. . . . . . . . . . . . . . . .
Ni me odvleklo v Pariz, me je pa trgalo na mnoge strani naše dežele. Spet centrirana, a še vedno nemirna. Delo je mirno, dokončujem nekaj pomembnega, obljubila sem nekaj, za kar ne vem, če bom nalogi kos (bomo videli), počasi se bo našel čas za dolga branja in tudi brezdelje. Poletje je v polnem razcvetu, a tole vreme je vsakršno, le pretirano poletno ne. Saj, če sedim tule v pisarni, mi je prav malo mar, ali zunaj sije sonce in so temperature visoke, ali pa spet besni veter ali dež in je hladno, a potem, ko je delo končano, in ko pride čas za radosti zasebnega življenja, nekako jesen ni tisto, kar si želim julija ali avgusta. O vremenu ni vredno kaj dosti izgubljati besed, pa vendar je težko ne govoriti o njem, ko govoriš o čem drugem. Tako je na primer to poletje sedenje na terasi le redko tisto pravo. Ali je temperatura, kljub senci, še vedno peklenska in se raje skriješ v hlad hiše ali pa je ravno po, pred ali med deževjem in si spet v riti. Kje so časi, ko smo celo dolgo vroče poletje posedali po klopcah, divjali na kolesih, rabutali zrelo sadje, pili osvežilne pijače? Danes najbrž le v zaprtih prostorih ali v gozdu… No, ko sedeva na vespo in greva na potep, takrat je tudi fino (razen, če se v. d. tašča odloči, da je pri tistih + 30 nujno treba dvigniti toplo gredo njenih paradižnikov in se potem skoraj stopiš na + 60!). Na morje v teh dveh mesecih ne hodiva, tako da je september tisti mesec, ko naj bi se napolnil in zapolnil s samimi lepimi rečmi – posedanji, potovanji, doživljanji, zbiranji navdihov za hladne dni, za čas sprememb in velikih odločitev. No, do tja je še dober mesec in upam, da bo avgust vse tisto, kar se je juliju spozabilo in ni bil – sproščen, poleten, topel, osvežujoč in nagajiv. Politike nalašč ne omenjam, splošne krize vrednot in bruh zbujajočega ravnanja naših oblastnikov tudi ne. Ne zato, ker me to ne bi zanimalo ali ker ne bi imela o tem svojega mnenja. Še kako jih imam in jih tudi glasno povem; bolj zato, ker preprosto ne morem verjeti, da ljudje vse te neboluze tako mirno prenašajo. Že zdavnaj bi se moral zgoditi vsesplošni upor, ampak ne v naši mali deželi. Vajeni trpeti in potrpeti, biti pohojeni in ponižani… Kdo bo prvi, ki bo zavpil »Uprimo se!«?
