30 junij 2010

Jaz in Jacques-Yves Cousteau

. . . . . . . . . . . . . . . .


Takole gre zgodba mojega odraščanja – televizijska škatlica je bila čarobno okence v svet in skozi to okno sem letela v neslutene višave, se bojevala zdaj na strani Indijancev zdaj na strani kavbojcev, točila krokodilje solze, navijala za naše in malo manj naše, plula okoli sveta, plavala z delfini, letela z balonom, zmagovala na atletskih stezah velikih mest, …, in ne nazadnje občudovala podvodni svet v vseh njegovih barvitostih in tišini. To je bil moj virtualni svet, kakršnega je za mnoge prinesel šele svet računalnikov in brskalnikov. Televiziji sem se odrekla kakšnih deset let nazaj, kar pa ne pomeni, da sta se moja radovednost in širjenje znanja tam ustavila. Le predrugačilo se je vse skupaj. Realni svet, v katerem živim, je seveda drugačen od tistega, ki ga rišejo režiserji. Ker je poletje tu in z njim vse radosti, ki jih prinaša, naj vam prišepnem o mojem ''potapljaškem'' fiasku. Rada plavam, rada imam vodo. Čeprav se morja tudi bojim. Bojim se vseh tistih malih ribic, ki so velike kot noht na najmanjšem prstu na nogah. In vseh tistih skal, ki v neštetih luknjicah skrivajo morske pošasti. Ja, ja, ljubke so, ko jih gledate takole v prijetno hladni vodi in brezskrbno brcate žabico, a le poglejte si jih pod mikroskopom. Kafkovska scena. Ampak še vedno plavam. Daleč. Le dol bolj malo kukam. :) Pod vtisom vseh čarobnih potovanj ladje Calypso in skrivnosti, ki so bile tako odkrite in poslane v svet vsem malim in velikim radovednežem pred televizijskimi ekrani, sem si nataknila plavuti, da bi kot najbolj elegantna riba odbrzela v globine pred seboj. Res sem šla v globino, ampak dobesedno. Noge so bile težke, kot bi mi nekdo na vsako poveznil dvajsetkilogramsko kroglo in začel se je strašanski boj za življenje, za to, da se obdržim na gladini. Naj mi samo še kdo reče, da so plavuti ustvarjene za posnemanje ribjega načina življenja! Človek je človek in narejen je, da hodi. Da svoje noge uporablja v obliki, kakršne so. S takimi nogami plavam hitro in dobro. Seveda nisem Sara I., ampak z njo se ne primerjam. Plavuti so moje noge onesposobile. Bila sem težka kot nosorog in okorna kot slon v hladilniku. Bilo je grozno. Vsi drugi so drseli sem in tja, uživali v vsaki kapljici vode zgoraj in spodaj in vmes, mene pa je osrečevalo že dejstvo, da sploh še diham. Polom. In ni bil edini tisti dan. Poskusila sem še potapljaško masko in dihalko (cevko, ki si jo na enem koncu vstaviš v usta, na drugi, ki je za začetek nad vodo, pa prihaja zrak do tebe – vem, da veste). Maska nataknjena. Vidim. Bolj slabo, ampak bo. Dihalka nekako ne gre v usta, a jo požokam in pripravljena sem za v vodo. S tem težko diham že na kopnem, kaj bo šele pod vodo. Pa vseeno grem in se skoraj zadušim. Preprosto ne znam uporabljati vseh teh zadev, ki mi polnijo usta, ovirajo razgled, mašijo nos, me spravljajo v neko stanje utesnjenosti in robotiziranosti… Takale smotka sem. Zato še vedno plavam as mother nature made me, pod vodo pa zdržim z odprtimi očmi in z zadržanim dihom dokler gre, potem priplavam na površje po novo zalogo. In zdaj si želim na morje, Jacques-Yves Cousteau pa naj mede glave še mnogim generacijam. :)

25 junij 2010

Nad mestom gori

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ves dan na deželi, v naravi, ni bilo tako tiho, spokojno in sproščujoče, kot je nocoj v Ljubljani. Mesto je zaspalo in vetrc v drevju se ne le čuti, ampak tudi sliši. Listje šelesti, ptiči so legli k spancu in luči se počasi prižigajo v mravljiščih redkih Ljubljančanov, ki so ostali v mestu. Na nebu pa OGENJ! Lepo je in lipa diši.





23 junij 2010

Plešoča belina

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ah, večna žrtev skodelic in skledic sem (in bom)! Pa če jih imam že čisto preveč, vedno iščem in najdem (ali pa me one najdejo...?) še kakšno, ki kar kriči, da hoče biti moja. ♥ Tale bo izvrstna za vse prihajajoče slastne maline in borovnice, pa še marsikakšno dobroto si bom prav po kraljevsko privoščila v njej. Zelo zadovoljna.

22 junij 2010

Krhkost obstoja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj sem se ves dan z veseljem pomikala proti četrti uri, da bi potem švignila na ljubo destinacijo. Okoli tretje me je nekaj tako silovito pretreslo, da me je minila volja in veselje do tistega, kar sem si želela dva dni, se odpeljala domov in nesrečna zakopala glavo v blazino, na robu solza in potrta do apokaliptičnih razsežnosti. Čez pol ure je očitno ta moja žalost v tistem drugem povzročila nekaj podobnega, nekaj takega, da se je moralo postaviti znova in nemogoče je opisati kvas, ki je bil dodan mojemu telesu in povzročil reakcijo vnovičnega prebujenja. Sreča je nadomestila žalost in pretekla ura ali dve sta se zazdeli vrženi proč v že tako prekratkem času, ki nam je dan za teptanje tega planeta. Neverjetno, kako lahko čisto majcen zazib stvari v nenačrtovano smer povzroči potrese moči metuljevega zamaha s krili. Danes upam na silovit trk izobilja užitkov.

19 junij 2010

Vezenine

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moja glava je prežeta s podatki vseh vrst – imeni, letnicami, številkami, besedami, teorijami, zarotami, zamerami, domišljijo, pesmimi, vonjavami, barvami, hrepenenjem, oblikami, stavki, opomniki, …, življenjem samim, v njegovih včeraj, danes in jutri oblikah. Ne počiva, le včasih se upočasni. Je kot vezenina neprepoznavnih oblik iz neotipljive snovi. In vendar je to glava, spoj telesa z razumom, ki usmerja moje gibe in dejanja, bije večno bitko z nagonskim. Sprašujem se, koliko ljudi je potemtakem pravzaprav pristnih? Koliko jih skoči v grm po cvetoči cvet in koliko jih pri tem ustavi strah pred kaznijo, če bi jih pri tem opazili? Tak cvet je najbolj dišeč.

If birds in flight go unburdened by names, let my memories be free of dates. (H. M.)



Sem pleksimanka. Pa vi?

16 junij 2010

Sanjarjenja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Jedrnato in zanimivo je današnje deževno dogajanje. Omogoča čudežna domišljijska sanjarjenja. Tako si na primer želim oditi tja na vetrovne in zeleno poraščene klife Irske, v eno tistih čudovitih kočic, se ugnezditi v rdečo žametno zofo in goltati knjige, eno za drugo, drobiti piškotke, enega za drugim, in piti črni čaj z mlekom iz vegaste bele skodelice, enega za drugim. Pa še veliko prehrambenih navad in razvad bi ponavljala v neskončnost, hranila tistih nekaj kur, ki bi nosila sveža jajca, da bi jih za zajtrk ubila v vroče olje in potem topel, dišeč, ravnokar iz pečice vzet in rahlo ohlajen kruh prav počasi in z užitkom namakala v rumenjak, na koncu pa snedla še ljubi beljak in krožnik pomazala do zadnje drobtinice. Potem bi zajahala kolo in pustila vetru, da mi mrši lase, loveč sončne žarke in pege na obrazu. In bi namočila noge v mrzlo morje, prisluhnila nemirnim valovom in opazovala smetanaste oblake, poslušajoč vpijoče galebe. Pa pisma, veliko njih!, bi napisala in odposlala in potem čakala na poštarja, ki bi polnil poštni nabiralnik s pozdravi in novicami iz daljnih krajev. Nove razsežnosti vsakdana. Brez naglice. Brez obveznosti. Z ognjenim vetrom in spominsko knjigo v mislih. Z vseenostjo glede jutri in z veliko mero brezbrižnosti glede včeraj. Tukaj in zdaj. Brez utesnjenosti in strašne minljivosti. Sonce je posijalo. Morda se posmiha temu izlivu idealizirane naivnosti… Kar naj se. They can't take that away from me.

13 junij 2010

Rdeče češnje rada jem...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še en vikend gre h koncu. Diši po dežju, ki noče priti… Zanimiv teden za mano. Deloven, a nič manj prijeten. Poln naključij (kdor verjame vanje). S čudovitim filmom in neverjetno knjigo. V obeh omemba Tolstojeve ''Ane Karenine'' (in sicer stavka "All happy families resemble one another, each unhappy family is unhappy in its own way."). Ne vem, najbrž se strastne zvezdne misli prepletajo in moje življenje barvajo s podobnimi, če ne istimi barvami. Filmu je naslov ''Jež'' (režiserka Mona Achache) in je posnet po knjigi ''Eleganca ježa'' (jutri jo poiščem in kupim, ker to MORAM imeti!), knjiga pa je ''The Elephant Vanishes'' (Haruki Murakami).

Lep teden vam voščim z utrinkom iz Podgorice...


... in slastnimi rdečimi debelinkami, ki naj sladijo vroče dni.


06 junij 2010

Jutra

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moji vikendi so strašansko predvidljivi – delo, delo, delo. Ne morem se mu izogniti, saj gre za pravokotno stvaritev z opečnato kapico, ki jo bom nekega (upam, da ne tako daljnega) dne klicala dom. Ne, ne pritožujem se, saj je, kot je že davno nekoč rekla I. B. M., sreča najlepša, dokler nanjo čakaš. Še najbolj od vsega ljubim jutra, ko me poti vodijo do cilja – jutranja tišina ulic, cest, pokrajine in vijugastih dolenjskih cestic je vredna zaspanega brundanja in hudovanja v slogu ''ali mi je tega res treba?''. S prehajanjem iz meseca v mesec se spreminjajo tudi ta moja jutra. Majsko-junijska so resnično čarobna. Sramežljivo ptičje oglašanje, zelena, ki se je nenadoma razbohotila vse naokoli in ljubko barvite cvetice čarajo najlepša upanja in obujajo davno pozabljene spomine. Obenem zbujajo željo, da bi se skotalila po tistem vabečem travnatem hribu in splezala na tisto razvejano drevo, stekla v žitno polje in občudovala pikapolonico kako leno uživa vetrc v klasju. Vonjati, videti, slišati, ČUTITI. Ni prostora za pritoževanje. :)


04 junij 2010

Po vsakem dežju...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Naporen deloven dan je bil za mano in najraje bi se bila odpeljala domov, navila glasbo za dušo in potonila v prijetno knjigo. Seveda ne bi manjkalo kaj dobrega na krožniku in v kozarcu. A ker me je po precej sivem dnevu zunaj pričakalo sonce, sem se z mojo Daisy namenila malce ovinkariti po ljubljanskih ulicah. Najprej po V. Z. in njeno napaljenost na tango, pa do banke plačati dohodnino - ker bo enkrat treba in zakaj ne bi bilo to danes?, nato pa še v eno od knjigarn na poti pofirbcat', če imajo kakšno od Knjig za vsakogar. Na mojo srečo so imeli kar trinajst od enaindvajsetih knjig (tri bodo izšle šele jeseni) in itak, da sem kupila vseh trinajst. Ena sama blaženost me je prevzela.


In tako srečno srečna sem vrtela pedala po kolesarski stezi Slovenske ceste, ko mi je zazvonil telefon in že čez petnajst sekund me je mož v modrem (in ne klicatelj) povabil na klepet. Štirideset evrov (če plačam v šestnajstih dneh, dvajset). Banda. Ker da sem spravljala v nevarnost druge in bi lahko povzročila nesrečo. ?!?&//#!!?!#!? Veliko večja možnost je, da me ustavi butasti policaj, kot pa, da na kolesarski stezi povzročim usodno nesrečo. Ti, butec, ti! In je precej blaženosti izpuhtelo neznano kam. A ostanejo mi lep večer (spodaj pogled skozi okno maloprej) in nove-dišeče-pisane knjige... Prav lepe so. In čeprav so bile v resnici skupaj le 39 evrov, se delam, da sem zanje dala dvajset evrov več, ker se sicer jeza nad policijsko državo, ki, raje kot norce na cesti, ustavlja mene, ki me zakon za takle prekršek obravnava kot ''voznika, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja''. Bljak.


02 junij 2010

Jutri bo bolje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dan, ki bi ga lahko tudi preskočila... Turoben dež, vlaga, ki se zaleze pod kožo in temne misli, ki jih vsa ta voda, ki se zliva, ne more splakniti. Pa tavajoče misli in vprašanja, kaj se dogaja s prijateljico tam daleč stran, ki že vse predolgo ni poslala nobenega pisma…? Ohranjam ljubezen do pisem in vzdržujem dopisovanje na daljni sever z gospo, ki je prava ''mati modrosti''. Te dni jo pogrešam še bolj in neka temna slutnja se plazi, skupaj z vso to vlago, tja globoko pod kožo, ki mi ne da miru, zato sem spakirala rožice v kuverto in poslala zvedave misli v njen nabiralnik.


Še včeraj sem na njih posedala, danes pa so, kljub svoji pisani živahnosti, le še spomin na božajoče sončne žarke. Kmalu spet... upam.



Knjiga, ki sem jo ravnokar prebrala, je ena tistih, ki hoče, da jo preberete. Preprosto navdušena sem. H. M. je resnično mojster. Če ga nimate, posodim. :)