19 marec 2017

Pripoveduj mi dobre zgodbe

. . . . . . . . . . . . . . . .

Svetovni dan pripovedništva je, zato ena lepa, ena, ki pričara nasmeh na obraz.

"Nocoj, v Zadru

Opustelo parkirišče pred velikim trgovskim središčem ob avtocesti, blizu Zaprešića. Februar je, zima, znova sneži.

Hodiva proti avtu, za seboj zaslišiva moškega, ki stopa na prosto in telefonira.

Glej, pred banko sem, reče. (V hipu se poskušam spomniti, ali je v trgovskem središču banka.) V Zadru sem, nadaljuje, tista banka na trgu, saj veš, kje? Ravno končujem z delom, govori, vpije, in ne skrbi ga, ali ga sliši še kdo razen tistega na drugi strani.

Smejeva se, njegova laž naju je spravila v dobro voljo. Še dolgo misliva na tega človeka.

Sneg pa pada, večerno nebo se spušča na cesto, prehitevajo naju avtomobili, tovornjaki, vlačilci. Nekaj časa nama je topleje. Čeprav ne ve za naju, tisti na drugi strani telefonske zveze verjame, da sva tudi midva v Zadru.

M. J."


30 december 2016

Dvanajsta objava

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prehitro mine leto, teh 365 dni. Z njimi se številka moje starosti zviša, boj med dojemanjem minljivosti in stvarnostjo nespremenljivosti pa se nadaljuje.

Za naslednjih prav toliko dni si beležim nekaj smiselnosti:

Nismo vsi revolucionarji, a vendar ne bodi preveč pasivna. 
Nauči se živeti z manj in vendarle imeti več.

Uživaj stvari in ljudi bolj od blizu, bolj neposredno in veliko bolj živo (vse je prekleto preveč minljivo).
   
   

"We either make ourselves miserable,
or we make ourselves strong.
The amount of work is the same."


C. C.


03 december 2016

Petletka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je minilo pet let, odkar sva ljudi povabila, da naj se v(e)selijo z nama. Pet let življenja na deželi je minilo hitro, kot kaplja vode spolzi skozi razprte prste. Še vedno nama je všeč, kar sva ustvarila, iz dneva v dan čutiva, da so stene bivališča najin dom, kjer sva čez slabo leto sprejela C. in kamor se je slaba meseca potem pritepel še P. Toplo je, lepo nam je. Ustvarjava naprej, spreminjava nenehno, a vedno slediva "nama". Nič ni nahrčkano, vse je prej kot kakorkoli drugače po načelu "manj je več" in še se trudiva, da hiše nikoli ne "zadušiva", da dava njej in nama dovolj prostora za dihanje. Morda se tudi odselimo, a ne daleč, saj v bližini čarava nekaj še manjšega, še lepšega, še bolj "najinega". Morda vas kmalu popeljem tjakaj na krajši ogled. :)  


02 november 2016

13

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sem redna uporabnica ljubljanskih javnih koles (BicikeLJ) in najbolj čudna reč v zvezi s tem nadvse hvaležnim prispevkom k lepši perspektivi mesta je, da je, ko vračam kolo, ključavnica številka 13 vedno prosta. Vsakdo, ki se pripelje, kolo raje vrne v oddaljeno ključavnico kot pa na št. 13, ki je prosta (in bližje). Bo že držalo, kot sta pred leti kramljala B. O. in Z. Z. ob večerji, da je ni večje vere od vraževerja – »… Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih, počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega Očeta …« Namerno ga vrnem v trinajstico in tisti dan pazljivo stopam, govorim in ravnam, ker, saj veste, človeška neumnost je res brezmejna. 

30 september 2016

Ljubi september

. . . . . . . . . . . . . . . .

Bil si krasen do mene! 
Začelo se je z razvajanjem v New Yorku, nadaljevalo z dvema predstavama v okviru Tedna Edwarda Cluga v Mariboru, se prevesilo v najlepše rojstnodnevno darilo in pot po srčnosrčkasti cesti, za finiš pa si čaral dneve v tople objeme naklonjenega sonca. Do snidenja ...