26 december 2014

Nasmeh na dan

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tale "striček" je na zasluženem počitku (moje sorte ljudje darila še čakajo). Moja zlata Z. je poskrbela za čaroben december. Prvič je nekdo samo zame ustvaril adventni koledar in priznati moram, da darilce na dan ni kar tako. Lani je petindvajset darilc razveseljevalo njo, letos mene.  

21 december 2014

V četrtek bi lahko bil lep dan

. . . . . . . . . . . . . . . .


Stvari se zgodijo. Ni pravil, ni »prav«. Nič ni nagrada, vse je prigarano.

Nobena dobrodelnost, poštenost, pokončnost, načelnost. Nič ne more spremeniti stvari ali njihovega poteka. Pa če se raztrgaš. In če si še tako močno želiš. 

Ni abrakadabre. Je samo pot v neznano, vnaprej zarisano. Z veliko smeha in še več solza. S trenutki sreče v morju pelina. 

In potem se ugasneš.  

16 november 2014

Sončna nedelja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sonce, megla, sonce. Lep dan. Pisan. Sprehod za začetek, pospremljen z domačimi popsi. Odličen film za konec dneva. Utrujena legam spat. V nov teden. Držimo pesti za še več lepega!





Ob pravem času

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tu in tam se mi zgodi, da sem na pravem mestu ob pravem času. :) Tako sem prejšnjo nedeljo priletela v Berlin in bila priča spustu 8000 balonov pod nočno nebo. Veličasten dogodek, nabit s čustvi in spomini. Zdi se, kot da smo včeraj gledali, kako končno pada betonska stena med "dvema" svetovoma, dejansko pa je tega že 25 let. Uf!







05 november 2014

Pismo

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Because sending a letter is the next best thing to showing up personally at someone’s door. Ink from your pen touches the stationary, your fingers touch the paper, your saliva seals the envelope, your scent graces the paper. Something tangible from your world travels through machines and hands, and deposits itself in another’s mailbox; their world. Your letter is then carried inside as an invited guest. The paper that was sitting on your desk, now sits on another’s. The recipient handles the paper that you handled. Letters create a connection that modern and impersonal forms of communication will never replace." 
                                                                                                                            via 

26 oktober 2014

Rumeno, ki te ljubim rumeno

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pri nas se poletje noče posloviti. Polje sončnic še tako siv, mrzel, neprijazen dan spremeni v upanje, da bo jutri bolje.



19 oktober 2014

Črte in pike

. . . . . . . . . . . . . . . .


Če si kul, si pač kul!

22 september 2014

Jesen v meni ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dojemanje letnih časov je nekaj, v čemer se življenje v mestu razlikuje od življenja na deželi. Medtem ko na deželi narava izraziteje spremeni opravo in nam opravila neizpodbitno sporočajo, da je jesen tu (vrtnine so povsem druge, jabolka in hruške same padajo v košaro, orehi se kotalijo pod nogami, trgači vriskajo, ...), v mestu prihajajoče spremembe slutimo, ko opazimo, da sami (in vsi ostali) rinemo na sončno stran ulice. Vsak sončni pobožljaj tekne kot vroč napitek na mrzel decembrski dan. 

. . .

Pretekli vikend je bil prelep. Sonce je grelo kot vse poletje ne, jabolčna pita, spečena večer prej, se je umaknila ohlajeni lubenici. Mešanica okusov, oblačil in navad. 

. . . 

Septembrsko opijanjanje z vitaminom D je zagotovo nekaj najlepšega. Še nekaj dni ...
 

12 september 2014

Vse mine

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prva septembrska objava naj požgečka nostalgične kotičke spominov na sončne dni, na žarečo kroglo, ki se potopi v razgreto morje, na aromoterapijo, ki objame, ko vas zanese v pašmanski hrib, na visečo mrežo besednih užitkov ter na postanke v Zadru in Smiljanu kot poklon velikemu izumitelju.
 









29 avgust 2014

Tako blizu, tako daleč

. . . . . . . . . . . . . . . .

V letu, ko stoletnica začetka prve svetovne vojne v nas buta iz člankov, filmov, dokumentarcev, razstav, okroglih miz, ..., sem skočila v bližnji gozd, kjer stoji spomin na edinstveno naselje, ki ga kot nepremično kulturno dediščino kratek uraden opis označuje kot "edini tovrstno zgrajeni in ohranjeni kompleks sedeža vodstva odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi". Baza 20. Čaroben gozd in z mahom prekrite skale so poleg nas treh (T, najinega štirinožca in mene) pozdravljali le še francoske turiste. Slednji očitno prepoznavajo pomen nečesa, kar je ta država s svojim pišmevuhovskim odnosom do zgodovinskega dragulja pospravila v prašen kot in vremenskim vplivom prepustila hlode, deske in skodle, ki jih tisti sramotni polivinil (zaradi katerega mi še zdaj žgoče krvavi srce) ne bo ohranil pred gotovo pozabo... (hvala Dolenjskemu muzeju za trud  čudovit gospod skrbi za dobrodošlico, informativne table so dvojezične in poučne). Vikend je tu. Predlagam, da morebiten izlet v naravo tokrat obarvate drugače in obiščete ta skrivnostni svet. Parkirišče naj vas ne odvrne od sprehoda v gozd. Žalost (in tudi sram) bo kmalu nadomestilo otroško začudenje nad preprosto genialnostjo prostora. Če imate štirinožce, bo tole idealno zanje. Najin je dirkal in užival. 










27 avgust 2014

Med dežnimi premori

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ugotavljam, da me je spet zaneslo v blogersko lenobo... Spet ne namerno. Vsak dan se zgodi kaj lepega in če se takoj ne lotim zapisa, je jutri vse skupaj že prekrito s tančico pozabe. Julij in avgust sta že pri koncu. "Kmetija" izgublja stalne prebivalce. Tri ovčke (Ivanka ter dvojčka Bartol in Luna) so se preselile k T.-jevemu stricu, tako da sta z nami le še Malina in Miš. Zaradi sorodstvenih vezi jih je bilo treba ločiti (no, tudi zaradi sosedskih iskric), a brez skrbi - živijo naprej in prav luštno jim je. Tam sta že najini Robida in Maša, ob njiju pa še dve črni ovčki. Se že veselim obarvane mladine.

Malo smo raziskovali bližnje kraje in zgodovinske poti (o tem kmalu), pa že enajstič me je odneslo v London (preprosto se ga ne naveličam!), videti pa je, da bomo T., C. in jaz to soboto vendarle odšli za teden dni na Pašman, v divjino in robinzonske užitke. Komaj čakam! Pa vi - vas "poletje" razvaja?




28 julij 2014

0.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Naslov prejšnje objave ni bil povsem naključen, še manj vezan zgolj na dejstvo, da je Ivanka z desetinami kilogramov manj (volne in v njej skritih maščob) lahkotneje stekla v lepši vsakdan. Prejšnjo nedeljo se je moj vid vrnil na pozabljeni stoodstotni. Vsem, ki vidite, ta podatek kaj dosti ne šteje, tistim, ki vidite le s pomočjo očal ali leč, pa najbrž toliko več. Meni predstavlja na nek način ponovno rojstvo. Kajti videti, pomeni resnično doživljati svet okoli sebe. Nič več ne bom večino časa zijala v prazno ali štela žvečilke na tleh, v izogib morebiti spregledanim pozdravom in pogledom, ki se mi bodo očitali še dolgo v prihodnost. Zdaj bom mogoče celo uzrla tisti pomežik postavnega neznanca na drugi strani ceste.  :)
 

19 julij 2014

Jutri bo svet videti drugače

. . . . . . . . . . . . . . . .


Če vam bo kdo kdaj hotel prodati zgodbo o ovcah kot milih in plahih bitjih, naj vas opozorim, da imate opravka z nekom, ki vas ima namen naplahtati. No,vsaj delno. Res je, da so plahe, a so tudi trmaste, svojeglave in strašansko požrešne. To slednje nam je končno omogočilo, da smo že globoko v poletje (sezona za tovrstna opravila je zgodnja pomlad ...) uspeli postriči Ivanko. Reva je že od rojstva nosila svoj debeli volneni plašč, ki smo ji ga najprej trije, na koncu pa kar pet, ta teden uspeli sneti. Sicer je tu in tam kak šop ostal, a bi tudi največji mojster lil potoke potu, ko bi mu se ta debelinka zvijala pod rokami in onemogočala enakomerno britje. Zdaj srečno mljaska travo, listje in priboljške, naš petčlanski tim pa kuje načrte kako ujeti Miša, velikana in silaka med vsemi petimi ovcami ...    

13 julij 2014

7. 7. 2014

. . . . . . . . . . . . . . . .

Preden gre teden čisto zares h koncu, naj vam prišepnem, da sem v ponedeljek, 7., doktorirala. In da grem zato v sredo divjat na koncert v Verono. :)


29 junij 2014

Luna + Bartol

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vesela novica z dežele ‒ najina Malina je v četrtek povrgla/rodila dvojčka, prelepa mala puhasta oblačka. Njega in njo. Naj vam ju predstavim ‒ Bartol (po mogočnem trajektu, ki pelje na čudovito Silbo) in Luna (ker je že zdaj nagajiva in Lune so take). To je že tretja generacija pri naju rojenih ovčk (prvi Regrat, ki je pozneje postal Lučka, april 2012, lani Ivanka, Miš in Maša). Prejšnji četrtek smo jokali, saj je Ivanka rodila mrtvorojenčka. Morda je bil nedonošenček, morda... Ne vemo. Vemo le, da je tisti dan in še nekaj dni zatem blejala srceparajoče... In spet sta si žalost in sreča podajala roke, neznosno ravnotežje sveta, ki nima razlage. Ampak zdaj je spet vse dobro. Še dobro.  

17 junij 2014

Potepuhi

. . . . . . . . . . . . . . . .
 

Nisem človek dolgih počitnic. Zato da izprežem, se centriram, navdušujem in navdihujem, zadostuje teden dni, potem sem pripravljena za boj z novim/starim. Letos sva se odločila, da se ustaljenosti posmehneva v brk. Ker imava štirinožca, je vsaka odločitev glede destinacije vezana nanj. Leteti ne moremo (prevelik, morali bi ga uspavati in dati med prtljago), na višku sezone zaradi preveliko ljudi in previsokih temperatur tudi ne gre (ne mara gneče, ne mara dotikov neznancev), zato je bila odločitev jasna − z avtom, maja, čim dlje. Tri tedne smo se potepali v smeri proti Finski. Začeli smo na Češkem, v Brnu, potem se kar dolgo zadržali na Poljskem (Krakow, Auschwitz, Wroclaw, Poznan, Torun, Olsztyn, Varšava), tudi zaradi njene velikosti (uf, je velika!), sledile so Litva (Kaunas, Trakai, Vilna), Latvija (Riga) in Estonija (otok Saaremaa, Parnu, Talin), vse do končne postaje − Finska (Helsinki, Kangasala). 6000 km. In mi bi še!


Spali smo v hotelih, rezervirali smo jih sproti, ko smo vedeli, kam nas bo pot peljala naslednji dan ali čez dva dneva. Prednost road-tripa je ravno v tem, da ni natančno določene poti. Greš, ko hočeš, podaljšaš, če ti je kje zelo všeč, odrineš prej, če ugotoviš, da je bilo dovolj. Pri iskanju hotelov smo imeli štiri zahteve: hišni ljubljenčki dovoljeni, zajtrk vključen, wifi in zagotovljeno parkirišče. Od vseh hotelov smo morda le v treh primerih naleteli na nekaj, kar je bistveno odstopalo od prikazanega in ocene, ki naj bi jo hotelu dali tisti, ki so v njem že bili. Nekaj je bilo resnično vrhunskih, vsi pa s fino namestitvijo in mnjamsi zajtrkom. Prijazni so bili vsepovsod in pes resnično ni nikakršna težava. Preseneča le, da so tam, kjer je potrebno doplačilo zanj, cene precej visoke (20 do 30 eurov). Ampak človek jih razume. Nikoli namreč ne morejo vedeti kakšen pes prihaja – velik, majhen, kosmat, kratkodlak, umazan ali ne. Jim pa morda nihče ni povedal, da so ljudje pogosto veliko veliko večji packi od psov, zlasti če so lastniki slednjih "normalni". Za najinim, ki ima svojo odejo, ni nikakršnega dela. Tu in tam kakšna dlaka v tepihu, ki jo sesalec zlahka detektira, drugače mu hrano in vodo vedno dava v kopalnici na ploščicah, ki jih pobriševa. Kakorkoli.


Na Poljskem sva se zaljubila v piškotaste pisane hišice v središčih mest, ki spominjajo na belgijska ali nizozemska mesteca, v Litvi v Vilno, ki je vilinsko lepa in ima najlepšo trgovinico na svetu (Senamiesčio Krautuve), v Rigi v prijazne uličice, v Talinu v vse. Vsa tri mesta so pod Unesco zaščito, kar je že samo po sebi vabljivo. Najlepše smo se imeli na otoku Saaremaa (Estonija), ki je znan kot otok mlinov na veter. 
 
Prelepo je bilo, bivali smo v hiški, kamor bi se danes lahko preselili za vedno, štirinožec je prosto tekal po plažah in zjutraj so nas zbujali kriki galebov in severnih ptičev. Štiri rajske dni smo jutro začenjali z najboljšim kruhom na svetu (poseben ržen kruh). Na koncu smo se v Talinu vkrcali na trajekt in čez dve uri in pol prispeli v Helsinke. Sončen dan, modro nebo brez oblačka, mraz, ki je rezal do kosti. 
 
Dva dneva smo bili v Helsinkih, potem pa se odpravili proti Tampereju, točneje v Kangasalo, kjer ima moja dolgoletna prijateljica arhipelag, na enem od otokov pa hišo. Štirinožec je stežka preživel vožnjo s čolnom, potem pa tri dni neovirano tekal po otoku, velikem dva hektarja, kjer ni nikogar, le mi, gozd in gozdni prebivalci. Bil je pravi divjak, ki se je napajal v jezeru, hrano pa komaj kaj okušal in to šele, ko smo ga pozno zvečer končno uspeli zvabiti v hišo. T. je užival v čiščenju gozda, zvečer pa v savnanju in hlajenju v jezeru, "toplem" 9 °C.  Tako zelo ga je navdušilo otoško življenje, da je ob povratku v Helsinke takoj iskal morebitne podobne otoke, ki bi bili naprodaj. Iz Helsinkov smo se potem po rahlo spremenjeni poti (Talin, Parnu, Varšava) začeli vračati proti domu. 

  
Zadnja postaja je bila Bratislava, ki po vsem prej videnem ni navdušila, sva pa jedla v eni najbolj luštnih gostilnic (U Kubistu). Tudi sicer sva v mestecih iskala drugačne gostilnice in trgovine, od vseh so bile najboljše naslednje: Hamsa (Krakow), Machina Organika (Wroclaw), Zagroda Bamberska (Poznan), Makonis (Riga), Klaus in Boheem café (Talin).



 
Vtisov je še in še. Če koga zanima kaj posebnega, naj vpraša, z veseljem odgovorim.



08 junij 2014

Nehoten premor

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dolgo me ni bilo... Maj je minil potepinsko (krajše poročilo sledi) in že je junij. Uživam v gozdnih jagodah in borovnicah, v domači solati z dodatkom domačih rukole, čebule in redkvice, poslušam čričke, se skrivam pred soncem in smejem traparijem petih štirinožcev. O tem in še čem bom v prihodnje vestneje objavljala zapise. Morda bi vas utegnilo zanimati. :)

  

17 april 2014

Dinozaver

. . . . . . . . . . . . . . . .

Imam krasen fotoaparat, katerega edina pomanjkljivost je njegova... teža. Saj, če se ga odločim vzeti s sabo, potem ni problem niti tistih deset ur potepanja po mestih, kjer z njim beležim stvari, ki jih oko zazna kot zapomnljive in takšne, ki jih želim videti še kdaj. A dejstvo je, da so ljudje in stvari, ki pritegnejo pozornost, vsepovsod, ne le na načrtnih potepanjih. Za take priložnosti pride prav najzvestejši del dnevne oprave – telefon. Ugotavljam, da sem eden redkih dinozavrov, ki ima telefon s tipkami, zaslončkom velikosti ročne ure in fotoaparatom šibke zmogljivosti. Če bi vi vedeli, kako neznansko me ob pamet spravljajo pametni telefoni z aktivnim zaslonom in tistim nadležnim podrsevanjem! Ti sovražniki imajo dobre fotoaparate in delajo prekrasne fotke, primerljive z najboljšimi fotoaparati, in dozdeva se mi, da se bo treba spoprijateljiti z njimi in s sedanjostjo. Ali pa bodo moje slike še naprej takele –


13 april 2014

Ena črka manj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem že večkrat pisala o svoji ljubezni do jezika in vseh barvitostih izražanj, ki nam jih ponuja. Slovar posameznega jezika je nezaključena gmota, ki je posameznik nikoli v celoti ne more osvojiti. Vsakodnevna presenečenja, ko trčiš ob scela neznano besedo, so čudovita izkušnja. Ne govorim le o "maternem" jeziku, torej tem, ki vam večino časa polzi z jezika. V mislih imam vse tiste jezike, ki jih do katerekoli mere obvladate. Tako sem v zaključnem delu ravno prebrane knjige naletela na takšno besedo. Njena posebnost je v tem, da ima v angleškem jeziku enak koren, kot ga ima naša dežela in vse z njo povezane značilnosti ("sloven-"). Ob posvetovanju s slovarjem sem se nelagodno namuznila  ̶

slovenly [slΛ́vənli] 
1. adjective umazan; nebrižen, nereden; 
figuratively nemaren, zanikrn; 
2. adverb nemarno, nebrižno, zanikrno

Ne vem, če bo tale beseda zares vstopila v moje besedišče. Ali pač? Zdi se, da je tam (neizbrisno) že... 

30 marec 2014

Vsak berač svojo malho hvali

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zdi se, da živim v svetu, kjer je vsakdo poln obsojanj in 'pametovanj'  kako bi moralo biti, kako bi morali živeti, kako je to, za kar ste se odločili, povsem brezveze, kako tisti nekdo ne ve, kaj počne, kako je dom, kakršnega imam, edini pravi/lep/kakršen bi moral biti... Ne vem, zakaj bi moral en recept ustrezati vsem. Različni smo si, dva med nami nista povsem enaka, zakaj bi torej moje pisane stene morale biti bele, kot so tvoje in zakaj bi morala zreti v zvezde, če se želim vpisati na tečaj klekljanja? Zakaj preprosto ne znamo biti veseli za nekoga, ki si širi obzorja z nečim, kar se nam samim zdi potrata časa, ali želi imeti otroka, medtem ko si vi želite poti okoli sveta? Vsakdo obsoja, ocenjuje in zaničuje v skladu z lastno lestvico vrednot. Drugačnost ne pozna lestvic dobrega in boljšega, slabega in slabšega. Treba si je postaviti cilje in se jih veseliti, ko jih dosežemo. Nič več kot to.