. . . . . . . . . . . . . . . .
Čas spet beži, drvi, polzi, bije, podi, preganja. Kam, kam, kam? Mnogokam, da so le prave smeri in ravne poti. Na terasi se ustavijo, ko delava domači pesto, ko opazujeva ovčke, ki požrešno iščejo in žvečijo, blejajo in strmijo, spet malo počinejo in kmalu nadaljujejo z gostijo najslajših travnih bilk, ko uživava v senci, ki ponuja prepotrebni hlad, ko sedeva k osvežilnemu kozarčku, ko je kosilo gotovo in si zaželiva dober tek, ko lepotica Zala pride na sosedski klepet, ko se izgubljava v svetu besed, ko... Svet se vrti s tem časom, a za razliko od časa, je svet tudi nor. Če bi bil norčav, bi se smejala, ker je nor, me stiska in krotoviči človeškost v meni. V boj za staro pravdo, v boj za človeka in dostojanstvo, v boj za sočutje in zlasti razum, za vse in še več bi bilo treba, v boj proti poražencem, ki se zmagoslavno šopirijo in krojijo svet po svoji sprevrženi meri. Če je ta čas tisti temni oblak, ki tu in tam zaide v naš dom (prosto po M. Jesihu), potem sporočam, da ljubim sonce in da se nebo lahko zopet razjasni (prosto po J. Menartu).
