31 maj 2010

Dan D

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes je dan za plačilo dohodnine. Ne vem, če bi sploh tole objavila ali ne, ker je itak namenjeno bolj mojemu ''centriranju'', ampak… Takole gre: zakon omogoča pravico do obročnega plačila, odloga plačila, odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga. Skladno z zakonom sem zaprosila za obročno odplačevanje. Vlogo sem, tako kot to določata Zakon o davčnem postopku in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, vložila na za to predvidenem obrazcu. Sklepala sem, da je dovolj izpolniti obrazec v skladu s pojasnili, ki so mu priložena. V samem obrazcu nikjer ni bilo predvideno, da moram posebej obrazložiti, zakaj prosim za možnost obročnega plačila, saj že sam Zakon o davčnem postopku jasno določa situacijo, v kateri posameznik zaprosi za eno od možnosti, predvidenih v prvem odstavku 101. člena navedenega zakona (t.j. če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov). Glede na to, da davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi (drugi odstavek 101. člena Zakona o davčnem postopku), se mi, razen podatkov, ki jih je od mene terjal sam obrazec, ni zdelo potrebno, da davčnemu organu, katerega končna odločitev temelji na podatkih, ki so mu dostopni, navajam podatke, ki so mu že ali bi mu lahko bili znani.

Moj namen ni izogniti se plačilu davčnega dolga, ampak, glede na višino mesečnih dohodkov, finančno breme, ki ga predstavlja moj davčni dolg, razpršiti na več obrokov, kar bi ga (finančno breme) vsaj malo olajšalo. Uradno živim sama, torej sem sama v gospodinjstvu, prag, ki je zakonsko predviden za ugodno rešitev vloge, pa je tako nizek, da … V glavnem, očitno smo država revežev, ker sicer res ne vem, kdo je merilo za določanje takšnih zneskov. Resnica je, da nisem socialni problem in te resnice nisem zanikala, niti je zdaj ne zanikam.

Dejstvo je, da na podlagi prejemkov nikakor ni moč ugotoviti kakšna je moja dejanska sposobnost plačevanja, saj je merilo postavljeno povsem neustrezno, ker ne upošteva izdatkovne strani posameznika (pa ne govorim o luksuznem načinu življenja, le zategovanje pasu ni potrebno). Moja plača je preverljiva, saj sem javna uslužbenka (za razliko od večine ''zasebnikov'', ki si nakazujejo najmanjši možni znesek in posledično državo ogoljufajo za oho-ho denarcev). Davčni dolg v višini, ki ga imam, je nastal kot posledica intelektualnega prostituiranja, da bi na ta način lahko zaslužila denar, ki ga potrebujem za gradnjo hiše, ki jo skupaj s partnerjem gradim v x. Dejstvo je, da že sedem let ne stanujem v y, ampak imam tam le prijavljeno stalno prebivališče (nisem lastnica hiše), dejansko pa stanujem v službenem stanovanju v Ljubljani (zato tudi nisem upravičena do potnih stroškov z naslova stalnega prebivališča). Za hišo v y še vedno odplačujem kredit, kar je razlog ohranitve stalnega prebivališča na zadevnem naslovu (deset let vlaganja za dve leti uživanja...). Res je, da moja plača, kljub plačilu kredita in stroškov za stanovanje v Ljubljani, še vedno omogoča več kot dostojno življenje, vendar znesek, ki mi mesečno ostane, nikakor in niti približno ni blizu višini davčnega dolga, zaradi česar sem tudi zaprosila za možnost obročnega plačila v treh obrokih. Vendar očitno vse navedeno nima prav nikakršnega pomena pri obravnavanju vlog, kakršna je moja. Za vse barabe tega sveta, mora še vedno (po)trpeti navaden in pošten državljan... In, ja, vem, da imam streho nad glavo, da gradim hišo, ko marsikdo trepeta pred tem, da bo jutri moral pod most, da si lahko izmišljujem kaj bom jedla in kaj oblekla, lahko grem na potovanja, sem zdrava in še in še pozitivnih stvari, ampak ZAKAJ moram biti zato zdaj na nek način kaznovana za pošteno zaslužen denar, od katerega mi itak mesečno vzamejo vse preveč!? Zakaj se moram slabo počutiti? Celo življenje že prispevam in dajem in plačujem in pomagam, ko pa pride trenutek, ko bi država lahko malce olajšala svojo grabežljivost, pa od mene zahteva, da ji napišem pismo o ubogosti, ko bi to vendarle morala biti zgolj rutinska zadeva. Dejstva so jasna:
1. Davčni dolg obstaja.
2. Moja dolžnost je, da ga plačam.
3. Plačala ga bom.
4. Denar bo na vašem računu najpozneje 31. julija 2010.

Ah, saj vem, v veter izgovorjene besede in ni vredno tipkanja, ker gre za požrtnost domovine, ki vzame mesečno, zato da potem vzame še letno. Od mene pričakuje, da vnaprej dajem na stran še polovico od polovice, ker bo prišel 31. maj, ko ji bom morala spet dati orehe za njeno potico. Naj se ji zatakne!

. . . . . . . . . . . . . .

25 maj 2010

Tivoli

. . . . . . . . . . . . . . . .


Male radosti življenja. Ko si po napornem dnevu pozabljenih sestankov, grlene francoščine, prekratkega kosila in lovljenja rokov privoščiš pedalkanje do parka, ki je podaljšana terasa tvojega stanovanja, razgrneš odejo na dišečo travo v senci tihega grma, ugrizneš v sladko rdečo jagodo, v plus obrneš negativne kalorije s švicarsko čokolado, polnjeno z lešnikovo pregreho, ležeš v horizontalo, nad tabo modro nebo, okoli tebe tisoče prijetnih zvokov in vonjav, v rokah ljube besede in preprosto … uživaš. ŠE!

''Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.''
(F. L.)




21 maj 2010

D.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dublin seveda ni Irska, tako kot Ljubljana ni Slovenija. Če torej želiš spoznati to čudovito deželo, greš še kam, ne le v Dublin, za katerega si rezerviraš dan ali dva. Pred trinajstimi leti, ko sem bila prvič tam, mi je prirasel k srcu, a tako kot vse, tudi on ni več, kar je bil... Vsakokrat se podam po istih poteh in ugotavljam, da se nikoli ne naveličam istih podob. Zadnja kartica z Irske bo torej kičasto predvidljiva.

1.



Irci, posebej Dublinčani, radi poimenujejo stvari drugače, kot so poimenovane uradno. Tile trije so znani kot ''the prick with the stick'' (James Joyce), ''the tart with the cart'' (Molly Malone) in ''the hags with the bags''.

2.



Oscar Wilde je edinstven. Njegov gizdalinski kip najdete v parku nasproti njegove hiše, na ploščah okoli pa izjave oziroma zapise, po katerih je najbolj znan širokim množicam. Najbrž ga mnogi citirajo, ne da bi sploh vedeli čigave besede prodajajo kot modrost trenutka.

3.





Tale kipec v istem parku mi je zelo všeč. Čistost forme in čudovitost detajla.

* * * * * * *

Gre za deželo, ki poleg naravnih lepot, zanimive zgodovine, številnih gradov in odlične literature, premore tudi vrsto mojih (pre)številnih pregreh - korenčkovo torto, odličen kruh, slano maslo, salt and vinegar čips in, last but not least, diet coke (taaaaako drugačna od naše cclight - katere odvisnica sicer sem). Da ne bo pomote - jem tudi zdravo. :)

18 maj 2010

Sem ''serasta''...?

. . . . . . . . . . . . . . . .


Če se slučajno sprašujete, kaj hudiča na počitnicah delam za računalnikom, pojasnilo: sem, priznam, control freak. V vsem. Žal. Ni vedno prijetno (pa ne za druge, predvsem zame, ker je težko sprejeti, da ni vse v vaših rokah. Arrrrrghhhh.). Tokrat sva se na pot odpravila le z najnujnejšim načrtom – avto najameva na letališču v Dublinu, potem pa okoli Irske, čisto po navdihu, kar pomeni tudi, da, odvisno od želja za naslednji dan, izbereva vasico ali mesto, kjer bova prespala, potem pa zvečer pobrskava po booking.com in najdeva ustrezno prenočišče (Wi-Fi obvezen, zajtrk vključen). In zato potrebujeva računalnik. Presenetljivo učinkovito. T. je pač tak. In zdaj vem, da je tudi tak biti dobro. No, ne vem, če bom, ko bom sama potovala, storila enako, ampak pomirjena ugotavljam, da ni slabo biti malce pustolovski tudi tozadevno.

In še nekaj o kopalnicah. Ne, dve ločeni pipi me ne motita (tako na tem koncu pač je). Gre za tuš. In to niti ni tako irska reč, a ker se ponavlja v vsakem hotelu, se moram izkašljati. Fiksen tuš, na steni ali stropu, me spravlja ob živce. Tam gori je in ti potem telovadiš spodaj, da bi se

a) namočil toliko in tam, kjer želiš (če imaš dolge lase (tako kot jaz) in če si jih res ne želiš umiti vsak dan, shower cap pa ne nosiš s sabo po svetu, je to velik problem),

b) namilil in zdrgnil, preden voda milo spere, še preden to opravi svojo nalogo,

IN, najpomembnejše!,

c) brezupno boril sprati milo s sebe, še posebej z intimnih predelov.

Pomembna opomba: bide v tej deželi nima domovinske pravice. Je res tako težko dodati še tuš slušalko?!?!??!

Ampak, ne glede na zgornjo opazko, ki ne velja le za Irsko, Irska ostaja moja ljubezen.




In še nekaj v kolaž zbitih (drugače morda ne boste pogledali do konca :)) pravljično lepih hišk:



17 maj 2010

Sončeva pota so čudna

. . . . . . . . . . . . . . . .

Paleta zelene je tukaj nadvse bogata, ampak zmotno je mnenje, da je to (samo) zaradi dežja, ki je tukaj aboniran. Seveda tudi dežuje in prši, a čisto drugače kot doma. Sonca je veliko in ker ga mi imamo, doma pa menda štrajka, ga pošiljam - v malce drugačni podobi.









16 maj 2010

In če se ne vrneva...?

. . . . . . . . . . . . . . . .




Nekaj prikritih čudovitosti Irske, samo čisto malo, kot bi si napak zapeli gumbe na jopi in bi vas motilo, ker nekaj čisto ne ''štima''. :) Odpeti in znova zapeti, le tako bo jopa na vas stala tako, kot naj bi. Da je dežela lepa, itak veste, tako da bom ''utrujala'' le toliko, da bo fotopredstavitev ustvarila a perfect image. Oíche mhaith.

11 maj 2010

Zvedavost

. . . . . . . . . . . . . . . .

zvedàv -áva -o prid. (a á) ki si
prizadeva dosti izvedeti, videti
: zvedav
in bister deček; zvedav popotnik; bil je
zvedav za nekatere stvari / zvedavo
izpraševanje / ekspr. zvedave oči //
radoveden: nič ni mogel prikriti zvedavim
sosedom; zvedave ženske / skriti se
zvedavim pogledom

zvedávo prisl.: zvedavo si ogledovati
mesto; zvedavo prisluškovati


V včerajšnji solati (morda pa v rukoli?) se je zvedavo pasel tale ljubek polžek. Kdo bi mu zameril, solata je bila res odlična. Rešila sem ga in na okenski polici opravila mali photo session. Danes zjutraj je, prislinjen na okensko steklo, zvedavo kukal v stanovanje. Ker bi revež najbrž v času službe odplezal ali skočil v globino s tretjega nadstropja (čeprav polži najbrž ne skačejo, ker lezejo in se slinijo…), sem ga odnesla v naravni habitat. Prav zdaj kraljuje v polvisoki travi na Igriški v Ljubljani. Ampak ni le on zvedav. Tudi jaz sem. Naslednjih deset dni pa bom še posebej, saj jutri letim (vulkanski pepel, prosim, odpihni se z mojih relacije in destinacije!) v MOJO deželo. Ne glede na to, da bo tokrat že desetič, se veselim kot prvič. Vsega! Vseeno lahko pokukate kaj k meni, ker bom morda kakšen vtis že od tam želela deliti z vami.

Naj bo tudi vsak vaš dan enako ali še bolj zvedav. :)

09 maj 2010

Bilo je nekoč

. . . . . . . . . . . . . . . .

Rada pobrskam po čem starem, saj se vsepovsod skriva kakšna modrost naših babic. Nocoj se znova zabavam nad nasveti gospodinjam iz leta 1968. In delim z vami, saj je dobro vedeti - da ne boste pomečkani hodili po svetu ali pa z neprimerno poveznjeno ruto sedali v svojega kabrioleta. :)



07 maj 2010

Ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .



O ljubezni je bilo že toliko napisanega, da je morda povsem nesmiselno pisati o njej. Ali pač? Včeraj sem uzrla tele prečudovito in tako realistično narejene čakajoče ljudi na ulici in vse, kar sem v tistem trenutku do njih, teh nečutečih bitij, začutila, je bila ljubezen. In žalost. Kafkovsko čakanja pred vrati, suženjstvo v morrison slogu, veliko naše majhnosti. Čas zatiranj in podrejenosti naj bi bil daleč, pa vendar se mi zdi, da se (skupaj z vsem ostalim, kar ni nujno slabo) vrača tudi nadvlada napuha, denarja, družbenega statusa. Vse manj smo človek človeku, vse bolj nas prežemajo nestrpnost, nesprejemanje, sebičnost, nerazumevanje, …, omejenost. Tako težki so postali objem, pohvala, poljub, stisk roke, topla beseda, spodbuda. Preprosto ne pokažemo, še manj povemo. Zapremo se in kuhamo zamero, zavist, slabo voljo, črne misli, težke kot oblaki teh nekaj zadnjih dni. Brez potrebe. Ker se za vsakim temnim in težkim oblakom, ki zatava skozi naše dveri, vedno prikrade vsaj en sončen žarek, ki nas poboža in vsakič znova nauči, da je treba znati, da si je treba dovoliti, imeti rad.

Devetindevetdeset pisanih trenutkov vam želim na dan mojega devetindevetdesetega zapisa misli.

03 maj 2010

Ponižnost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Že od nekdaj me zanima kako umetniki, ustvarjalci dojemajo svoje delo. Slikarji, kiparji, pisatelji, glasbeniki, oblikovalci vseh tistih lepih reči, ki me fascinirajo do te mere, da jih želim imeti oziroma v meni zbudijo navdušenje, iskreno občudovanje. Zavistno zrem v te ljudje, male čarovnike besed in reči, ki navadnostim vdahnejo tisto nekaj svojega, da te postanejo edinstvene in enkratne. Kaj ti veliki mojstri iščejo v svojem delu? Kaj je tisto, kar se iz njih prelije in izlije, da nam, navadnim smrtnikom, dajo tisto nekaj več, hrano najlepšega okusa, sliko najlepših barv, glasbo najčistejše sporočilnosti? Lahko je to zgolj nekaj pik na papirju, malo modre tu in tam, tkanina, ki boža, nakit, ki nas spreminja iz žabe v princa, glasba pogleda, ki čara naše misli, nepopisna lepota napisane besede,…, karkoli, kar nekomu med nami ekstatično vzradosti še zadnji atom njegovega bitja. Nekaj čisto zares onkraj časa in prostora... Dojemanje drugačne vrste. Ja, ponižna sem pred vsemi temi stvaritvami. Za koga so pravzaprav narejene? Zame? Tudi zame? Bi mi bilo, če bi bila sama ena od ustvarjalcev, vseeno kdo bi npr. nosil nekaj mojega? Ustvarjajo za vse ali le zase ali pa za nek določen ciljni krog ljudi? In če ne za vse, kako se počutijo, ko vidijo, da je nekaj njihovega postalo skorajda javno dobro? Ali ta splošna uporabnost in dostopnost zmanjšuje vrednost stvaritve? Ali pa ji morda prav to daje dodatno vrednost? Verjetno se s tem ne obremenjujejo, saj bi sebičnost te vrste najbrž pomenila, da bi vse to ostalo našim očem prikrito. Ali pač? Si želijo priznanja? Sprejemanja? Slave in denarja? Ni dvoma, da bi bilo vse to njihova pravica, pravica nadarjenih. Bilo bi taaaaako lahko reči, da dobra stvar, ki jo naredim, zadostuje meni, mi potrdi, da znam in zmorem, da prav čisto zares ne rabim tuje pohvale, ampak se vse predobro zavedam, kako mi kljub vsemu godi, če še kdo opazi in se navduši, saj to neko zunanje priznanje lastne genialnosti požene vrtiljak egotripa. Nikar ne bodimo lažno moralni in skromni. In zato me čisto ZARES zanima, kaj bi si npr. A. mislila, če bi vedela, da je njena little miss sunshine moja? Jo to navdihuje za še večje dosežke ali se ji fržmaga, da tega npr. nima nekdo, ki ni krkdo…?