. . . . . . . . . . . . . . . .
Najbrž ste zasledili, da je izšel Slovar novejšega besedja
slovenskega jezika. V Mladini z dne 1. marca 2013 je bil pod naslovom "
Danes stare mame govorijo ful!" avtorja Marjana Horvata, objavljen pogovor z dr.
Markom Snojem, slavistom in soavtorjem tega slovarja. Zgrozila sem se nad
besedami, ki so vanj uvrščene in za katere obstaja velika verjetnost, da bodo
kmalu postale del novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, saj dr. Snoj
med drugim pravi "Če je beseda v Slovarju novejšega besedja, potem je že na pol
poti.". Preberite si ga in si ustvarite svoje mnenje.
Meni je ob tem prišlo na misel pismo Dušana Jovanovića, ki
ga je pisal Manci Košir (in je objavljeno tudi v knjigi "Dušan Jovanović, Proti
toku: čitanka, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2011") in v katerem se posveča
besedi "ful", ki bo po vsej verjetnosti že kmalu del knjižnega jezika. Dušan Jovanović
je bil vizionar in pravi takole (str. 119-121):
"Jezikovni puritanci,
ki so ob tujejezičnih napisih zagnali vik in krik, se ob fulanju le kislo
nasmihajo. Mogoče računajo s tem, da se bo stvar unesla. V preteklosti se je namreč
že dogajalo, da so modni anglizmi v slovenščini doživeli meteorski vzpon, nakar
je njihova zvezda zbledela. Nekaj mi pravi, da s fulom ne bo tako. […]
Besedica ful je v slovenščini podivjala, postala je nekakšen
maligni joker, ki lahko zastopa vse številke in evocira različne predstave.
Vzemimo, recimo, izjavo Špela je ful
shujšala. Ful mi ne pove, ali je Špela shujšala za 5, 10 ali 15 kil. Špela
je morda komaj opazno izgubila težo, morda je precej vidno sestradana, nemara
pa je celo kost in koža postala? […]
Ful ful ukinja sporočilne odtenke, zabriše misel, daje mi
prostost, da si izrečeno poljubno razlagam. Imaginacija v principu ni slaba
stvar in najbrž ne more biti pretirano škodljivo, če si ful shujšano Špelo vsak
po svoje predstavljamo. Tragično je namreč lahko le Špelino hujšanje, če je res
tako ful, kot si ga neovirano riše moja bujna domišljija.[…]
Jaz tebe, stari, ful
štekam!, bi na tako nakladanje ironično reagiralo moje nadobudno dete.
Koliko me v resnici razume, je seveda drugo vprašanje. Jaz, če sem odkrit,
nisem prepričan, da jo zmeraj razumem. In tudi ko se mi zdi, da zaslutim, kaj
mi hoče povedati, ostajam do konca previden. Če jo, na primer, vprašam, kaj je bilo novega v šoli, tvegam
odgovor ful so me jebal v glavo. Tudi
če bi mi rekla – zelo so me jebal v glavo
si ne bi bil nič bolj na jasnem, ali se je v šoli hudo dolgočasila ali so
jo prfoksi mentalno trpinčili ali so jo, bog ne daj, spolno nadlegovali na
neprimernem mestu. Še bolj sem zbegan, ko mi na vprašanje kako se maš, z brezbarvnim glasom odgovori ful u redu. Problem, ki ga imam s to izjavo, ni izjava sama, ampak
otrokova obrazna mimika, ki govori nekaj povsem nasprotnega. Izraz na obrazu mi
namreč sugerira, naj si izjavo tolmačim v pomenskem razponu od mam se še kr do mam se za en kurc! Kaj je zdaj to? Ali lahko ful u redu pomeni tudi slabo?
[…] Da ful definira vakuum, postane še bolj opazno, če hčer vprašam kje si bila? V odgovor mi bo postregla z
informacijo ful sem se sprehajala sm pa
ke. Bogvedi, ali ful sprehajanje pomeni brezciljno ali dolgotrajno sprehajanje?
Ali implicira užitek pohajanja ali muko nemirnega divjanja? Gre za beganje v
cikcaku, tavanje v krogu ali postajanje na raznih vogalih? Kdo bi vedel! Ona
očitno ne ve, jaz pa še manj. Zgleda, da samo še pisatelji znajo podrobno
opisati, kaj ljudje (ne) doživljajo. Večina govorečih je vrgla puško v koruzo
in govori samo še ful. Ni več vredno govoriti, ni več kaj povedati?"
Pika.