. . . . . . . . . . . . . . . .
Že nekajkrat sem pisala o tem, da me žalost in jeza grabita največkrat ne zaradi lastnih dejanj, pasivnosti, napak ali zmot, temveč zaradi drugih in njihove brezbrižnosti. Otopelost posameznikov in družbe, popolno zanikanje stvari, kakršne so in niti najmanjša pripravljenost priskočiti na pomoč, me vsakič znova razjezijo in pustijo zaprepadeno. Saj smo vendar bitja iz mesa in krvi in s čustvi. Res je, da kadar nastopi kriza, samoohranitveni nagon poskrbi najprej po načelu »nase-vase-zase«, a če je vsaj minimum dosežen, bi moralo biti več kot dovolj prostora za še koga, najsibo človeka ali žival, ki mu lahko in moramo pomagati. Istočasno sta se name obrnili dve osebi, ki sta vsaka zase žrtvi zgoraj opisanega. Prva kot invalid doživlja očitno diskriminacijo na podlagi invalidnosti in izkoriščanje človeka po človeku za drobiž, ki komajda pokrije položnice, druga niti za položnice nima, saj je po dolgih letih zaposlitev v kratkem času izgubila kar dvakrat, obakrat zaradi »pomanjkanja naročil«. V času »vmes« je verjela, da nečesa ni treba storiti in tega ni storila, kar jo zdaj tepe po glavi, ravno zdaj, ko je še toliko manj možnosti in priložnosti za novo zaposlitev. Zgrožena berem in iščem morebitne rešilne možnosti, a je vse skupaj videti kot boj z mlini na veter. Če piha, ti ni pomoči. In piha močno.
Že nekajkrat sem pisala o tem, da me žalost in jeza grabita največkrat ne zaradi lastnih dejanj, pasivnosti, napak ali zmot, temveč zaradi drugih in njihove brezbrižnosti. Otopelost posameznikov in družbe, popolno zanikanje stvari, kakršne so in niti najmanjša pripravljenost priskočiti na pomoč, me vsakič znova razjezijo in pustijo zaprepadeno. Saj smo vendar bitja iz mesa in krvi in s čustvi. Res je, da kadar nastopi kriza, samoohranitveni nagon poskrbi najprej po načelu »nase-vase-zase«, a če je vsaj minimum dosežen, bi moralo biti več kot dovolj prostora za še koga, najsibo človeka ali žival, ki mu lahko in moramo pomagati. Istočasno sta se name obrnili dve osebi, ki sta vsaka zase žrtvi zgoraj opisanega. Prva kot invalid doživlja očitno diskriminacijo na podlagi invalidnosti in izkoriščanje človeka po človeku za drobiž, ki komajda pokrije položnice, druga niti za položnice nima, saj je po dolgih letih zaposlitev v kratkem času izgubila kar dvakrat, obakrat zaradi »pomanjkanja naročil«. V času »vmes« je verjela, da nečesa ni treba storiti in tega ni storila, kar jo zdaj tepe po glavi, ravno zdaj, ko je še toliko manj možnosti in priložnosti za novo zaposlitev. Zgrožena berem in iščem morebitne rešilne možnosti, a je vse skupaj videti kot boj z mlini na veter. Če piha, ti ni pomoči. In piha močno.
