26 november 2013

Bilo je

. . . . . . . . . . . . . . . .

»… Včasih si mislim, da v glavi vsakdo nosi kazalec. Ta kaže na tisto, kar je preteklo. Večina tega, kar si govorimo, kar pripovedujemo, na kar mislimo, ko smo sami s sabo, je nekaj, kar je bilo.
 
Tega, kar pravkar počnemo, nam ni treba izrekati. Saj to počnemo. Če bi ob vsem, kar počnemo, govorili, kaj ravnokar počnemo, tega ne bi mogli več početi. Početje pogostokrat izključuje izrekanje.

Govorimo v glavnem potem. Govorimo šele, ko se je pripetilo. Potem to je bilo, in zato rečemo: bilo je. Bilo je pred kratkim. Ali: že zdavnaj…«.
 
(H. M., »Vrag tiči v zrcalu«)

Nick Cave je bil včeraj. I am forever in love.




17 november 2013

Kje so tiste stezice...

. . . . . . . . . . . . . . . .



Prejšnji teden sem se v rojstnem kraju po sili razmer sprehodila od bratovega do maminega stanovanja. Večer se je že spustil, v zraku zima, nekaj kapelj dežja, a pot se je izkazala za eno lepših izkušenj zadnjega desetletja. Gre za pot, ki sem jo nekoč, najbrž bo tega že dvajset, morda trideset let, prehodila ali prekolesarila ničkolikokrat, a tokrat je šlo za spomine, ki so vreli iz mene, iz vsake bilke, zgradbe in predmeta ob poti. Prisežem, bilo je kot časovni stroj. V sedanjih letih te lastno življenje izžema, jemlje moči, celo domišljija se nekako skrotoviči, te osredotoča na lastne misli in hotenja, ujame v svoje mreže odraslosti, ki ima, seveda, tudi vrsto lepih plati. Ta večerni sprehod pa je bil sprehod deklice, ki drami zaupljivost in domačnost, ki zvedavo zre v osvetljena stanovanja in v nosnice lovi vonj tujih življenj. Čeprav je pot kratka, ponudi mali disneyland. Ko sem tako hodila po tisti poti, se je nagajiv nasmeh sam prikradel na moj obraz in če bi me kdo opazoval, bi najbrž mislil, da sem čiv-čiv, ker sem se ne le smejala, ampak mislim, da sem se celo na glas pogovarjala sama s seboj. Odneslo me je tja v pobuškana kolena in rdečico čez obraz, v kombinezon in elanke z rumeno maso na rami in tisti kucelj, ki se skriva med tamkajšnjimi bloki in je nekoč predstavljal pravi izziv za male bojane križaje in anje zavadlav in veronike šarec. Kako popolnoma nesmiselno se mi je tisti večer zdelo moje življenje in kako polna upanja in odkritosrčne radosti sem kot tistikrat tisto malo dekletce vkorakala v topel mamičin objem...

04 november 2013

Islandija

. . . . . . . . . . . . . . . .


Še oktobrski dolg − slike z Islandije (klikni na povezavo):



Čarobna.
Navdihujoča.
Navdušujoča.
Pisana.
Pravljična.
Prijazna.
Topla. 

Zanimiva dejstva: 

Povprečna temperatura je višja kot npr. v Parizu.


Snega v Reykjaviku zadnja tri leta ni bilo.

Elektriko in toplotno energijo pridobivajo iz pare vročih vrelcev. Prebivalci energentov ne plačujejo, ampak zgolj namestitev opreme, njeno vzdrževanje in upravne stroške, povezane z obojim.

Islandski jezik nima narečij, torej vsi govorijo isti jezik. Večina literature izvira iz 12. in 13. stoletja, kar pomeni, da gre za jezik z bogato zgodovino. Islandščina je za germanske jezike nekaj podobnega kot latinščina za romanske. Zapis iz 17. stoletja v angleškem ali nemškem jeziku je današnjemu govorcu teh dveh jezikov povsem nerazumljiv, če pa ga daste v branje Islandcu, je velika verjetnost, da bo razbral pomen zapisanega.

In še in še stvari, ki pritegnejo in vabijo, da se tja gor vrnem še kdaj.