01 avgust 2017

Drobcena sreča

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje sem ostala? Ja, pri jutrišnjem dnevu. Pretekli meseci kažejo, da za mnoge ta ne pride. Da se posameznik ugasne, kot zvezda utrne, da je zanj včeraj ali danes tisti jutrišnji dan, ki mu je bil še dan, našega jutrišnjega pa ne vdihne več. Mnogi so odšli, morda ima ta vročina kaj opraviti s tem ali pa se je preprosto tod okoli skoncentrirala črnina, ki očem preživelih jemlje iskrice in jih potaplja v žalosti. 

Na podobno nenavadno topel dan, pozimi leta 2008, je odšel del mene in dobrih devet let je trajalo, da smo zaključili poglavje njegove zapuščine. Ni šlo za nerazumne zamude ali neodzivne posameznike; ne, ko smo se končno zbrcali, se je vse skupaj premaknilo v zgledni hitrosti. Njegovega imena ni več vpisanega k neki zemlji, ki pravzaprav nikoli ni bila moja, naša. Čuden občutek je, ko sredi tujosti objameš nekaj svojega, kar ima obliko in je nekoč pilo znoj, zdaj pa že dolgo niti ne ve, čigavo je.  

Nekako nenadno se vse zgodi, po nekih čudnih vezeh, brez naključij. Tako bi o aprilu in maju lahko pisala kot o oblačku hipnega povzdignjenja med "občudovane". Kar se je izlivalo iz mene, je prebralo drugo oko in na moje začudenje bilo spoznano za dobro. Moja merila so visoka in verjetno zato mnogo reči, ki bi zmogle več in bolje, kot ostati zakopane le v mojem malem območju ugodja, nikoli ne dobijo kril. Zdaj so jih.

A vse mine, iz globin priplavaš na površje in ugotoviš, da je vse točno tako kot prej.  


28 marec 2017

Kaj prinaša jutrišnji dan?

. . . . . . . . . . . . . . . .
Vas res zanima?
Vprašajte.


19 marec 2017

Pripoveduj mi dobre zgodbe

. . . . . . . . . . . . . . . .

Svetovni dan pripovedništva je, zato ena lepa, ena, ki pričara nasmeh na obraz.

"Nocoj, v Zadru

Opustelo parkirišče pred velikim trgovskim središčem ob avtocesti, blizu Zaprešića. Februar je, zima, znova sneži.

Hodiva proti avtu, za seboj zaslišiva moškega, ki stopa na prosto in telefonira.

Glej, pred banko sem, reče. (V hipu se poskušam spomniti, ali je v trgovskem središču banka.) V Zadru sem, nadaljuje, tista banka na trgu, saj veš, kje? Ravno končujem z delom, govori, vpije, in ne skrbi ga, ali ga sliši še kdo razen tistega na drugi strani.

Smejeva se, njegova laž naju je spravila v dobro voljo. Še dolgo misliva na tega človeka.

Sneg pa pada, večerno nebo se spušča na cesto, prehitevajo naju avtomobili, tovornjaki, vlačilci. Nekaj časa nama je topleje. Čeprav ne ve za naju, tisti na drugi strani telefonske zveze verjame, da sva tudi midva v Zadru.

M. J."


30 december 2016

Dvanajsta objava

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prehitro mine leto, teh 365 dni. Z njimi se številka moje starosti zviša, boj med dojemanjem minljivosti in stvarnostjo nespremenljivosti pa se nadaljuje.

Za naslednjih prav toliko dni si beležim nekaj smiselnosti:

Nismo vsi revolucionarji, a vendar ne bodi preveč pasivna. 
Nauči se živeti z manj in vendarle imeti več.

Uživaj stvari in ljudi bolj od blizu, bolj neposredno in veliko bolj živo (vse je prekleto preveč minljivo).
   
   

"We either make ourselves miserable,
or we make ourselves strong.
The amount of work is the same."


C. C.


03 december 2016

Petletka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je minilo pet let, odkar sva ljudi povabila, da naj se v(e)selijo z nama. Pet let življenja na deželi je minilo hitro, kot kaplja vode spolzi skozi razprte prste. Še vedno nama je všeč, kar sva ustvarila, iz dneva v dan čutiva, da so stene bivališča najin dom, kjer sva čez slabo leto sprejela C. in kamor se je slaba meseca potem pritepel še P. Toplo je, lepo nam je. Ustvarjava naprej, spreminjava nenehno, a vedno slediva "nama". Nič ni nahrčkano, vse je prej kot kakorkoli drugače po načelu "manj je več" in še se trudiva, da hiše nikoli ne "zadušiva", da dava njej in nama dovolj prostora za dihanje. Morda se tudi odselimo, a ne daleč, saj v bližini čarava nekaj še manjšega, še lepšega, še bolj "najinega". Morda vas kmalu popeljem tjakaj na krajši ogled. :)