28 april 2019

"… bila sem globoko nesrečna, a bila sem tam, kjer sem morala biti, bila sem nikjer …"

. . . . . . . . . . . . . . . .

Po ogledu gledališke predstave "Mazohistka" v režiji Nejca Gazvode prejšnji mesec sem si morala kupiti tudi knjigo, ki je predloga predstavi. Besedilo je namreč prelepo, izvedba enako. Ko sem brala roman, so besede odzvanjale v glasovih igralcev. Neverjetno, na začetku tuje, potem pa sem se prepustila glasovom v svoji glavi. Navadno si vizualiziramo knjige – junake oblačimo, vidimo jih, kako se gibljejo, slišimo, kako govorijo. Tisoče in tisoče vizualizacij iste knjige. Tokrat pred predstavo zanalašč nisem brala knjige niti me ni pretirano zanimala zgodba. Dovolj je bilo vedeti, da gre za preplet odličnosti (APT + N. G. + K. P.). Običajno smo razočarani v eno ali drugo smer – film/predstava ne dosega knjižne predloge ali (manj pogosto) knjiga te pusti hladnega, njena prevedba pa povsem navduši. Tokrat je navdušujoče oboje. Katja Perat piše lepo, ravno prava uravnoteženost med pomenom in obsegom  brez odvečnosti, brez davljenja, brez šopirjenja. Ker zmore. Ker zna. Ker začara.     

"Ničesar nisem počela v Trstu, samo sedela sem in pila kavo, pogosto zaprtih oči, in pustila vonjem in zvokom, da se nenadzorovano zlivajo čezme. Skozi jezikovni nered je bilo celo tiste, katerih jezik si razumel, skoraj nemogoče razbrati, zato nisi nikogar slišal lagati. Slišal si samo življenje, kako teče dalje, ne da bi se pri tem pustilo kaj dosti motiti, kako se tovor nalaga na ladje in zlaga z njih, kako vozi tramvaj, kot bi vozil sam od sebe, kako kričijo galebi, kako pada dež, kako koraki tlačijo tlakovce."




31 januar 2019

Stanje duha

. . . . . . . . . . . . . . . .

"... jaz nimam imena, vsakič moram začet na dnu. Sedim na dnu luknje in se derem v megafon. Kaj govorim, ni pomembno, noben me ne posluša. In saj veš, ko govorim navzvez, kritiziram navznoter. In takrat si že po definiciji zaverovan v svoj prav. Zagrenjena sitnoba. Medtem pa minevajo leta ...".   

("Moj boj, druga knjiga", K. O. Knausgaard)
 

01 december 2018

Ubila sem

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nisem nalašč in ni bilo mogoče preprečiti. Pot domov in obratno me vodi skozi gozd, kakšne tri kilometre v eno smer. V njem domujejo razne ptice, divjad, veverice, zajci, morda tudi kakšen medved. Gozd kot vsak drug, le da je tega človekova asfaltna nuja prečila. Vsakokrat sem previdna, cesta tudi sicer zaradi svojega naklona terja umirjeno vožnjo, a tistega večera sem bila bodisi prehitra bodisi prepočasna za ubogega srnjaka, ki je nenadoma skočil vame in ga je doletela skorajda hipna smrt. Kaj storiti? Stopila sem ven, a razen šelestenja listja v smeri, kjer je žival obležala in je najbrž v smrtnem strahu še zadnjič hotela ubežati človeški pošasti, ni bilo ničesar slišati. Tišina. Pokličem policijo, nato 112, vsi so prijazni, natančno opišem dogodek, lokacijo, čakam. Čakam večnost, po uri sodeč pa so bili že čez dvajset minut pri meni. Najprej lovec, ki je ugotovil, da gre za srnjaka in da je mrtev, nato policija. Formalnosti opravljene, nasvidenje vsem. Sama v temi sredi gozda še čutim srnjaka, ki sem ga pobožala in mu rekla »oprosti«, oprosti za srečanje, oprosti za tiste, ki jim boš šel v slast, oprosti za celotno človeštvo, ki vam krade življenjski prostor. Teža smrti se mi je zataknila v grlu, vse solze tega sveta pa so premalo za vsako nedolžno bitje, ki želi le ... na drugo stran.

Ubila sem.


24 september 2018

Vsepovsod te iščem, nikjer te ni

. . . . . . . . . . . . . . . .
 
» … He was my North, my South, my East and West,
My working week and my Sunday rest,
My noon, my midnight, my talk, my song …«
(W. H. A.)

Clei Z. L.
12. 6. 200824. 8. 2018


19 december 2017

Snidenje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vprašanje, ki me, potem, ko se nekaj časa z nekom ne vidiš, dočaka najbolj nepripravljeno, je »kaj pa ti, kaj počneš?« Vsakokrat zajamem zrak in potem obnemim, razmišljajoč, kaj naj odgovorim. Če bi šlo zgolj za vljudnostno vprašanje, še nekako na hitro nekaj zabrundaš, a ko vidiš pričakujoč pogled, se ti zvrti film preteklih dni, tednov, mesecev, let, z zemljevida tvojega življenja nenadoma izginejo vse prelomnice, ki so intimno pomenile male poraze ali zmage, velike zadrege in male radosti, a vendarle istočasno v tistih milisekundah preletiš profil osebe, ki sprašuje, filtriraš, kaj bi lahko v svetu tega posameznika pomenilo kaj več kot le biti, kaj bi bilo splošno sprejemljivo, in potem, ko opraviš vso to možgansko telovadbo, resignirano izbereš nekaj splošnih reči, za katere veš, da tisti nekdo ve, da ti pomenijo veliko. Nikakor pa se ob tem ne moreš znebiti občutka, da je vse skupaj zvenelo banalno. In ob tem veš, da je tvoje življenje vse prej kot to, banalno, namreč. Počneš tisto, kar te veseli, uživaš, se učiš, spreminjaš, greniš in obenem postajaš mehkejši. Vprašanje pa vendarle zareže v bistvo odnosov s soljudmi. V mojem mikrosvetu je čisto tako, kot mora biti, če mi je to všeč ali ne, v vpraševalčevem zanimanju pa, upam, vsaj iskra radovednosti in ne le poligon za opis bajnosti njegovega bivanja.