17 julij 2016

Berem bereš bere

. . . . . . . . . . . . . . . .

Obljubila sem seznam knjig, ki pravim (in tudi poletnim) bralcem lahko čudovito obarvajo bralne trenutke, vas scela začarajo.

Načeloma knjige izbiram na podlagi preteklih izkušenj; če me nek pisatelj prepriča, poskušam prebrati čim več njegovih del. Pogosto pisatelji v knjigah omenjajo druga dela, druge pisatelje, in tako spoznavam tudi njih. Sledim tudi nasvetom drugih bralcev, enako gorečih, kot sem sama. Dobro izbiro vedno zagotavljajo tudi seznami dobitnikov Man Booker Prize, Man Booker International Prize in Nobelove nagrade za literaturo.

Tokratna izbira (na slepo) je bila tako nadvse nenavadna, velik odstop od utečenih poti. In ni razočaral, daleč od tega. Edina knjiga, za katero sem si že dolgo želela, da bi jo prebrala, je bila "When Breath Becomes Air" Paula Kalanithija. Bralci bloga A Cup of Jo ga poznajo. Pisatelj je pokojni brat Joannine (avtorica bloga) sestre Lucy. Njegova prva in edina knjiga. Njegovo pisanje odraža čudovitega človeka. In še večjega pisatelja. Č.u.d.o.v.i.t.o.

Knjigo "The Vegetarian" so naključni bralci hvalili, naslov pa ni bil ravno obetaven. Ko je prispela na moj naslov, je bila na njej nalepka, da je pisateljica Han Kang prav za to knjigo prejela letošnjo Man Booker International Prize. Dober obet. Branje o tem, kako naše odločitve vplivajo na življenja ljudi okoli nas, kakšne pravice si drugi jemljejo, da se vtikajo v povsem osebne odločitve, vse skupaj pa začinjeno s pisateljičinim lepim izrazjem. 

"A General Theory of Oblivion" (José Eduardo Agualusa) je knjiga o Angoli in o Ludo. Predvečer angolske neodvisnosti, ki Ludo, žensko, ki se boji neba nad seboj, privede do tega, da v stanovanju, v katerem živi, postavi zid, ki jo za naslednjih 30 let loči od zunanjega sveta. Preplet upanja, hrepenenja, bede in vsega, kar naj bi bilo na pozitivni strani humanega.   

"The Four Books" (Yan Lianke) govori o Kitajski v času med 1958 in 1962, koje kitajska oblast intelektualce pošiljala v "ponovno šolanje", saj naj bi bila njihova dotedanja izobrazba plod zahodne indoktrinacije. Gre za čas, ko Kitajska trpi veliko pomanjkanje hrane, v kampih, kjer intelektualce spreobračajo, pa se vrši nekaj podobnega kot v nemškem filmu Eksperiment.

Luštno branje je knjiga "My Name is Lucy Barton" (Elizabeth Strout), o odnosu med materjo in hčerko ter tudi o osamljenosti, trenutno pa uživam v branju "A Strangeness in My Mind" Orhana Pamuka. Nazaj na preverjenih. :)

30 junij 2016

Vonj po morju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prvi dnevi poletja minevajo v prijetni senci borovcev, medtem ko sonce neusmiljeno pripeka in morje, ki le nekaj metrov stran rahlo valovi, vabi s svojimi prijetnimi temperaturami. V objemu tega tihožitja se stiskamo že dobrih deset dni. Zgodnje poletje je vedno dobra izbira. Izogneš se množicam, morje pa te nagradi z najlepšim, kar ob spominih nanj prikrade nasmešek na ustnice. Če bi ne bilo sodobnih načinov komuniciranja, bi bilo še bolj spokojno in obljubim si, da se naslednjič "odrežem" od vsega v celoti. Dopade se mi nemška ureditev, ki delodajalcu prepoveduje, da delavca na kakršenkoli način moti na dopustu. Jebemti, da svet ne bo šel k vragu, če kdo drug poprime za stvari, ko nas ni! Ne, v resnici sem le sama neumna, ker ne želim sodelavcev obremenjevati s stvarmi, ki bi, če bi ne bila na dopustu, bile odrejene v delo meni. To, da sama delam namesto drugih, tudi kadar so ti v službi, pozabljam ...


Kakorkoli. Na dopustu je fino. Dan je enak dnevu in s tem ni nič narobe. Ješ, spiš, počivaš, bereš, greš na sprehod s psom, tu in tam greš v neznano, fotografiraš lepoto, ki te obdaja. In potem z vsakim sončnim vzhodom ponoviš vajo. Vmes razmišljaš o svojem življenju – kje si, kam greš, kaj obžaluješ in česa si želiš. Vsakič znova ugotavljaš, da je tvoj čas mnogokrat zapravljen za neprave reči in jalove odnose in da resnično zelo malo stvari šteje. Da se jeziš in te skrbijo napačne reči, da je le malo kaj vredno vse te energije, ki se kopiči in pretvarja v bolečo luknjo v trebuhu. Življenje  je samo po sebi preprosto in zlasti prekratko, da bi si dovolili kaj drugega, kot da uživamo tukaj in zdaj.

Dva meseca je tale medij miroval. Dva meseca sta hkrati veliko in malo. Vsakršne radosti dneva in tedna so sicer klicale k zapisu, a me je vse skupaj prehitelo. Še posebej zapomnljivo je bilo poznomajsko potepanje po Barceloni in koncert Adele. Obe sta odlični; prva vedno očara s svojimi arhitekturnimi presežki, druga s svojim glasom, ki v živo zveni še bolje kot na nosilcih zvoka.


Če povzamem: junij je bil deloven, na najinem drugem koščku posestva v Rajski dolini so se zgodili premiki, veliko jagod in lubenic je barvalo dneve, tu pod borovci pa sem pogoltnila osem odličnih knjig. O njih nekaj besed sledi.

29 april 2016

Nizanje trenutkov

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tale april me je znova opomnil, da je življenje niz dogodkov, ki se med seboj prepletajo kot metulji v letu. Pogosto se mi zgodi, da mi v posameznem trenutku, npr. v pogovoru s kom, istočasno po glavi roji tisoč izgovorjenih besed in videnih podob, slišanega tisto jutro, prebranega včeraj, sanjanega sinoči, ki mi govorijo, da ni naključij in da se vse, četudi je pogosto slišati kruto in obrabljeno in prav zares tečno, zgodi z razlogom. Tako sem tiste dni, ko je prišla novica o smrti T. P., živela nekje v južnoameriških prostranstvih, brala knjigo "Zvok stvari, ki padajo", ki se dogaja v Kolumbiji, od koder se je T. P. ravnokar vrnil z uspešnega gostovanja, gledala film "Hiša duhov", scenarij katerega temelji na knjigi Isabel Allende in se godi v Čilu, sledil pa mu je še film "Colonia", ki je prav tako preplet smrti in groze v tej razpotegnjeni deželi. Nekaj dni za tem, ko je na drugo stran vesolja odšel Prince, sem uživala ob branju "Črnega albuma", knjige Hanifa Kureishija iz leta 1995, ki je naslov dobila po leto dni poprej izdanem Princeovem albuma. Knjigo, ki jo je brati tudi kot zapis nekega časa, ko je P. kraljeval v polni moči, sem dokončala ob poslušanju hitov tega čudežnega malega moža, ki so preplavile radijske postaje.

In zdaj previdno k naslednji knjigi ... :) 

14 april 2016

Vonj po Tomažu

. . . . . . . . . . . . . . . .

 On Friday, April 1, 2011 11:29 AM, …………. wrote:


Kolk se je šele punca nasmejala, ko sem ji povedal, da sem dobil odgovor. :-) 
Najlepša hvala za odgovor. 
Lep dan 
Tomaž 

P.S.: Vaš teater je pa itak najboljši.


--- On Thu, 3/31/11, Tomaž Pandur wrote:

From: Tomaž Pandur
Subject: Re: Vprašanje
To: "…………. "
Date: Thursday, March 31, 2011, 8:52 PM



hahahaha :-), hvala punci za komplimente, parfum je CARTIER ROADSTER ali pa DIOR EXTREME. izmenično uporabljam oba.

lep pozdrav,

tomaz


On Mar 31, 2011, at 9:04 AM, …………. wrote:


Pozdravljeni,
pred kratkim mi je punca omenila, da nosite parfum, ki diši za "popizdit" dobr :-). Bi bilo moje vprašanje preveč neprimerno, če vas vprašam kakšen parfum uporabljate?
Hvala za odgovor in vaš čas.
Lep dan
Tomaž


28 marec 2016

Tako je govoril

. . . . . . . . . . . . . . . .

Redko je v gledališču moč doživeti tako prefinjeno vez, stkano med besedilom, prostorom in glasbo, kot je to v Bergerjevi predstavi "Tako je govoril Zaratustra". Besedilo, ki je filozofska pesnitev, v prostoru Galerije Božidar Jakac (nekdanja samostanska cerkev) v Kostanjevici na Krki vsekakor ima domovinsko pravico in tu bi se "čezčlovek" zlahka preobrazil v bitje novih vrednot. Akustika prostora je kot ustvarjena za glasbo skupine Laibach, kljub usmerjenosti v prihodnost pa prostor vrvi od nostalgije z vsemi športnimi pripomočki, ki te popeljejo v čas osnovne šole, ko si sam izvajal vragolije na usnjenih rekvizitih, v predstavi pa nastopajočim še dodatno otežujejo dihanje. Če si je še niste, si predstavo lahko tu jutri zvečer ogledate še zadnjič. Glede morebitnih gostovanj, priporočam obisk strani APT.


"Vaša ljubezen do bližnjega je vaša slaba ljubezen do vas samih. V svojem prijatelju ljubite čezčloveka kot svoj vzrok. Ne svetujem vam ljubezni do bližnjega: svetujem vam ljubezen do najdaljnjega."
F. N. 

Slika: facebook Anton Podbevšek Teater.