31 julij 2010

Kjer si ptički odpočijejo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Že leto dni zamujam artmarket, sobotna poležavanja, potepe po mestu in vse, kar bi mi sicer barvalo sobote in nedelje. V zameno se učim in uživam ob rečeh, ki jih najbrž nikoli več ne bom kaj dosti potrebovala v življenju. V vsakršnem vremenu. Zjutraj sedem v svojega Pipija in odpujsava v zelenilo slovenske pokrajine, se na levo in desno zguncava po dolinicah in hribčkih do prijetne vasice, kjer potem najdem čas tudi za lovljenje vse sorte traparij v moj objektiv. Kot na primer tole lestev, katere dooooooooooooolžine slika ne pričara, a resnično bi se lahko povzpel na tistole koprenasto ležišče tamle gor...


30 julij 2010

Ljuba neumnost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vhodna vrata v naš blok so kar naprej "problem". Bila so takšna, da si jih najprej zaprl in nato še dodatno zaklenil, ker se je že zgodilo, da so vanje vlomili in uspeli izropati vseh deset stanovanj. Pri tem ni nepomemben podatek, da nas v bloku živi le kakšnih pol ducata, ostala stanovanja so večinoma prazna. T. je pri naslednjem podvigu, ki je sledil temu, da nekdo ni dodatno zaklenil vrat, ostal brez kolesa. Novega in dragega. Dodatno zaklepanje je bilo namenjeno prav temu, da bi morebitnim vlomilcem vsaj otežili delo, a ker je dodatno zaklepanje onemogočilo odpiranje vrat iz posameznega stanovanja (prek domofona), so si tisti redki, ki tu in tam dobijo kakšnega obiskovalca in so nasploh "komot", olajšali življenje (da bi jim ne bilo treba hoditi dol in odpirati vrat, ampak zgolj pritisniti na gumb za odklepanje, ki ga ima vsako stanovanje) tako, da jih preprosto niso zaklenili. Preverili, ali so vrata v resnici zaprta ali ne, pa itak niso. Končno smo si tisti, ki nam ni mar, da stvari izginjajo in da tako rekoč izrekamo dobrodošlico vsem morebitnim nepridipravom, ki bi jih karkoli zamikalo v našem bloku, izprosili obnovo vrat. V prevodu in v končni posledici so na obstoječa vrata namestili samozapiralo, ki poskrbi, da se vrata zaradi teže tega zapirala res zaprejo in obenem samodejno zaklenejo. Teoretično. V praksi sem pogosto, ko sem prišla do vhodnih vrat, našla vrata odprta. Očitno je to opazil tudi naš upravnik, ki je prejšnji teden izobesil naslednji veleum v bližino vhodnih vrat (slaba slika, a je, upam, berljivo):


T. je k obvestilu pripisal:
"Glede na to, da je to pogost pojav v Sloveniji, problem razumemo." :)

27 julij 2010

Variacije na isto temo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Kako narejeni smo oziroma koliko izvirnosti premoremo? Je vse že povedano, napisano, narejeno, videno, doživeto? Koliko izvirno našega je v nas in koliko smo sestavljeni iz tujih idej, tujih videnj, mnenj in dojemanj? Gre za naše besede in misli ali zgolj za ponavljanje slišanega in videnega? Koliko izkustveno našega je v nas ali samo ponavljamo za drugimi, ne da bi se tega zavedali? Misleč, da govorimo in izražamo svojo misel, nezavedno ponovimo in se tako poistovetimo z izrečenim, ne da bi sploh vedeli, da smo zgolj odraz nekoga ali nečesa? Kje smo se izgubili? Kje je izvirnost? Ali sploh še obstaja? So stališča, za katera sem pripravljena storiti marsikaj, verodostojna, ker jih ponotranjam z ali brez premisleka in preudarka ALI ker izvirajo iz mene? Nisem ovčica, najbrž sem zato večino časa besna zaradi raznoraznih stvari, še najbolj zaradi apatičnosti večine, zaradi zadovoljstva, ki nima podlage in neuporabe potenciala, ki ga vsakdo ima.

Mah, hotela sem pisati o prijetnem prebujanju ob zvokih balona, ki sicer neslišno drsi nad zaspanim mestom in ga slišim zgolj zaradi plina, ki ga poganja v čudovitem sončnem jutru. Pa o dežju, ki me je ujel na poti iz službe in me namočil, ko sem kolesarila proti domu. In še marsičem lepem. A me je T., ko sem pokazala papirnate metulje, ki sem jih izrezljala iz časopisnega papirja in navila na zlato žičko, namesto pohvale, vprašal, kje sem to videla. In me strašno razjezil. Mar moram videti, da bi naredila?!? Res misli, da ne morem u s t v a r i t i???


25 julij 2010

Kar tako

. . . . . . . . . . . . . . . .

Božanske temperature in počasen vikend. Izvrstno za telesni počitek, povrnitev volje do življenja (vročina me je že pošteno načela in tale hlad deluje tako dobrodejno in poživljajoče! Adijo malodušnost, izpraznjenost, izčrpanost in razdražljivost, pozdravljen svež elan!), čas za končanje že (pre)dolgo brane knjige in ker je bila naslednja tako zanimiva, je v enem dnevu prešla iz kategorije ''trenutno berem'' v ''zadnje 3 prebrane''. Vmes sem kukala k sosedovim. Voajerizem za roletami. :)



24 julij 2010

Baliranje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj sva dobila lani naročene slamnate bale za najino fasado. Predstavljala sem si malo drugače, da bodo namreč vse skupaj dostavili do najine hiške, midva plačava in potem se sama znajdeva naprej. Ampak, ker so počitnice in manko ljudi, sva morala na polje, kjer so v ponedeljek poželi kakovostno pšenico, do včeraj pa se je preostanek na neusmiljeno vročem soncu dodatno sušil ter čakal stiskanje in povezovanje v lične kvadre, ki bodo kmalu ovili najino hiško in ponudili fasado par excellence. Nekaj sicer odpadnega bo tako postalo koristno. Kakšno doživetje! Gor in dol po polju s traktorjem, balirko in vozom, na katerem je bilo vedno več in več najinih kvadrov. Na koncu sta bila dva voz(ov)a obložena s 465 balami, ki sta na cesti predstavljala velikansko premikajočo se gmoto. Nekaj prvinsko lepega je v tem, zato ne zamerite spodnjemu foto posilstvu. Packanje gline na zložene in fiksirane bale sledi takoj, ko bo vremenska osvežitev mimo.






19 julij 2010

Pokliči me kdaj...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Julijska Ljubljana se je vendarle malček ohladila, mene pa ne neha oblivati. Ne more biti mena, torej bo najbrž zaradi tečnega opravila, ki ga končujem in samo še zadnje jutranje diagonalno preverjanje 169 strani, potem bom začutila blagodejni učinek prijetnega vetrca. Upam. Ker počitnic še nekaj časa ne bo, nisem pa ravno za v kratke hlače. Letos opažam množično nekritično nošenje nadvse kratkih hlač. Ali pa ne gre za nekritično nošenje, le mene jezi, da si kaj takega ne morem privoščiti, čeprav pri skoraj štiridesetih stopinjah najverjetneje nihče nima časa opazovati mojih čudovitih nog, ki mi grenijo življenje in tako komfort vendarle prevlada pred estetiko... No, ne vem.

Nekaj drugega sem se namenila deliti z vami: prejšnji teden me je jutranja radijska novica opozorila na pomembnost socialne mreže, ki dandanes skorajda ne obstaja več. Novica bi bila povsem nepomembna, ena v vrsti mnogih, a se je nanašala na motorista, ki ga je zbil avto in je umrl. Ulica, kjer se je zgodilo, spol in leta žrtve, ura dogodka - vse se je ujemalo z osebo, ki jo poznam in z njo preživim osem ur vsakega delovnega dne. Živi sam. Panično sem razmišljala, ali bi to morda lahko bil on in če je on, kdo mi bo sporočil, da je do dogodka prišlo. Njegovih staršev ne poznam, nihče v službi ju ne pozna. Živita daleč ven iz Ljubljane in razmišljala sem, če bi bil on, koliko časa bi potovala informacija do službe. Bi se starši spomnili obvestiti delodajalca? Verjetno v takih trenutkih ne razmišljaš o takih rečeh. Bi delodajalca obvestila policija? Kako in če že, kako hitro poteka pridobivanje tovrstnih podatkov? Naslov na njegovi osebni izkaznici je naslov stanovanja, kjer, kot rečeno, živi sam. Bi vdrli v stanovanje? Ne vem zakaj bi, ampak … Bi pobrskali po njegovem mobitelu in klicali nekaj zadnjih številk? Kakšna reakcija bi bila na drugi stani telefona? Bi klicanega novica sploh zanimala? Morda bi šlo za npr. osebo, ki dela v neki trgovini, v kateri je moj prijatelj reklamiral ventilator? Ali pa bančno uslužbenko, njegovo osebno svetovalko, s katero sta govorila o morebitnih naložbah? Ali pa njegovo snažilko, ki mu dvakrat na mesec pospravi stanovanje? Koga v takem primeru najprej pokličejo? In kaj če ima partnerja (več partnerjev?)? Ker ta ni uradno registriran ne na istem naslovu ne v kakršnikoli drugačni skupnosti z mojim prijateljem, koliko časa bi informacija potovala do te osebe? Za trenutek si predstavljajte mojo situacijo: na moji osebni izkaznici je naslov x, kjer že sedem let ne živim in kjer živi moj bivši partner. Partner, s katerim živim v y, ni prijavljen na tem naslovu (niti sama nisem). Ostane uradni register prebivalcev, iz katerega bi najbrž dobili podatek, da imam mamo in dva brata. Koga bi najprej poklicali? Verjetno mamo. Ampak recimo, da sledijo naslovu na osebni izkaznici. Tako bi bil prvi o dogodku obveščen moj bivši partner. Sicer pozna mojega sedanjega partnerja, pozna pa tudi mojega brata. Hmmm, recimo da bi najbrž poklical mojega brata, ta bi verjetno klical mamo in šele nato bi klical mojega sedanjega partnerja, čeprav bi sama želela, da je on prvi obveščen o takem dogodku. Pravzaprav o kakršnemkoli dogodku. Marsikdo morda s svojimi uradno bližnjimi osebami (sorodniki) ni vedno v najboljših odnosih in res ne bi rad, da ravno njih nekdo obvesti o nečem, kar bistveno vpliva na njegovo življenje, nekdo drug, ki mu pomeni vse, pa bi čisto po naključju, na repu informiranih, čisto prepozno izvedel za vse skupaj. Koliko registrov še potrebujemo?

No, moj prijatelj je še živ, kar sem preverila ob nerazumno zgodnji jutranji uri in si oddahnila, da ga slišim, čeprav mi v resnici ni tako ljub, kot je morda razbrati iz teh besed. A ni mi vseeno. Za nikogar mi ni vseeno. Zato sem začela s socialno mrežo. Zato podpiram zdravo radovednost, ki naj bo skrb za sočloveka. In ne registrov, ki pogosto dajejo izkrivljeno podobo posameznika. Vse bolj sami smo. Vse bolj živimo pa načelu vase-zase-nase in pozabljamo, da je tam nekje, čisto blizu nas, nekdo SAM, nekdo, ki mu lahko spodrsne v kopalnici in obleži poškodovan. Kdaj bi nas zaskrbelo? Po prvem neodgovorjenem klicu? Drugem? Tretjem? Bi nas potem nehalo zanimati? Ali bi nas vendarle zaskrbelo v tolikšni meri, da bi šli potrkati na njegova vrata...?


13 julij 2010

Razdrapan miselni tok

. . . . . . . . . . . . . . . .

nedelja, 4. julija 2010

Prediren zvok zareže v jutranjo gluhoto nedeljske lene Ljubljane. Čezoceanka sredi mesta….? Sliši se neverjetno. Prisluhnem pozorneje. Spet ta zvok. In ga prepoznam. Ena sama vuvuzela, najbrž utrujena od celonočnega rajanja, se oglaša in spremlja ptičji zbor. V mislih me popelje na obale Silbe in opazovanje mogočnega Bartola.

. . .

Isti dan berem knjigo D. Kehlmanna in me strašansko razjezi nekaj stavkov, ki zvenijo nesmiselno, najbrž ''zahvaljujoč'' slabemu in nepremišljenemu prevodu ─
''… hladna stvar…"
"Da ne govorim o bossu. Čist nehladen in resno ful slab, in to ne v majhni meri."
Najbrž je izvirnik uporabil besedo ''cool'', ki bi ga snovalci Fruca zapisali kot ''kül'', že dolgo pa se v pogovornem jeziku uporabljata ''kul'' in ''kulski'', zato ne vem zakaj prevajalec ni raje posegel po tem in morda vse skupaj zapisal v kurzivi. Bilo bi precej manj moteče.

ponedeljek, 12. julija 2010

Sanjam Huga Chaveza. Gospod je na obisku pri moji primarni družini in gostijo ga tudi tisti, ki jih ni več med nami. Prava veselica, s šaljivostjo nabiti pogovori, razdrapanost na vseh ravneh. Zavem se sanj, se zbudim in ko spet utonem v spanec, je Hugo še kar na obisku. Absurd na kvadrat.

. . .

Šele včeraj sem prebrala intervju P. M. s C. Z. v SP. Pretrese me. Minljivost in življenjskost v njuni najbolj surovi obliki. Ne, ne strinjam se s smrtjo. Nepravična je. Ugasne te kot svečo, ki še danes gori z visokim plamenom. Ni mi do C. Z. V resnici ga kot pesnika niti ne poznam. Članek priporočam kot vpogled v zgodbo, ki se plete od prvega krika v svet vse do utrujenih korakov. Dolga pot je za njim. Za mano tudi. Sprašujem se, s čim bi popisala list papirja, na katerem bi bilo eno samo vprašanje – ste življenje živeli plehko ali polno?


11 julij 2010

Prišlekinje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prispele so. No, so že nekaj časa tu, a zdaj so tiste prave. Vsako leto enako slastne, enako debelušne, enako kosmate (a vseeno ljubše od depiliranih sorodnic), ... Breskve. Domače. Veliko njih. Mnjam!


10 julij 2010

Čudežni vrt

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ko si je T. zaželel imeti posejanega nekaj paradižnika (ki ga obožuje) na najini zemlji, kjer se rojeva najin novi dom, je njegova mati to razumela kot zeleno luč za vrtičkarstvo. Paradižnik je tako bil posajen, a v družbi blitve, korenčka, zelja, krompirja, kumar, graha, buč in ne vem česa ne. Seveda za vrt ne skrbiva, saj sva tam zgolj čez vikend in kar narava sama postori zanj, tako je zanj poskrbljeno. Zemlja, ki je dvajset let, kolikor nihče tam ni živel, počivala v blaženem miru in družbi raznoraznih cvetlic, trave, kopriv, žuželk in večjih travniških živali, je seveda poskrbela za bogat pridelek. Prav smešno, kako srečna je, da lahko vse te najine vrtnine žene v zrak in v zemlji rojeva debeluškaste sadove. Danes so mati malce povrtnarili in me pol ure učili vrtnarskih skrivnosti in zakonitosti. Domov sem v košari, ki sicer v avtu služi prej afnanju kot čemurkoli drugemu, prinesla blitvo (ki je noben od naju ne je...), zelje (ki bo slastna solata!) in grah. Ti mali zeleni strički so mi bili kot otroku strašansko antipatični, še posebej, ker jih je oče rad dodajal raznim jedem. Potem sem se končno vdala in pojedla rižoto, ki jo je pripravil. Take rižote ne zna narediti nihče. Moj oče je bil pravi mojster! Jutri vseeno zamešam svojo in upam na približek mojstrski, da pa bo posebno dobra, o tem ne gre dvomiti, saj bo narejena z najinim grahom, ki je zrasel iz bio semena na povsem bio način. To pa je razkošje, kajne?


08 julij 2010

Pustite mi sanje...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vidim poti, ki se vijejo sem ter tja v moji domišljiji in katerih cilj je še neznan. Nekje tam v ilovnati prsti, zelenih gabrih in pasjem laježu v resnici prebiva duh mojih potepanj, ko takole hrepeneče zrem v nebo, občudujem moje nove pleksi konjičke in sanjarim o resnični brezskrbnosti počitnic, ki so še daleč…



03 julij 2010

Streha na tleh

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni časa za počitek, saj veste, hiša... Včeraj sem sicer res uživala v prijetni večerji v prelepem ljubljanskem večeru, se danes zbudila v malinast dan, uživala v prehitri minljivosti trenutkov, hlipala v popolnem zlitju s smislom in "vedno v nikoli" prelepe knjige*, nato pa na delo, ki ne trpi oklevanja. Prejšnji teden sva (no, T. ga je, a moja asistenca je ključnega pomena:)) položila bobrovec po celotni talni površini hiše. Tega sva prej strpno nabirala pri dobrih ljudeh, ki so nama ga podarili (mladostnega, starega, starejšega), potem z vodno žago zrezala v pravokotne oblike (različnih velikosti, ker so bili že izvirno različno veliki), zdrgnila s sirkovo krtačo in na koncu nalepila na tla. T. je vse skupaj zafugiral in zdaj imava streho na tleh. Na koncu jih (tla) bomo še zbrusili in premazali s čebeljim voskom, da se bodo odlično obnesla, pa itak ni dvoma. Danes sva zidove pripravljala na bale, ki bodo čez tri-štiri tedne, po žetvi, pripravljene posebej za naju in bodo za fasado najine hiške. To bo šele dogodek, ki mu bo sledila splošna packarija – glineni omet. Jupi! Vsi otroci vabljeni!



Vmes si privoščiva tudi dobrote in čas za lepoto, ki jo oko v vročem julijskem dnevu zlahka opazi. In sliši. Najina lipa je čebelji raj, pravo razodetje in prevzetost pa se je sprehoditi čez travnik, na katerem si v tihem vesoljnem zaporedju rožice podajajo roke. Vedno lepše so!

*"Eleganca ježa" (M. Barbery)