Ples besed

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nedelja kot vsaka druga. Praznična nedelja, ki s tišino reže skozi dan. Veter brije in grozi, da bo dvignil streho domovanju, sonce je ujeto v puščavski prah in ustvarja dimno zaveso navidezne mirnosti. Vse mine, tudi to bo.

Opazujem dan skozi okno in vidim večer, ki se bo priplazil okoli ovinka. In z njim tema in noč in sanje in prebujanje v nov dan. Pričakovanja, vsa ta pričakovanja drugačnosti.

Poplesavanje srca brez skritih načrtov. Izmenjava misli, deljenje želja in sanj, razgaljanje. Predajanje. Razgrinjanje brez zavor, brez zadržkov. Kot takrat, ko zadržiš dih, se primeš za noge in z višine skočiš v modrino. Hip najlepših obetov. Potem pa nazaj v resničnost, v razčaranje.

Če bi človek vedel, da je pomemben pogled, da utrip srca nikoli ni isti prejšnjemu, da nič nima povsem enakega okusa, kot ga je imelo še maloprej, bi zadrževal dih še dlje, bi stisnil v objem, iz katerega nikoli ne bi izpustil. A vse hoče drugam, naprej, nazaj, vstran, še bližje, še dlje. Nič ne o(b)stane. Kot opazovanje ljudi v ljubem mestu – sediš, piješ, čas mineva, zdaj te boža sonca, zdaj se nate spusti senca, ljudje drsijo mimo, nasmeh lebdi na obrazu in vse je v čarobnem ravnovesju. Namesto pogleda skozi okno, namesto slovesa.

ilustracija

Dan za pesmi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje si?

Opazujem te, ko spiš.

Te sanje bolijo?

Dotaknem se te, ko sanjaš.

Te dotiki božajo?

Božam te, ko se prebujaš.

Si tu?

Dan za ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zdi se, da so naša usta polna besed o ljubezni – kako si jo želimo, kako po njej hrepenimo, kako jo imamo in je ne damo, kako je nujno potrebna, zakaj vedno tudi boli in še in še tega.

Resnica je, da ljubezen preprosto je. Vsepovsod in tudi v nas. Srce, ta organ, ki ga z njo povezujemo, zmore in prenese veliko in še več. V nas je toliko ljubezni, da včasih ne vemo, kam z njo. Tisti občutek, da te bo razneslo. Tisti občutek, ko si sit, a nisi jedel že ves dan. Ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da si.

Ljubezen daje vero v vsemogočnost posameznika. Zmore premikati gore in razpirati vode, nalezljivo leze v vse pore človeka. Če je ni, se počutimo otopeli, vse se nam zdi brezbarvno in zaman, eno samo trpljenje. Res smo nemogoči. Namesto, da bi znali živeti v nekem medprostoru, v nekem medčasju med ekstazo in dnom, želimo ekstreme. Ne le, da si želimo ljubezen, grabiti jo hočemo, ubesediti, zapreti vase za zmeraj.

A ne gre. Res je, če prižgemo vse luči v prostoru, se nenadoma najbolj temen dan zdi svetel in mehak. Pa ni. Gre za utvaro. Enako je z ljubeznijo – ne moreš jo ustvariti, lahko pa jo pričaraš. Poješ tisto torto, greš na tisti koncert, zbrcaš se na sprehod, prižgeš svečo pokojnemu, obiščeš starše, nasmehneš se neznancu. Majhnim škratom ljubezni takrat zaploskajo ritnice in podarijo ti dan za ljubezen.