29 junij 2011

Ko se za hip prepustim sanjarjenju...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zdi se mi, da je tisti čudoviti teden samote daleč vsaj sto let... O, kako si želim poležavanja na plaži, vonja sveže pečenih rib v nosnicah, morja, ... Ampak, kot pravi A. B. -

»Zgodovina je tisto, kar sem bil, in čas je tisto, kar še bom, in vmes stojim jaz, […], in gledati hočem čim več naprej.«



28 junij 2011

Utrujena

. . . . . . . . . . . . . . . .


Mesto se te dni zbuja v tiha jutra, v trgovini takoj dobim svojo ritualno makovko, na kolesu se spustim do Ljubljanice in MIR je beseda, ki valovi po vodi. Rada imam šolske počitnice.

Vikend je bil naporen. Od jutra do poznega večera smo delali še zadnjo (upam) streho. Po hiši in hiški čez cesto, je prišel na vrsto kozolec. Prestavili smo ga za kakšen meter in prekrili z novim ostrešjem in strešniki. Prava gruntarja sva, ni kaj. A zdaj imam teh streh že čisto zares dovolj in želim si, da bi šlo vse skupaj končno h koncu... V nedeljo zjutraj sem se polomljena zbudila v nov dan, ko je bilo sonce še nizko. Še nekaj dolgov se je nabralo, ki niso bili povezani s hišo, ampak ostalimi zadevami in sem v soboto do drobnih ur napenjala oči nad vedno manjšimi črkami (enako v nedeljo in včeraj zvečer), a ko sem opazovala strehe in poslušala ptičke, ki so še lenobno požvižgavali v krmežljavo sonce, se mi je v nosnice zapodil vonj po sveži kavi. Kave ne pijem, nikoli je nisem, nimam želje, da bi jo, mi pa tako lepo diši. Nekdo se je, tako kot jaz, zgodaj podajal novim zmagam naproti in globoko sem vdihnila močno črnino. Takoj za njim je od nekod privel še vonj po sveže opranem perilu. Za hip se mi je zazdelo, da sem že na vasi. Pa nisem bila, ampak sredi Ljubljane. Četudi ljudje hitijo, njihova dejanja prav počasno potujejo v tuje domove. Lepo. Energija za nove podvige.







23 junij 2011

Lepo je lepo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Smešno je, kako so naenkrat vsi postali retro navdušenci. Starejše, ko je, lepše se vsem zdi. Vsepovsod mrgoli vzorcev, s katerimi sem rasla gor in če bi se lahko teh nekaj desetletij prestavila v čas otroštva, bi bila ob povratku v danes najmodernejša daleč naokoli. Bolj všeč kot prisilno vsiljevanje novega pod pretvezo starega, mi je všeč staro, ki uporabno očara tudi danes. Tile lonci, ki so odslužili prvotnemu namenu, so po mojem mnenju našli še lepše poslanstvo.


21 junij 2011

Poletje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ste za en potop v morske globine? S T. sva bila pretekli teden na Pašmanu, v hiški na robu ničesar, z vsem razkošjem, ki ga kamnita hiška z oljčnim nasadom, vrtnim kaminom, teraso, zelenim vrtom in s skoraj zrelimi figami ponudi od dolge zime utrujenemu in zdolgočasenemu meščanu. Da je bilo prečudovito, najbrž ni treba kaj dosti izgubljati ne časa ne besed, da se da s hladilnikom in štedilnikom na plin, elektriko na čisto majceno sončno celico in vodnjakom deževnice preživeti celo življenje, pa najbrž tudi ne. Ali pač? Ja, smo različni, a midva sva že prvi dan ugotovila, da bi tu lahko preživela preostanek življenja. Širno morje, mir in neizmerna svoboda, stran od ljudi, vsakdanjega vrveža in nepotrebnih obveznosti, ki si jih nakopljemo čisto mimogrede. T. je lovil ribe in naju hranil, sama sem mesila kruh, pekla palačinke in zobala rdeče češnje debelinke, čez dan sva se utapljala v modrinah in črnih črkah na belem papirju, na večer sva nazdravila z dobrim rdečim in prisluhnila galebom, mirnemu morju in vetru, ki se je ujel v najine lase. Če bi prislonil uho na najini ušesi, bi najbrž slišal skrivnosti sveta. In začutil blaženost obstoja.











20 junij 2011

Odločitve

. . . . . . . . . . . . . . . .

Če se vam kdaj zazdi, da je skrajni čas za obisk frizerja, premislite ponovno. Ker nespametno nisem sledila temu nasvetu, mi zdaj krokodilje solze nevidno polzijo po licih, ko se le dotaknem las, ki jih je še (zelo dolge) dva dni nazaj kuštral morski veter... Šmrc.


10 junij 2011

Samo še enkrat spat...

. . . . . . . . . . . . . . . .

... in potem grem NA MORJE! Ali bo sonce neusmiljeno pripekalo, voda dovolj topla za plavanje, v bližini pekarna s tistim pravim otoškim belim kruhom, ni pomembno, nič ni pomembno, razen tega, da en teden ne bom tu in bom tam. Teden dni za globok premislek o vsem, za odmik od vsakodnevnih norosti, za tihe misli in globoke občutke, za razvajanja in poležavanja, za božajoče besede in prave okuse, za mir in drugačnost. Potem, potem bom spet tu, veliko večkrat. S slikami in besedami, z razodetji in jezo, z navdušenostjo in neučakanostjo. You just wait and see! :)


06 junij 2011

Mavričen zapis

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ponedeljek, petek, nedelja. Dvakrat se obrneš okoli svoje osi in že si v novem tednu (če ne v novem mesecu). Tale hudičevsko pošestkan ponedeljek me je že navsezgodaj nasavnal (ker sem, odvisnica, nase naložila preklete kilograme vira odvisnosti in do Müllerja do tu ni kratka pot!), zdaj imam lase v stanju izredne razdraženosti (sem ena tistih, ki ima skodrane lase, pa si TAAAAAKOOOOOOOOOOOO želim ravnih! in tale vlaga je hudič sam zase, brez obvezne šestice!).

Kmalu odbrzim na jug, v deželo (mesto), kjer nisem še nikoli bila, pa je le tri ure stran. V bivši domovini je veljal za, skupaj s Splitom, mesto prelestnih gospodičen. Poskeniram situacijo in vas obvestim.

Sicer pa, če ste zaskrbljeni zaradi čudnosti zadnjih dveh objav (vem, občasna nejasnost je moja odlika), naj zagotovim, da sem zelo fino. Na koncu z razsodnostjo, a še zdravega razuma. Tudi hiška spreminja svojo podobo in kmalu pokažem prenovljene stole, lesen vezni žleb, obloženo štirno, zaključene okenske obrobe, lepe okenske police, prenovljeno mini hiško (kevder), na prenovljeni kozolec boste pa morali počakati še kakšna dva tedna. Ker vmes greva na morje. Ja, prav ste prebrali! Čas je za sončeve poljubčke, rahlo porjavelost, mir v glavi, vonj ribic v nosnicah in veliiiiiiiiiiiiiiko vode, kamor seže oko. Mnjamsi!


03 junij 2011

Ne, to ni brezov gozd

. . . . . . . . . . . . . . . .


Obljubo sem dala in zdaj me je strah, panika me grabi, najraje bi stekla do njega in rekla, da sem se samo hecala… Pa sem se? Polna sem dvomov, vem, da ni dovolj dobro, a sem izgubljena v večnem ponavljanju in hoji po istih poteh. Bojim se, da sem zaradi vseh teh dreves izgubila občutek za gozd. Gozd pa lahko tako lepo diši. A če je preveč dreves v njem, je lahko temen in strašljiv. In vsak hip lahko kakšna zver skoči name izza tistega ovinka. Pa bo?