30 oktober 2009

Namesto poljuba

. . . . . . . . . . . . . . . .




Če te pričaka takle poljub, kako drugače, če ne lepo, naj se začne vikend?

23 oktober 2009

Preteklost

. . . . . . . . . . . . . . . .

23. Moja številka. Pa vendar tudi številka, ki danes zaznamuje leto dni in osem mesecev, kar ga v fizični obliki ni več z nami. V spominu še vedno živi. Skupaj z njim, ki mi je dal življenje, je z dnem, ko ga ni več, umrl velik del preteklosti, ki jo je ustvarjal z nami in za nas. A preteklost ni vedno tako boleča. Pogosto so njene lepote tako navdušujoče, da za venomer ostajajo enako navdihujoče. Kajne?





21 oktober 2009

Iz takih so reči oblaki...

. . . . . . . . . . . . . . . .

video

20 oktober 2009

Brrrrrrrrr

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zebe me. In to mi ni všeč. Vem, kaj dosti vpliva na vremenske spremembe nimam, niti vremenske spremembe ne name, ampak res ne maram mraza. Lahko se torej preselim v tople kraje, si omislim življenje pol leta tu in pol leta kje drugje, se preprosto sprijaznim z dejstvom, da je pač pol leta mraz ali pa se mrazu uprem s toplimi oblačili. Možnosti je veliko, verjetno pa bo treba počakati na pomlad, da bo spet vse lepo in da bom v obveznih balerinkah in nato v natikačih (ultimate freedom!) lahko brezskrbno uživala vsakdan. Nisem ravno človek, ki bi bil veliko časa na prostem, ampak, takrat ko pa le grem ven, pa nočem skoraj teči naokoli, z zanohtanimi rokami in nogami, zmrznjenim nosom in modrimi ustnicami. Je ni bunde, ki bi me pogrela in ga ni človeka, ki bi me prepričal v lepote mraza. Snežna belina je čudovita, prvi sneg je prelep, zasnežena Ljubljana 1. januarja je sanjska, škripajoči sneg pod nogami je prijeten, a če sem zunaj, ima lepa stran naštetega omejen rok trajanja. Potem si želim na toplo, odkoder lepote pridejo do pravega izraza. Morda pa si moram kupiti le škrnicelj toplega pečenega kostanja in sprejeti dejstvo, da vsak letni čas s seboj prinese nekaj čarobnega…



[slikica sposojena tukaj]

16 oktober 2009

Naj bo vikend od A do Ž

. . . . . . . . . . . . . . . .

Afnast
Barvit
Copatast
Čaroben
Dekadenten
Evforičen
Falotski
Gurmanski
Hrepeneč
Igriv
Jezikav
Kostanjast
Lenoben
Magičen
Navihan
Občudujoč
Piškotast
Radoveden
Sproščujoč
Ščebetajoč
Tvoj
Ultralahek
Vihrav
Zabaven
Žgečkljiv


15 oktober 2009

Srčkasto

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ne glede na to, ali je taka že sama po sebi ali pa je taka postala s pomočjo človekovega posredovanja, je tale moja nova rožica - SRČKANA.



14 oktober 2009

Izbrisani

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ulična umetnost za vedno ujeta v mobiobjektiv (še preden so zadevne fasade prebarvali):



13 oktober 2009

Pravilo št. 1

. . . . . . . . . . . . . . . .

Samo NAJBOLJŠE je dovolj dobro.



[P.S.: Saj veš, da moraš klikniti na besedo zgoraj...?]

12 oktober 2009

Oink

. . . . . . . . . . . . . . . .

Odločila sem se, da v tednu, ki se temperaturno ohlaja, vsak dan ponudim nekaj lepega. Danes je na vrsti prašiček Pipi. Ker so prašički (v nasprotju s splošnim prepričanjem) čiste živali, sem enega naselila v kopalnico, da bo mojim prstom, kadar se pri delu umažejo, pomagal k čistosti.




09 oktober 2009

Ogorčena

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ravno prav sem razdražena, da bi podeljevalcem Nobelove nagrade za mir napisala (sicer prijazno) pismo, v katerem bi izrazila svoje nestrinjanje (vem, mojega strinjanja ne potrebujejo!) z izborom letošnjega nagrajenca. Zakaj on? Kako to, da ravno on? Je storil kaj v duhu besed Alfreda Nobela, zapisanih v njegovi oporoki? Del njegove nagrade naj bi v skladu z navedeno oporoko šel "to the person who shall have done the most or the best work for fraternity between nations, for the abolition or reduction of standing armies and for the holding and promotion of peace congresses". Oprostite, ampak izbor je najmanj vprašljiv. Če med toliko milijardami ljudi tega sveta ni moč identificirati nekoga, ki bi ustrezal zgornjemu opisu, potem je edino prav ter do človeštva in sveta pošteno, da se nagrada preprosto ne podeli.

08 oktober 2009

Brezglave plesalke

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na ogled kameleonki (in vsem ostalim, ki to berete):





In zdaj bom odplesala v četrtkov večer...

07 oktober 2009

Topla misel za L.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Brskam po predalu in naletim na knjižico mojih ''pesmi'' (ja, tudi to se ''grem''). Strašanska bolečina in tesnoba se skriva v njih. Pa v resnici nisem turoben človek. No, tako navzven ne. V meni je tisto neko večno nezadovoljstvo (ki pa ga uravnotežuje simpatična evforičnost), ampak znam se veseliti in osreči me veliko stvari - vonj, ki me spomni na nekaj ali nekoga, grm, ki je prav tak rasel pred domom upokojencev v bližini stolpnice, kjer sem nekoč živela, tuja sreča, tuj nasmeh, nasmeh tujca, lepa misel, ki najde pot do mene ali jo namenim nekomu, nova stvar, ki mi da občutek neslutene pomembnosti in zadovoljstva, dobra hrana, vonj nove knjige, ... Veliko je tega. In, ja, življenje je lepo. A ko bereš to mojo knjižico in če me ne poznaš, si najbrž ustvariš podobo stare aseksualne tečnobe. :-) Pa vendar me hkrati besede v njej spomnijo na čas, ko se mi svet ni zdel prijazen, ko je bil sončen dan, kakršen je danes, rezerviran samo za srečne ljudi. Ja, biti sam ni vedno lepo, še posebej, če srce še vedno koprni, hrepeni in neznansko boli. Čas opravi svoje in nasmeh se nariše na obraz. Zato vsem tistim, ki ste podobni osebi, ki je pisala verze v mojo knjižico, namenjam eno kratko -

Če si slabe volje - na, ujemi! Pošiljam ti malo mavrice čez deževno polje.

05 oktober 2009

Gnetenje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu in tam nekaj malega ''zgnetem''. Ne, temu ne rečem umetnost. To je le veselje nad voljnostjo snovi, ki jo prsti (za)čutijo. Danas ponujam na ogled eno debelinko, ki objema svoje obilno telo. Za tiste z domišljijo je to morda le gospa običajnih mer, ki tesno k sebi stiska srce... Kakor vam ljubo.


02 oktober 2009

''Dej mi ene lepe novice…''

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dnevi, tako različni med seboj, drvijo in minevajo, me veselijo in žalostijo, me vodijo v oddaljene dežele in vabijo v bližnje kraje... Čeprav me je mala čudežna škatlica, kakor rada imenujem televizijo, dolgo vrsto let osrečevala in bila moj najboljši učitelj, je zadnjih šest let v meni oživela radijska kultura, ki riše slike v moji glavi in domišljiji pusti prosto pot, a pride dan, kakršen je današnji (…prometne nesreče na naših cestah… detomori v Nemčiji… sramotni propad nekoč slovenskega ponosa…), ko zgornje 6P.Č. besede kričijo v nebo. In v takih dneh si želim, da bi me nekdo uslišal in mi privoščil rožnati počitek v temle čokoladnem razkošju…



[slikica sposojena tukaj]