31 januar 2010

Vžigalice

. . . . . . . . . . . . . . . .


Rada imam vžigalice. Te lesene paličice, ki taaaako lepo zadišijo, ko jih prižgeš. Tople, svetle in polne upanja. Naj bo kamin, ki potem zagori in te pogreje, naj bo svečka, ki spominja na osebo, občutke ali trenutke, vedno, vedno, vedno vse to veliko raje sprostim v pogon in resničnost z vžigalico, kakor pa s katerimkoli drugim sredstvom, ki ognju pusti prosto pot. En sam poteg in tako velik učinek.

Troje vžigalic sem drugo za drugo ponoči prižgal.
Prvo, da bi videl tvoj obraz,
drugo, da bi videl tvoje oči,
tretjo, da bi videl tvoja usta,
in potlej trda tema, da bi se spomnil vsega,
ko sem te objel.

("Trois allumettes" (Jacques Prévert), v slo. prevodu bi to bilo "Tri vžigalice", a v resnici je bil naslov preveden v "Paris at night") :)

30 januar 2010

Srečko

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ljubljana je spet lepa, ker je … bela. In spokojna. Navdušujoča, čeprav si že želim barv in smeha. Izvrstna za dolg potep naokoli in počez. Vabljiva za objektiv in suha, če te skoznjo vodijo gumijasti smiley škornji. :-) Mali Srečko je bil pošteno zasut, saj so bile izpod navideznega igluja vidne le njegove škrataste nožice. Zdaj spet lahko bere. In kot bi rekel sam "ŽIVETI, ŽIVETI je smisel človeka.".

27 januar 2010

Mati že vedo

. . . . . . . . . . . . . . . .



* moj prispevek k mednarodnemu dnevu spomina na žrtve holokavsta

26 januar 2010

Berlinski gumbki

. . . . . . . . . . . . . . . .


S svojo sporočilnostjo mi bodo ne le lepšali dneve (in oblačila), ampak tudi odražali stanje duha posameznega dne. Soooooooo cute. Methinks. :)

25 januar 2010

Berlin

. . . . . . . . . . . . . . . .


Dokončno sem odločena – na potepanje po naši celini se od zdaj naprej odpravljam le še v času od aprila do oktobra, vsi ostali meseci so čisto preveč vremensko neprijazni. Lani tak čas sem se smukala po ulicah Barcelone – topel veter, prijetnih skoraj dvajset stopinj, levo in desno, naprej in nazaj vse polno življenja in smeha in tudi barv. Tokrat me je odneslo v Berlin. Sivo. Sibirsko mraz. Mrzel veter. Občutek, da me je nekdo pomotoma zaprl v zamrzovalno skrinjo in pozabil name. Fotoaparat se je upiral in že po nekaj slikah sporočil, da on se ne gre več. Ostal mi je mobitel, zato so nekatere od slikic malce … nejasne. Skorajda bi se reklo, da so tudi moji občutki do Berlina taki, ampak … NE! Berlin je čudovit, četudi siv, četudi je v petih dneh le en dan pogled v vesolje zrl skozi brezmadežno modro nebo, četudi so mi skorajda zamrznili notranji organi in tekočina v sklepih prav ledenokockasto grozila, da se spremenim v Pločevinkota, na katerega sem prav gotovo s svojo okorno hojo spominjala. Berlin resnično osvobaja. Ampak vem, da me bo čisto zares osvo(bod)/(j)il, ko bo zeleno listje šumelo v zgodnjepoletnem vetrcu in prijetnih dvajsetih stopinjah…








18 januar 2010

Ona

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moj prvi jutranji razgled.
Nekaj, kar se mi vsakokrat, ko radovedno pokukam na ulico, ponudi na ogled.
In zvečer, preden pred odhodom v horizontalo spustim rolete …
Ne vem, kdo je njen avtor, ne vem, kaj izvirno predstavlja. Vem le, da je všečna in da vsak trenutek slehernega dne njeno lepoto barva v svoje barve in oblači v svoje strasti.


17 januar 2010

Losoma prija

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moja finska prijatelja se ne pritožujeta nad novo zalogo puhaste beline. Na sumu ju imam, da se pravzaprav prav privoščljivo nasmihata. Hmmmmm.



15 januar 2010

Beločrni svet

. . . . . . . . . . . . . . . .

Medtem ko se nam zdi zgolj praktično življenje banalno, nevredno obstoja, ker nas ne motivira dovolj, da bi želeli v njem vztrajati in se zato zatekamo k stvarem, ki nam omogočajo stik s smislom, tu, čisto blizu nas, narava kroji usode ljudi, ki so nam v naših hotenjih, željah in pričakovanjih podobni, a jim ni dano živeti običajnih življenj. Običajnih ni mišljeno kot slabih, mišljeno je kot takih, ki v večji meri omogočajo nemoten sprehod od včerajšnjega prek današnjega k jutrišnjemu dnevu… Ki nam dopuščajo smeh, vznesenost, upanje, … Nesreča, naravna ali tista, ki jo povzroči človek, človeka ponižuje, vzame mu čast in ponos. Barbarsko bestialno je dogajanje na Haitiju. In enako tisto, kar se čudoviti K. dogaja v Sarajevu, v svetu predsodkov, ujetosti v segregiran svet, kjer te narodna pripadnost označuje, zaznamuje in vklepa v primež, iz katerega ni izhoda. Ponavadi se človek odloča po svojih čustvih in interesih, a če ti vzamejo te magične vrednote, te prikrajšajo za pravico ŽIVETI.

Jezi, jezi, jezi me ta nemoč. Jezi, da tako nepomembno dejstvo, kot je kraj rojstva, kroji življenje in mi samo zato, ker sem rojena TU in ne TAM, dovoljuje uživati lepote, ki jih ta svet vendarle ponuja. VSEM.

Tako razmišljujoči je teden minil med besedami, opojnimi čaji (s kapljicami citrusov) in slastni hrani (z obveznim česnom). Pa tvoj?





10 januar 2010

Dom(ačnost)

. . . . . . . . . . . . . . . .


Šla sva proti soncu. Ravno ko sem lovila snežaka, je sramežljivo pokukalo z leve.


Če je fensišmensi nekoč bivala nekje v Skandinaviji in če je kameleonka sledila toku zavesti na Nizozemskem, potem sem jaz zagotovo uživala v svoji hiški nad klifom prečudovite Irske, zato sem nama zamesila njihov kruh, da sva ga cmokljajoče zmazala. Potem pa zgornja pot proti soncu, da sva malce pokukala kako se vede bodoča izolacija najine hiške. Prehitro je vikenda konec in spet lovim zadnje trenutke brezdelja. Lep teden želim.

09 januar 2010

Sonce

. . . . . . . . . . . . . . . .

Za vse, ki ga zadnje dni pogrešamo.



"...Pod istim soncem vsak drugače upa in kljubuje smrti,
pod istim nebom se razhajajo poti,
rode načrti..."
(M. D.)


08 januar 2010

Naj se tiho rojeva veliko novega

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prvi teden desetke je mineval malo počasi, malo hitro, čisto odvisno z zornega kota katerega dela vsakdanjega življenja pogledam nanj… Vse skupaj pa se je s snegom čisto gotovo upočasnilo – hrup nadležnih ljudi, brnenje telefonskih klicev, ki vedno nosijo oznako nujno, število stvari, ki mojemu vsakdanu vsiljujejo pečat družbene nekoristnosti, tečnoba večno namrgodenih ljudi, promet, … Belina pomirja. N. M. bi rekla: "Ta hrup, ki ga slišim, je ploskanje tišine."


06 januar 2010

Zapisi januarskega večera

. . . . . . . . . . . . . . . .


... sanjarim... opazujem... občudujem... načrtujem... pišem... rišem... premalo spim... preveč cclight spijem in čisto preveč cukra vase vnesem... mmmmm, kako bi zdajle regratovo solato na pomladni dan in svežo limonado na vroč poletni večer... pa malce klavirske glasbe za povrh... a tudi snežinke, ki mi silijo v oči in topli zapestni črvi, ki mi jih je skvačkal T. in mi grejejo roke, medtem ko lovim lepote teh dni, niso nič manj topli za področje okrog srca... hvala kameleonki za Pozabljeno... kukala sem tja noter in pofotkala skrivnostno-nostalgično intimo nenavadnih stanovalcev in zdaj razmišljam, da bi v najino nastajajočo hišo za vse firbce namontirala takšna vhodna vrata... dobrodošli bodo samo srčni ljudje, za vse ostale bodo kukala zadostovala... :) ... maham vsem v črno-belo noč...



03 januar 2010

Ko moraš biti nesramen

. . . . . . . . . . . . . . . .

Če kaj (oziroma koga) ne maram, potem so to objestneži na cesti. In ITAK, da si tepec ti, ki voziš po pravilih in upoštevaš omejitve hitrosti. Strašansko nestrpna sem do neotesancev, ki se ti nalepijo na zadek avtomobila in te razbesnijo, ker od tebe PRIČAKUJEJO, da se jim, četudi voziš kilometer ali dva nad 130 km/h (samo zato, da se idiot za tabo ne zaleti vate), umakneš, ko pa gre mimo, jasno signalizira, da si ti debil. Grrrrrrrrrrr. Ampak, ker sva se v sončnem dnevu vračala domov in so za povrh še tisti dnevi v mesecu, sem mu tokrat z največjim veseljem pokazala sredinec in ga poslala v odprtino, od koder je očitno na svet privekal z butasto kvadratno glavo!!! Že ventiliram.

On the bright side: iz Čila me je razveselil tale saksofonist. Janez Boljka očitno ni edini, ki zna iz žebljev, matic in podobnega ustvariti prikupno mojstrovino. Za povrh pa še lonček, ki sem ga ujela privezanega na vinsko trto v Suhi krajini (ne vem, morda si tam, kadar je sila, grozdne jagode kar na hitro stisnejo v tekočo poslastico) in ograjo, ki se takole muzikalna in lepa šopiri v Mostecu.






02 januar 2010

Razhajanja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet sva sama. Štirinožka se je vrnila k svojemu vandrajočemu "očetu" in pri nama pustila velikansko praznino... G, do naslednjih počitnic te bova pogrešala. Vidiš to ljubezen, ki gori zate?