30 januar 2012

Prazne besede

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pozabljanje. Spomin. Zgodovina. Prazne besede.

Dejstva.

25 januar 2012

Vijuganje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vijuganje med neumnostmi vsakdana. Ko nemočno opazuješ narobesvet in si želiš, da bi lahko spremenil potek dogodkov, pa se vse vrti po nekem vnaprej zamišljenem scenariju sprijenih posameznikov. Čas za postopno redefiniranje in prestrukturiranje družbe kot celote oziroma njenih vitalnih delov je zamujen. Sram me je, da ljudstvo ne šteje, sram me je, da se je razum uklonil sili in bojim se, da besede samodržca prejšnjega stoletja danes, še bližje, zvenijo kot program za jutrišnji dan. B. M. je namreč v svojem govoru leta 1925 izrekel naslednjo maksimo: "Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej." (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.). V skladu s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika, ki je, kot tak, popolnoma nepomemben. In grozno je, ko ugotoviš, da te ob poslušanju poročil zanima le še vreme, pa še to čisto iz navade. Niti vseeno nam ni, le v nekem stanju odsotnosti smo. Ljudje smo pač družbena bitja in lepo bi bilo, če bi zmogli vsak zase najti svojo skalo, kamor bi se lahko zatekli, a skal ni dovolj. Moj lepši jutri, žal, ni odvisen od mene. Moj jutri krojijo tudi samookronani grdobci, ki mi bodo vsak čas zavladali... Da pa ni vse tako črno, skrbi jasno nebo. Včerajšnji dež je na tla zlil ogledalo, v katerem so si mežikali oblaki. Danes je sonce tako lepo obsijalo vodno gladino, da se je v njej zrcalilo jasnejše nebo. Vijuganja med lepim in grdim po avtocesti mojih želja...


20 januar 2012

Tu sem doma

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak dan se že skoraj dva meseca vračam v najin dom. Kam? Sem.







19 januar 2012

Sodobna umetnost?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lahko se vam gabi ob pogledu na tole, a domiselnosti avtorju pač ne morete ne odreči ne zameriti. :)


10 januar 2012

Hrepenenje

. . . . . . . . . . . . . . . .



Ni besed, ki bi znale ujeti včerajšnja občutja med gledanjem tega filma. Plesni gibi so v vsem, kar storimo, a včasih ni čutiti poetike v gibu. Pri Pini Bausch je vsak gib iskanje, hrepenenje, je ljubezen.

09 januar 2012

Ne prodam!

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj zvečer je zemlja dišala po življenju, novem in mokrem in brstečem. Vonj v zraku je bil tako nasičen, da sem ga globoko vdihnila in kar milo se mi je storilo. Brez razloga, kar tako. Ker je ... lepo. Ker ni mraza, ki ga ne prenašam, ker je pomenilo obet še enega lepega dne. T. je odšel v Francijo na počitnice, tako da uživam sama v hiški. Čudovito je! Poslušam glasbo in radio*, pišem, pospravljam, kuham, zrem skozi okna, stopim na teraso in uživam v razgledu na suhe vinograde, v katerih se je včeraj ves dan odvijalo druženje ob grabljenju, rezanju, kurjenju. Mraz že še pride, a za zdaj se pretvarjam, da bo najino sadno drevje vsak hip pognalo zametke listkov, obet sočnih sadežev.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

*Javno pismo Valu202:

1. prosimprosimprosim, če lahko končno dojamete, da je Lidija H. butasta in nemogoča voditeljica, ki dvestoosemintridesetkrat v štirih urah prav prosi, da jo izklopim;
2. zadnja Petkova centrifuga se je v ponovljeni obliki včeraj odvrtela v cenzurirani obliki. Nedopustno. Samocenzura nima nič skupnega z "vse lepo o mrtvih". Fuj.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .