10 marec 2024

Dan za ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zdi se, da so naša usta polna besed o ljubezni – kako si jo želimo, kako po njej hrepenimo, kako jo imamo in je ne damo, kako je nujno potrebna, zakaj vedno tudi boli in še in še tega.

Resnica je, da ljubezen preprosto je. Vsepovsod in tudi v nas. Srce, ta organ, ki ga z njo povezujemo, zmore in prenese veliko in še več. V nas je toliko ljubezni, da včasih ne vemo, kam z njo. Tisti občutek, da te bo razneslo. Tisti občutek, ko si sit, a nisi jedel že ves dan. Ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da si.

Ljubezen daje vero v vsemogočnost posameznika. Zmore premikati gore in razpirati vode, nalezljivo leze v vse pore človeka. Če je ni, se počutimo otopeli, vse se nam zdi brezbarvno in zaman, eno samo trpljenje. Res smo nemogoči. Namesto, da bi znali živeti v nekem medprostoru, v nekem medčasju med ekstazo in dnom, želimo ekstreme. Ne le, da si želimo ljubezen, grabiti jo hočemo, ubesediti, zapreti vase za zmeraj.

A ne gre. Res je, če prižgemo vse luči v prostoru, se nenadoma najbolj temen dan zdi svetel in mehak. Pa ni. Gre za utvaro. Enako je z ljubeznijo – ne moreš jo ustvariti, lahko pa jo pričaraš. Poješ tisto torto, greš na tisti koncert, zbrcaš se na sprehod, prižgeš svečo pokojnemu, obiščeš starše, nasmehneš se neznancu. Majhnim škratom ljubezni takrat zaploskajo ritnice in podarijo ti dan za ljubezen.

19 december 2023

Leto porok

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ne razumem prav dobro, ko pravijo, da če hočemo leteti, se moramo objeti. Gravitacija in drugi zakoni fizike prav gotovo niso temu v prid. Verjamem pa, da če hočemo leteti, moramo razpreti krila. Ker ljudje očitno kril nimamo, jih moramo razpreti vsaj metaforično, in sicer ob nekom posebnem. In potem je let miren, turbulenten – od krohota in strastnih objemov, letimo visoko – tja gor pod zvezde!, in mehko pristajamo v gnezdu sreče.

V idealnem poteku dogodkov.

Prva ljubezen ni tista, v katero se zaljubiš, ampak tista, ki ti stre srce. Čas potem opravi tudi s tem. Nove ljubezni si sledijo. Včasih ljubimo preveč in to kažemo premalo, drugič morda ljubimo premalo in to kažemo preveč. Pogrešamo se, a tega ne govorimo na glas. Včasih je hrup sveta okoli nas preglasen in se težje slišimo. Potem se nenadoma mehkoba spusti z zvezd in nas napolni z milino. Takrat kljub hrupu slišimo srce biti v pravem ritmu.

Zdi se, da je leto 2023 ljudi okoli naju spodbujalo k slavljenju njihovih ljubezni. Na treh sem bila in prav nenavadno, kako so si bile med seboj drugačne, prav enako kot pari, ki so jih izbrali. Skupno jim je bilo veselje in druženje. Najbrž je to smisel porok – združiti ne le dva, ampak mnoge v veselju in javni manifestaciji tuje ljubezni. Ni pomembno, kaj se s to ljubeznijo pozneje zgodi, pomemben je trenutek obljube, ko verjameš, da si v drugem ugledal sebe. Ko oči zrejo v oči in je malo nevarno in zelo navihano, ko oči govorijo v jeziku večnosti. Zakaj pa ne?

27 september 2023

Ujeta minljivost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pretekli vikend sva bila na poroki, kjer je imel T. vlogo govorca za prav posebna človeka. Zaključil je s tole pesmijo:

"Prvič, ko sem bil sam s tabo, sem se bal.

Zdaj se bojim biti sam brez tebe. Je pač tako.

Zdaj mislim na to.

Da me je lahko strah na tak dober način.

Sicer pa zdaj mislim nate samo.

Tako je to."

(E. Ø.)

03 avgust 2023

Vse raste

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu je samotno.

Brez besed že vse predolgo. Tišina, ki reže globoko. Najbrž bo bolelo slišati misli, ki se prelivajo na ekran.

Božajoče se lotim opravila.

Vroč in vremensko čudaški avgust. Vetrovno je in oblaki prehitro spreminjajo obliko. Ovce hitijo grizljati zelinje, še tisto malo, kar ga je ostalo, osel izgublja še zadnje krpe goste dlake, črički so utihnili in ptiči poskrili. Kje sta moja mačkona, vesta le onadva. Morda jima prav zdaj pada zrela ameriška borovnica na mehki uhelj ali pa mravljica leze po tački. Vsekakor bosta s prvimi kapljami dežja ali jeznega grmenja pritekla do rumenih vrat zavetja, na drugi strani katerih bom jaz, jaz, ki bom najbrž še vedno razmišljala o palačinkah, ki si jih prav bolestno želim že od jutra. Vmes sem se do slabosti napokala rižote z lisičkami, ki jih je celo košaro prineslo domov. Menda jih že desetletja nisem videla toliko na kupu in sline, ki se vam cedijo, so upravičene, saj takšna delikatesa nikogar ne pusti hladnega. Morda pa se vseeno lotim palačink, le zakaj bi se odrekla tej ljubezni.

Z leti naj bi modrili, postali najboljša različica sebe in se globoko v sebi zenovsko lotevali življenja. Laž. Zdi se, da postajam vedno manj strpna oziroma vedno bolj nestrpna – do sebe in do drugih. Jezi me rutina, v katero sem zapadla, jezita me to neko zadovoljstvo in ta neka blaginja, straši me sreča, ki se prikrade in ostane, manko želja in hotenj, vdanost v ne-vem-točno-kaj. Vse bi lahko in vendar nič ne. Potujem in še več bi potovala. Bila bi nekaj in vse tisto, kar nisem, ne da bi vedela, kaj to je. Nič mi ne manjka in vendar je ves čas navzoča neka praznina. Neoprijemljiva, nerazumna, neopisljiva, nedoumljiva. Čas, zaključim. Tega ni dovolj. Misli so in te so leteče, čuteče, melanholične, vzhičene, polnokrvne in spet anemične. Tobogan vsega.

Krasna svetloba me obdaja, topla popoldanska, tista, ko je vse videti podeseterjeno lepše in bolj strastno. Sledijo dnevi praznovanj – ljubezni, let, ljudi. In potem moj ljubi september. Dejansko ni prostora za temne oblake, ki pa se vendarle prikradejo, ko sanje letijo in nas življenje samo ustavlja na poti vedno novih doživetij. Še je čas. Naj bo lepo. Naj bo kot krik med strmimi gorami – vračajoč se še glasneje.

30 december 2022

Številke in pike

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še eno leto gre h koncu. Besede niso potrebne. Gre za ponavljanje in gre za zgodbe, podobne zgodbam drugih, tu in vsepovsod. In vendar. Včasih je treba postaviti piko, se ozreti in si na ramo oprtati culo novih želja.

Prav ta hip nad mano pleše severni sij, zunaj veter vihari in nebo je posuto z zvezdami, morje pa se divje zaganja pod mogočnimi hribi, ki se strmo pnejo prav iz njega. Tako se je leto tudi začelo. Na severu Norveške. Zakaj, to je zgodba nekoga drugega, ki je moja le toliko, da sem del nje.

Mnogokje sem se zbujala – še največkrat v dolini pravljičnega imena, v hiški, ki je ravnokar dobila svojo številko. 77a. Po dveh letih zatrjevanja, da v skladu z zakonodajo ni mogoče, je T. zadevo uredil v nekaj dneh. Za tem je uredil tudi spremembo namembnosti, tako da bivališče ostaja, naslov se spreminja. Postavili smo se na zemljevid – hiška, T., jaz in najina mačkona.

Zgodila se je okrogla številka, tista, ki nakazuje minljivost. Nimam posebnih občutkov, nikakor temačnih. Črte na obrazu se množijo in poglabljajo, najbrž v njih udobno sedajo zgodbe, ki mi jih je življenje naklonilo do zdaj.

In mačkona – Mimi, mimoidoča lepotica, ki je postala le toliko, da se je tu in tam napila in nahranila, je pod hiško pustila štiri kepe. Vsak dan in vsakdan je tudi zaradi njiju več kot služba, ki me naseljuje in krade atome energije. Mali bombici sreče in dišeča kožuščka, kamor se naslonim in skrijem, ko sem sama in T. živi pustolovske sanje.

Vse, kot mora biti. Vse, kot si nisem želela, in vse kot velika dobitna srečka.

Srečno v 2023. Z veliko lepote in tišine.

»Vem, da je treba pod veke pred spanjem položiti lepoto in ušesa umiti s tišino. Potem je sen lahek, potem spim dobro in dolgo, potem sanjam lepo …«.

(M. K.)