29 julij 2011

Kodrlajsasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tokrat se veselim konca še enega delovnega tedna, saj se stvari končno umirjajo. Vsak dan v tednu imam enako rada, ampak morda imam vseeno malce raje petkove popoldneve, ko je spekter stvari, ki so še pred mano, vse tisto, po čemer hrepenim in si želim, malce večji, malce bližje. Kot veste nisem dopustniške sorte, torej me ne žalosti ali bremeni to, da sem v službi. Bolj me morda bolijo zamujene priložnosti, ampak teh se v življenju nabere toliko, da na koncu začneš razmišljati tako, kot je verjetno edino prav - vse se zgodi z razlogom. Zakaj bi si nekaj želela le zato, ker je tisto nekaj tako super in adrenalinsko in poživljajoče in globoko in lepo in nepozabno in fantastično in še in še teh presežkov, če mi neka drobcena sila v meni vseeno pravi, da mi tega res ni treba. Ljudje smo čudni. Kar naprej si želimo in če si ne želiš, si čuden in brezvezen in oh, tako, malomeščanski, če ne že kmetavzarski. V resnici so stvari preproste – smo, kakršni smo in če stvari ne spreminjamo, najbrž pomeni, da nam take ustrezajo. In kdo si ti, da bi mi govoril, kaj je prav in dobro in nujno zame? Če želite na konec sveta, zato da boste tam videli, ne vem, čudovit sončni zahod, pojdite, a me nikar ne prepričujte, da sem zato zgolj pol človeka, ker bi si vsakdo želel kaj takega. Ne, pa si ne. Če me razveseli nov cvet ciklame v lončku na moji mali okenski polici, mi res ni treba v džunglo gledati tiste prav posebne tristooseminštiridesete vrste orhideje. Kos kruha lahko pomeni raj, dve kaplji dežja preživetje, roka, ki objema drugo, vso ljubezen, ki bogati. Vsakdo naj bo srečen na svoj majcen način. Jaz sem.

26 julij 2011

Tja v en dan

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še vreme se je vpletlo v žalostne zgodbe in vesti iz domačih in tujih logov. Vse sivo in nekako ujeto v mrzlo gmoto zraka, ki se nabira v čevljih, da me mrazi po vsem telesu. Sonce sramežljivo kuka izza temnega oblaka in razen pobožljaja, nekako noče ponuditi več. Vem, da še bo, morda ne danes, niti ne jutri, potem pa spet pogreje, da bo čas za prste na svobodi in krila in kratke rokave. Pa za hladno lubenico za pregreto glavo in bentenje nad nenehno depilacijo. Kar je povsem druga zgodba. Zdaj se grem počasi odplaziti v megličasto sebe...


23 julij 2011

Tukaj in zdaj

. . . . . . . . . . . . . . . .


Delo, delo, delo. Vsak dan. Čez teden v službi, kjer okleščeno število navzočih dela za tri, ob koncu tedna pa na hiški, kjer vreme narekuje vrsto dela. Tokrat na mojo srečo, kajti KONČNO sva pri opravilih, ki jih čakam že dve leti, tistih drobnih, a velikih. Pretekli meseci so bili namenjeni težaškim opravilom, ki so bila nujna, a nič kaj dosti v zvezi s samo hišo. Ker sva prava gruntarja, je treba grunt spraviti v red, to razumem in podpiram, a žal to niso dobre novice za samo domovanje, ki čaka na končna dela. Tako so ti dnevi pravi balzam za hrepenečo dušo. S čebeljim voskom, zmešanim z lanenim oljem, sva drgnila zbrušen bobrovec, barvala omare, začela izdelovati drugo pohištvo, ... Čudovito! Jutri bo še en tak rompompom dan, potem pa ponedeljek in povsem drugačen vsakdan.


15 julij 2011

Zavist

. . . . . . . . . . . . . . . .

V sredo zvečer sem si po dolgoletnih željah ogledala predstavo v režiji Tomaža Pandurja. Njegovo delo sem spremljala in spremljam prek medijev, všeč mi je ves pomp in blišč, ki sta lastna njegovim predstavam, obožujem dejstvo, da si je MOJA Silence izbral za stalna sodelavca, za povrh prijetno dišeči gospod stanuje čez cesto, tako da se tu in tam srečava na pasjih sprehodih, se vljudno nasmehneva en drugemu in izmenjava nekaj besed, čisto podobnih tistim, ki si jih izmenjam z ostalimi ljubitelji štirinožcev. Nisem afnaste sorte, nič ne dam na bleščavo stvari, če so puhle in prazne, saj če ni vsebine, je ves tisti kič sam sebi namen.

...

In sva s T.-jem šla. V prvo vrsto.* Kar pomeni, da je pianist sedel dva metra ali manj stran od naju, oder pa je bil kakšnih pet metrov stran. Vonjala sem parfum nastopajočih in v polnosti scenografijo vzela za svojo. Predstava je bila lepa. Glasba kot prebujanje v najlepši dan. Čas Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja je nedvomno vreden vsega prezira z vidika človečnosti, vseeno pa je prav tako nesporno, da je bil tisti čas kulturnemu ustvarjanju naklonjen. Obarvan je v čistih linijah, barvah in hladni lepoti, ki je navkljub temu (ali pa prav zato) navdušujoča. Vse to je prestavljeno na oder, nad katerim v ogromnem ogledalu vidiš še tisto skrito, odsev resničnosti, izprijene do skrajnosti. Dan po predstavi sem si ogledala film**, ki je podlaga tej predstavi in se prepričala, da gre za zvesto preslikavo izvirne ideje, ki pa v Pandurjevi interpretaciji veliko bolj navduši, četudi je že film dih jemajoč.

...

Za vse tiste, ki vihajo nos nad to in ostalimi režiserjevimi predstavami, jim očitajo ponavljanje, neizvirnost, površinskost in rutino, bi priporočila obisk katerekoli predstave v naši ljubi deželi. Dolgčas, narejenost, neizvirnost, togost. Redki igralci imajo tisto "nekaj", kar začara, kar ti, majhnemu ali že odraslemu, vzbudi željo, da bi se pustil napudrati, obleči v čudovite kostume in čakati pred rdečo zaveso, ki te na drugi strani popelje v drugačen svet, a kot celota dlje od dolgčasa ne zna in ne zmore. Alamut v režiji Dušana Jovanovića je bil zadnja predstava, ki me je kot celota premaknila. Somrak bogov je bila noč z zvezdami na in pod nebom. Čudovito.

fotka - A. Rebolj

*Prva vrsta je nekaj najslabšega, kar se vam lahko zgodi, če predstava poteka v jeziku, ki ga niste vešči in ste torej prisiljeni slediti prevodu, ta pa je postavljen nerazumljivo in nerazumno visoko nad oder, kar od vas terja stalno "preskakovanje" med dogajanjem na odru in sledenjem besedam.

**La Caduta Degli Dei (Luchino Visconti, 1969)



13 julij 2011

Zeleno razkošje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sploh še nisva tam, pa že vrt polni sklede z dobrotami. Solate je toliko, da gre v cvet, paradižniki bodo počasi začeli rdečeti, grah pa je že zabarval rižoto. Brez truda in stroškov narava skrbi za dober tek.

11 julij 2011

Vroča sobota v Benetkah

. . . . . . . . . . . . . . . .



08 julij 2011

Oh, kako te imam rada!

. . . . . . . . . . . . . . . .

... sem se slišala reči ne nekomu, ampak nečemu - polenti. Na poti domov, ki je spominjala na bivanje v peči, mi je nenadoma zadišalo, da bi si skuhala skledo polente, jo prelila z mrzlim jogurtom in se naužila spominov na božanski okus, ki nikoli ne razočara. In sem to čisto zares storila, ob drugi žlici, ki je iskala pot do mojih ust, pa sem se takole ljubezensko izpovedala. :)


06 julij 2011

Mimobežno

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včasih kolo nadomestijo noge, še posebej če se sprehodu do službe pridruži štirinožka. V takih trenutkih ovinkarim po poteh, ki se jih s kolesom izogibam in prav tedaj odkrivam skrite lepote tudi sicer lepega. Tako sem ob Ljubljanici zrla v te nedosegljivo visoke in oddaljene ringloje. Ja, nemogoče je vedno najslajše.

"If I'd had the moon, if love were enough, all might have been different... There's nothing in this world, or in any other, made to my stature. And yet I know, and you too know that ALL I NEED IS FOR THE IMPOSSIBLE TO BE."
(A. C.)


01 julij 2011

To in ono

. . . . . . . . . . . . . . . .


In je že spet petek. Še en teden, ko nisem oblekla krila ali obleke, čeprav oboje neizmerno ljubim. T. je na morju dobro opisal stanje mojih nog - "kot bi jih nekdo nastreljal z zračno puško". Obupna sem. Prvih dobrih dvajset let življenja sem jih skrivala, ker so krive in, ko sem se končno sprijaznila s tem, da pač take so in ni kaj dosti storiti, sem z nenehnim odkrivanjem vraščenih nesramnic v resnici ustvarila bojno polje. Krivost nog je v primerjavi s tem zanemarljivo majhna nadloga. Mah, morda se discipliniram, če v osuplost mimoidočih vseeno oblečem krilo. Ja, to bom storila. Kaj mi mar!

Sicer pa spet vikend, čas za hiško in večerna branja.

»… ta čudovita vojska znakov, ki vladajo svetu; njihova moč je res neverjetna! Vse je odvisno od vrstnega reda, v katerem jim je ukazano stati: imajo moč, da vlivajo življenje ali ubijajo, da nas razveselijo ali razžalostijo.« (H. C. A.)

Nikoli se ne naveličam knjig!