. . . . . . . . . . . . . . . .
Spet se počutim kot vesoljec. Tamle, nedaleč stran, vas praznuje. Z Geo, štirinožko, sem se namenila za kakšne pol ure pokukati, tako, iz vljudnosti. Pa me je odneslo še preden sem dobro prispela. Počutila sem se kot vesoljec. Neprijetno. Nič narobe z zabavo. Druženje, glasba, veselje. A to, vsaj v tem okolišu, ni zame. T. je na morju in ne more najine domačije dostojno zastopati (to mu sicer odlično uspeva), meni pa je spodletlo na celi črti. Nekako ne čutim prave želje, da bi se potrudila še bolj. Očitno bom za vedno ostala "nevključena". Zdaj z Geo uživava na terasi, Björk poje, črički jo glasno spremljajo, noč je temna (zvezde so se skrile), v sosednji hiši pa štirinožka ne odobrava odsotnosti svojih dveh prijateljev (ki sta na zabavi). Poletje je v nočnih urah krasna reč.
*Slika je v živo (še) lepša. Ana Kolega je k.r.a.s.n.a.! in dve njeni mojstrovini krasita najino steno.
