. . . . . . . . . . . . . . . .
V resnici je vse dobro, vse lepo, a kaj ko je človek tak, da
bi vedno rad še kaj, kaj drugega in to takoj! Teden se obrne, mesec oddirja,
čas polzi, leta puščajo sledi... Brez načrtov, brez čakanja na karkoli. Lani tak
čas sva po robinzonsko uživala, letos sva bila pozna in zdaj razmišljava, kako
želje spremeniti v resničnost. Trije smo in štirinožec ni povsod dobrodošel,
midva pa tudi ne bi bila tam, kjer je veliko dvonožcev... No, bova že uskladila. Zaenkrat
sva hvaležna za hiško, teraso, ležalnika na terasi, vetrc v laseh, vonj po sveže
pokošeni travi, hladen mojito z domačo meto, solato s svojega vrta, gozd, poln jagod
in borovnic, za povrh sladoled in dobra knjiga, stisk roke in bližino drug
drugega. Vsa nedeljska sanjarjenja in sobotna druženja, petkova pričakovanja in
ponedeljkova lenobnost se zlijejo v barvast teden. Da bolečina mine in smeh zadoni po dolini...