobmi... nekaj utrinkov iz čarobne Islandije, kamor me je odneslo, sledi... leto gre h koncu, čas je za nove začetke.


11 oktober 2013

Opran dan

. . . . . . . . . . . . . . . .

Po čustvenem toboganu tega tedna se obzorje kaže v jasnejših barvah. So reči, ki se zgodijo in nas pretresejo, pustijo za seboj opustošenje. Malce dvomim v besede Pascala Brucknerja, da sredi velikega opustošenja lahko okušamo trenutke neizmerne ekstaze, a kam pridemo, če prenehamo verjeti v čudeže?

  

09 oktober 2013

Nesreča nikoli ne počiva

. . . . . . . . . . . . . . . .
  
Ko si že čisto tam, se sile usmerijo proti tebi in vsega je konec. Tako blizu, a vendar tako daleč... V tretje gre rado - ali kako že pravijo?

05 oktober 2013

Misli nekega sobotnega popoldneva

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kamin greje, zunaj dan počasi jemlje slovo, štirinožec s svojim dihanjem nakazuje, da se v sanjah podi po širnih travnikih... Trudim se nekaj določnega početi, a mi misli uhajajo zdaj sem, zdaj tja. T. je na potepanju, turoba zunaj je že ves dan onemogočala delo okoli hiše, zato se misli, ki bi morale biti osredotočene na točno določeno vsebino, ukvarjajo s težkimi temami. Razmišljam, kako lahko klepetamo o vsem, le o pomembnih rečeh ne. Kako si povemo marsikaj,  a dejansko tisto pomembno zadržimo zase, kot bi se bali, da nam bo z deljenjem še s kom šlo kaj narobe, ne da bi pri tem pomislili, da bi, če so tisti drugi naši prijatelji, pravzaprav pri njih lahko dobili spodbudo, dobre misli, upanje in lepe želje. Najbrž nek prastar, vraževeren strah pred tem, da če se zagovorimo, prehitro povemo, potem morda na koncu ne bo nič iz nečesa kar snujemo ali se snuje, in bo potem naša žalost pomnožena s številom ljudi, s katerimi smo to predhodno delili? Pa vendar ima večina stvari lep konec! Vedno sem bolj prizadeta takrat, ko naknadno nekaj izvem in nekdo ni želel tega deliti. Takrat čutim, kot da ne bi bila vredna zaupanja, da morda mislijo, da se ne bi veselila z njimi ali ne bi dojela vseh razsežnosti posameznega veselja ali tegobe. Pa vendar je lepo vedeti, da nismo sami. Stvari v življenju se zgodijo v skladu z nekimi naravnimi silami, na katere imamo le malo vpliva. Če še tako pazimo, se izogibamo neželenemu, smo pozitivno naravnani, sprejmemo tisoč previdnostnih ukrepov, se bo čisto vse zgodilo tako, kot se je posamezni zadevi namenilo v trenutku njenega "rojstva". Morda je to tisto, kar je najbolj nedoumljivo, nekaj s čimer vnaprej izgubljamo bitko in kjer lahko le upamo, da bomo na koncu stali na zmagovalni stopnički. Ko boli, ne pomaga topla beseda, niti objemajoča roka, saj si v žalosti sam in se je treba pregristi skoznjo, prej pa broditi po močvirju samoobtoževanj in vseh "čejev"; tista beseda in objem štejeta, ko čas opravi svoje. Želim si, da bi si dovolili biti ranljivi. Takrat bodo tiste roke, tisti objem, objemale srečo.