29 december 2010

Pretvarjanja

. . . . . . . . . . . . . . . .



Vsak konec je napoved novega začetka, zato se tudi tega konca veselim. In hkrati me je strah vseh neslutenosti, ki prežijo name. VEM, da bo 2011 posebna, vsaj zaradi dveh reči, o katerih pa več, ko bo pravi čas zanju. Hitim in se spotikam, želim, da se čimprej zgodi, obenem pa kar malo zavlačujem, ker na lepe stvari se vedno splača malce počakati, tako kot se je treba prebiti skozi juho in glavno jed s solato, da bi prišli do cukr trenutka. No, saj vem, da gremo lahko direkt k solati ali pa kar k sladkorju, ampak ko že poskušam razložiti poanto, mi dovolite, da grem po tradicionalni poti dolgočasja. :) Nič se ne zgodi samo od sebe, tako se tudi v prihodnje ne bo. Daljše ko je naprezanje, slajše, a krajše je zmagoslavje. In vendar gre za drobcene trenutke, za tiste one small step..., kjer ni giant leap..., a občutek vsemogočnosti ni nič manj armstrongovski. Obenem si želim, da bi tudi grde misli, ki me vseeno tu in tam popadejo, bile bolšje velikosti, zavist pa merljiva le v dobrem. Majhnost lastnega duha kažem, ko zavidam neumnosti, pomembnosti pa cenim in zgolj zavzdihnem "oh, ko bi tudi jaz lahko tako pela/to znala/to zmogla", obenem pa se zavedam lastnih omejenosti in dejstva, da smo si ljudje zelo zelo različno. Medtem, ko morda meni ne zmanjka besed, se nekomu drugemu beseda vsakokrat zatakne, a ko zapoje, mu prisluhnejo tudi temne gozdne vile, zato tiste moje besede izpuhtijo v same sebe. In četudi moji prsti lahko morda gibko pričarajo nekaj iz česarkoli, to vendarle ni primerljivo s čarobnostmi, ki jih znajo ustvariti tuje roke. Pa se zato nič manj ne cenim in prav tako zato nič bolj ne ljubim drugih. Radosti me, da je svet pisana mešanica mene in vas, vas in mene, in upam, da vmes tudi kdaj trknemo en ob drugega. Če ste suhi ali debeli, lepi ali manj lepi, dobri ali manj dobri, pametni ali manj pametni – vsem sporočam, da vam kaj takega ne bom zavidala, ker gre za reči, ki jih tisto nekaj v vas bodisi presega ali ne. Vse, kar šteje, je lepa misel, dobro dejanje in nasmeh tudi takrat, ko bi najraje kričali bolečino, ki vas duši.

Pretend you're happy when you are blue
It isn't very hard to do
:)


23 december 2010

Iztekanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prazniki pred vrati, zunaj pa aprilska mokrota brez kančka jingle bells čara. Nekje mora biti konec in še prej začetek in če že tako je, da je za večino to koledarsko naravnano, naj tako bo. Snežna belina in mir, ki se vsaj v času sneženja naseli naokoli, sta odpovedala in s sabo vzela tudi tisto začetno zagnanost, ki jo usmerim v voščilnice in darila, hrane pa itak ne sme zmanjkati, saj taaaaaakooooo rada jem. No, ja, vseeno sem pridno odposlala vsa voščila v širni svet, danes pa pišem še v domače loge, da bodo tja do 31. decembra prišla do naslovnikov. Vsako leto je seznam oseb isti - ne glede na to, koliko ljudi spoznavam, krog tistih, ki so deležni pisane voščilnice, ostaja nespremenjen. Socialna mreža je očitno zasedla nevidne okope nekega časa, ki ga ni več, pa vendar je... Še teden dni desetke in že bodo nehotena upanja in želje risala novih tristopetinšestdeset dni neslutenih priložnosti in možnosti.


21 december 2010

Hkrati

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moje naravno stanje je početi več stvari hkrati. Brez težav in ne polovičarsko. A ene stvari nočem in ne bom - brala dveh (ali več) knjig hkrati. Moja ljubezen do knjig vam najbrž štrli že iz vsake pore, ker neprestano razpredam o tej ali oni, pa kako sem si jih spet kupila, koliko metrov sem jih zapakirala v škatle, ker v stanovanju ni več prostora in kako neznansko se veselim čarovnije, ki se bo zgodila, ko bodo v najini hiški police nared za ta najlepši okras na svetu. Pa vendar, brati dve knjigi hkrati se mi zdi svetoskrunsko, varanje ene z drugo, nepravično do zgodb in oseb ene na račun druge. Preprosto ne gre.

14 december 2010

Takrat...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Rada imam staro in lepo, preteklost v sedanjosti za prihodnost. Ker je vse tu že dolgo, z leti postaja le bolj mehansko, morda bolj praktično, nikakor pa ne nujno lepše. Meni gode leseno, ročno narejeno, videz težkosti, a v resnici peresna lahkost, toplota in dišeč dim, topla roka, ki mesi kruh in srce na dlani. V nedeljo sva stopila v ta(k) svet. Jurjeva domačija.







09 december 2010

Za vmes

. . . . . . . . . . . . . . . .


Odmik od decembrskih norij predstavlja tudi krajši vpogled v najino hiško. Za tiste, ki vas to zanima, seveda. Stene ravnamo, ladijski pod na galeriji, kjer bo spalnica, delamo, eno steno v kuhinji smo oblekli v stare opeke, ki so bile v hiški, ki je prej stala na tem mestu, vgrajene v krušno peč, za povrh pa smo še eno poličko naredili iz starega bobrovca, ki sva ga pobirala po stari Ljubljani. Kadar počivamo, občudujemo pogled, ki se nam ponuja skozi lepa hrastova okna. Joj, kako zanimivo šele bo, ko bova začela izdelovati pohištvo in dolbsti lesene žlebove!





05 december 2010

Črtasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Delovna nedelja... Glava bo počasi premajhna za vse te podatke, ki sem jih danes zložila vanjo, v prave predalčke, prelivala v smiselnost besed in zadovoljna ugašam dokument, ki se je ustavil na novih štirinajstih straneh. Napredek. Sledi počitek in uživanje na toplem ob toplem ob dobrem...

Včeraj sem se od doma odpravila v zgodnjih urah, da bi se izognila drenu, a ugotovila, da Ljubljano v soboto zjutraj ob pol devetih preplavlja nepregledna množica ljudi in vozil. Prvi postanek je bila pošta. Zakladek v obliki dveh novih fensišmensi denarničk sem hitro pospravila v torbo in komaj čakala, da pridem domov, da ga odprem (Ana, hvala, hvala, hvala!), potem pa po zvežčke samolepilnih znamk, ker se izdelava in odpošiljanje voščilnic prehitro bliža. Letošnji zvežčki so, hmmmmmm, brezvezni. Pa po nemško cclight, zvezek s trdnimi platnicami in brezčrtnimi listi, po hrano v maximarket in ura je bila pol desetih, ko so bili vsi opravki za mano. Več kot zadosti časa za raznorazna razvajanja. Uživanje ob pogledu na črtasta spreminjanja pod mojim oknom. In pospravljanje. In mnjamsi hrano. Fajn glasbo. In branje nepreglednih strani znanstvenih razprav. Ampak, danes, kot zapisano, je vse lepo pospravljeno tja, kamor sodi in čez deset dni bodo voščilnice napisane (oblikovane že včeraj!), darila izbrana, nove lepe reči pred vami in mano... Lepo je.


04 december 2010

Najprej je bila...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Joj, toliko stvari se dogaja in zgodi, da jih preprosto ne uspem redno in vestno pokazati! Pred časom sem si kupila navdušujočo knjigico z naslovom Popville, ki z odprtjem vsake naslednje strani spreminja začetno vasico s cerkvico in nekaj drevesi v vedno bolj industrijsko mesto s tovarnami, blokovskim naseljem, prometno infrastrukturo, ... Knjiga je bila sicer na otroškem oddelku, a kot vidite tudi tavelike otroke enako strastno očara in začara. Vse te male podrobnosti v meni vzbujajo takšno občudovanje, da ga težko spremenim v besede, ki bi ga odražale na čisto pravi način, na kakršnega ga doživljam.



02 december 2010

Medtem

. . . . . . . . . . . . . . . .


Najprej sem hotela zapisati le, da te dni toliko besed pišem in izgovarjam, da si pozno popoldne in zvečer privoščim mir ob branju tujih besed in da bo morda današnji zapis bolj slikovni sprehod skozi vsakdan zadnjih nekaj dni, potem pa sem med naborom slik opazila, da je skorajda na vsaki moja štirinožka in se začela spraševati, ali si sploh predstavljate, kako je imeti psa v mestu. Ne "imeti" na splošno, ampak z njim živeti. In ne "živeti" na splošno, ampak z njim biti ves čas oziroma ga vzeti povsod, kamor greste. No, naj vam povem, da čutim nestrpnost, sovraštvo in nenaklonjenost do oseb s psom v tem tako "prijaznem" mestu. Prisiljen si vedeti kam z njim lahko greš in kam ne, kje te bodo že na vratih odslovili in kje bodo bolj ali manj prijazni do tebe. Saj ne, da je to eno samo trpljenje, vendar je poleg omejenosti izbora trgovin, kjer si kupuješ hrano, privoščiš čaj ali kosilo, kupiš kakšno oblačilo ali knjigo, omejena tudi tvoja svoboda gibanja. Popolnoma razumem, da je odnos do živali pri ljudeh zelo različen, a za različnost pričakujem neko utemeljitev in ne vnaprejšnje zavračanje, ker gre Pih! za štirinožca, ki naj bi bil, ne vem, ... umazan? Naj vam povem, da gre za psa, ki je prej majhen kot velik, nekako srednje rasti, prijazen, ne smrdi, ne laja, če se ji ponudijo lesena tla ali tepih, pa se kaj hitro prav lepo razkomoti in dremocka, prej pa se še malce očedi v mačkasti maniri. Zunaj je spuščena, v prostorih obvezno na vrvici, tako da vam ne bo kar nenadoma zlezla v krožnik (če sem v gostilni) ali rinila pod krilo (če sem v trgovini z oblačili) ali s polic kradla hrano (če sem v trgovini). Pes je vzgojen. Ima torej lastnosti, ki marsikomu med dvonožci manjkajo, pa vendar večina pričakuje, da bo to nebogljeno bitje počakalo zunaj na mrazu, dežju, snegu ali vročini, medtem ko naj bi si njegov lastnik privoščil karkoli že v notranjosti zgradbe. Po mojem skromnem prepričanju psa ne gre enačiti z na primer kačo, za katero je nekako samoumevno, da je doma in vas tam počaka, medtem ko vas ni. Pes želi biti z vami in vi želite biti z njim. Tako gre z mano v službo in tudi vsepovsod, kjer naju že na vhodnih vratih ne pričaka podoba, ki vstop prepoveduje. Tja tudi jaz ne grem, če je ona z mano... Tako čakam na varstvo, da si bom lahko na knjižnem sejmu, ki je okoli ovinka, lahko kupila nov meter besed... Ah, ja. Takole pravim, vrtce za štirinožce nam dajte in jih subvencionirajte enako kot za dvonožce. :)