. . . . . . . . . . . . . . . .
Kako pridemo do knjig, ki jih beremo? Nas najdejo ali mi najdemo njih? Najbrž gre za kombinacijo obojega, a zdi se mi, da je že dolgo tega, kar sem knjigo vzela s polic knjigarne, ne da bi prej vedela kaj oziroma koga (avtorja) kupujem. Morda ne dajem priložnosti knjigam? Kaj pa vem… K A. N. me je napotila moja ljuba prijateljica U. Gospa je delala v Bruslju in mi pripovedovala zgodbo o čudaški Belgijki, ki se oblači v črno, nosi črn cilinder, trpi zaradi nespečnosti in žlampa ogromne količine kave, zjutraj pa komaj čaka na prvi zvok jutranjega metroja, ko začuti, da ni le ona budna, ampak da poleg nje v svet budnosti zre na tisoče drugih. Hmmm, kako bi taka oseba ne bila zanimiva, za povrh vsej tej ekscentričnosti pa bojda tudi odlično piše! Najprej sem prebrala Metafiziko cevi, od koder poti nazaj, »odljubljanja«, ni bilo. H. M. je kot predlog v obliki Moj ljubi sputnik prišel čisto mimogrede in s to prvo knjigo še ni naredil pravega vtisa, nekako zmedena sem bila ob koncu. Potem pa sem v knjigarni na Wolfovi zagledala njegove knjige, izdane v zbirki Vintage, in bile so ne le njegove, ampak tudi strašansko lepe (bele). Eno ali dve sem imela v mislih, no L. jih je kupil kar sedem. In sem začela požirati eno za drugo. Bila sem začarana, njegov genij me je povsem prevzel. Zdaj je njegovih na moji knjižni polici že petnajst. Tu so še M. K., H. K., I. M., B. S., A. P., za posebno strast pa skrbi moja gospa Maa Ramotswe, za katero je prav tako kriva moja ljuba U. Kar me najbolj prevzame, sta jezik in domišljija. Ne nujno prvi stavek, tega redko preberem, kadar kupujem knjige. Ker kupujem meni znane avtorje, so že vnaprej obsojeni na sladostrastje in užitek. V vsako v zgornji desni kot podpis, mesec in leto nakupa, kadar jih kupim v tujini, pa še mesto, kjer so bile kupljene. Popotnice, ki se naselijo v mojem domu, nato za vedno najdejo domicil v mojem srcu.
Vse tiste knjige, ki se vseeno znajdejo v moji nakupovalni vrečki, so s področij, ki (največkrat) ni leposlovje. Knjige, ki se nanašajo na notranji design, res lepa kuharska knjiga, slovar ali priročnik, strokovne knjige, otroške knjigice, take kupim, potem ko jih prelistam. Leposlovje vedno na podlagi izkušenj ali priporočila. Nekaj jih je na police prišlo podarjenih in do teh imam čuden odnos. Vse sem si lepo ogledala, se navduševala nad oblikovanjem naslovnic v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prebrala pa le redke, nazadnje Dnevnik Ane Frank. Ko sem knjigo zagledala v stekleni vitrini muzeja v Amsterdamu, me je takoj spomnila na čisto enak izvod, ki krasi najino knjižnico in morala sem prebrati prav to (čeprav sem si v muzejski knjigarni kupila angleško izdajo).
Morda zamujam na tisoče zanimivih piscev, ampak tolaži me dejstvo, da nikoli ne bom mogla prebrati vsega, tako da je potem bolje brati dobro, kot se izgubljati v vrtincu raznovrstnosti, ki nujno ne daje, kar se od knjig pričakuje (užitek, pobeg, fascinacija, zgražanje, empatija, izgubljanja, premislek, ...).
Kako pridemo do knjig, ki jih beremo? Nas najdejo ali mi najdemo njih? Najbrž gre za kombinacijo obojega, a zdi se mi, da je že dolgo tega, kar sem knjigo vzela s polic knjigarne, ne da bi prej vedela kaj oziroma koga (avtorja) kupujem. Morda ne dajem priložnosti knjigam? Kaj pa vem… K A. N. me je napotila moja ljuba prijateljica U. Gospa je delala v Bruslju in mi pripovedovala zgodbo o čudaški Belgijki, ki se oblači v črno, nosi črn cilinder, trpi zaradi nespečnosti in žlampa ogromne količine kave, zjutraj pa komaj čaka na prvi zvok jutranjega metroja, ko začuti, da ni le ona budna, ampak da poleg nje v svet budnosti zre na tisoče drugih. Hmmm, kako bi taka oseba ne bila zanimiva, za povrh vsej tej ekscentričnosti pa bojda tudi odlično piše! Najprej sem prebrala Metafiziko cevi, od koder poti nazaj, »odljubljanja«, ni bilo. H. M. je kot predlog v obliki Moj ljubi sputnik prišel čisto mimogrede in s to prvo knjigo še ni naredil pravega vtisa, nekako zmedena sem bila ob koncu. Potem pa sem v knjigarni na Wolfovi zagledala njegove knjige, izdane v zbirki Vintage, in bile so ne le njegove, ampak tudi strašansko lepe (bele). Eno ali dve sem imela v mislih, no L. jih je kupil kar sedem. In sem začela požirati eno za drugo. Bila sem začarana, njegov genij me je povsem prevzel. Zdaj je njegovih na moji knjižni polici že petnajst. Tu so še M. K., H. K., I. M., B. S., A. P., za posebno strast pa skrbi moja gospa Maa Ramotswe, za katero je prav tako kriva moja ljuba U. Kar me najbolj prevzame, sta jezik in domišljija. Ne nujno prvi stavek, tega redko preberem, kadar kupujem knjige. Ker kupujem meni znane avtorje, so že vnaprej obsojeni na sladostrastje in užitek. V vsako v zgornji desni kot podpis, mesec in leto nakupa, kadar jih kupim v tujini, pa še mesto, kjer so bile kupljene. Popotnice, ki se naselijo v mojem domu, nato za vedno najdejo domicil v mojem srcu.
Vse tiste knjige, ki se vseeno znajdejo v moji nakupovalni vrečki, so s področij, ki (največkrat) ni leposlovje. Knjige, ki se nanašajo na notranji design, res lepa kuharska knjiga, slovar ali priročnik, strokovne knjige, otroške knjigice, take kupim, potem ko jih prelistam. Leposlovje vedno na podlagi izkušenj ali priporočila. Nekaj jih je na police prišlo podarjenih in do teh imam čuden odnos. Vse sem si lepo ogledala, se navduševala nad oblikovanjem naslovnic v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prebrala pa le redke, nazadnje Dnevnik Ane Frank. Ko sem knjigo zagledala v stekleni vitrini muzeja v Amsterdamu, me je takoj spomnila na čisto enak izvod, ki krasi najino knjižnico in morala sem prebrati prav to (čeprav sem si v muzejski knjigarni kupila angleško izdajo).
