03 december 2016

Petletka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je minilo pet let, odkar sva ljudi povabila, da naj se v(e)selijo z nama. Pet let življenja na deželi je minilo hitro, kot kaplja vode spolzi skozi razprte prste. Še vedno nama je všeč, kar sva ustvarila, iz dneva v dan čutiva, da so stene bivališča najin dom, kjer sva čez slabo leto sprejela C. in kamor se je slaba meseca potem pritepel še P. Toplo je, lepo nam je. Ustvarjava naprej, spreminjava nenehno, a vedno slediva "nama". Nič ni nahrčkano, vse je prej kot kakorkoli drugače po načelu "manj je več" in še se trudiva, da hiše nikoli ne "zadušiva", da dava njej in nama dovolj prostora za dihanje. Morda se tudi odselimo, a ne daleč, saj v bližini čarava nekaj še manjšega, še lepšega, še bolj "najinega". Morda vas kmalu popeljem tjakaj na krajši ogled. :)  


02 november 2016

13

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sem redna uporabnica ljubljanskih javnih koles (BicikeLJ) in najbolj čudna reč v zvezi s tem nadvse hvaležnim prispevkom k lepši perspektivi mesta je, da je, ko vračam kolo, ključavnica številka 13 vedno prosta. Vsakdo, ki se pripelje, kolo raje vrne v oddaljeno ključavnico kot pa na št. 13, ki je prosta (in bližje). Bo že držalo, kot sta pred leti kramljala B. O. in Z. Z. ob večerji, da je ni večje vere od vraževerja – »… Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih, počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega Očeta …« Namerno ga vrnem v trinajstico in tisti dan pazljivo stopam, govorim in ravnam, ker, saj veste, človeška neumnost je res brezmejna. 

30 september 2016

Ljubi september

. . . . . . . . . . . . . . . .

Bil si krasen do mene! 
Začelo se je z razvajanjem v New Yorku, nadaljevalo z dvema predstavama v okviru Tedna Edwarda Cluga v Mariboru, se prevesilo v najlepše rojstnodnevno darilo in pot po srčnosrčkasti cesti, za finiš pa si čaral dneve v tople objeme naklonjenega sonca. Do snidenja ...

17 julij 2016

Berem bereš bere

. . . . . . . . . . . . . . . .

Obljubila sem seznam knjig, ki pravim (in tudi poletnim) bralcem lahko čudovito obarvajo bralne trenutke, vas scela začarajo.

Načeloma knjige izbiram na podlagi preteklih izkušenj; če me nek pisatelj prepriča, poskušam prebrati čim več njegovih del. Pogosto pisatelji v knjigah omenjajo druga dela, druge pisatelje, in tako spoznavam tudi njih. Sledim tudi nasvetom drugih bralcev, enako gorečih, kot sem sama. Dobro izbiro vedno zagotavljajo tudi seznami dobitnikov Man Booker Prize, Man Booker International Prize in Nobelove nagrade za literaturo.

Tokratna izbira (na slepo) je bila tako nadvse nenavadna, velik odstop od utečenih poti. In ni razočaral, daleč od tega. Edina knjiga, za katero sem si že dolgo želela, da bi jo prebrala, je bila "When Breath Becomes Air" Paula Kalanithija. Bralci bloga A Cup of Jo ga poznajo. Pisatelj je pokojni brat Joannine (avtorica bloga) sestre Lucy. Njegova prva in edina knjiga. Njegovo pisanje odraža čudovitega človeka. In še večjega pisatelja. Č.u.d.o.v.i.t.o.

Knjigo "The Vegetarian" so naključni bralci hvalili, naslov pa ni bil ravno obetaven. Ko je prispela na moj naslov, je bila na njej nalepka, da je pisateljica Han Kang prav za to knjigo prejela letošnjo Man Booker International Prize. Dober obet. Branje o tem, kako naše odločitve vplivajo na življenja ljudi okoli nas, kakšne pravice si drugi jemljejo, da se vtikajo v povsem osebne odločitve, vse skupaj pa začinjeno s pisateljičinim lepim izrazjem. 

"A General Theory of Oblivion" (José Eduardo Agualusa) je knjiga o Angoli in o Ludo. Predvečer angolske neodvisnosti, ki Ludo, žensko, ki se boji neba nad seboj, privede do tega, da v stanovanju, v katerem živi, postavi zid, ki jo za naslednjih 30 let loči od zunanjega sveta. Preplet upanja, hrepenenja, bede in vsega, kar naj bi bilo na pozitivni strani humanega.   

"The Four Books" (Yan Lianke) govori o Kitajski v času med 1958 in 1962, koje kitajska oblast intelektualce pošiljala v "ponovno šolanje", saj naj bi bila njihova dotedanja izobrazba plod zahodne indoktrinacije. Gre za čas, ko Kitajska trpi veliko pomanjkanje hrane, v kampih, kjer intelektualce spreobračajo, pa se vrši nekaj podobnega kot v nemškem filmu Eksperiment.

Luštno branje je knjiga "My Name is Lucy Barton" (Elizabeth Strout), o odnosu med materjo in hčerko ter tudi o osamljenosti, trenutno pa uživam v branju "A Strangeness in My Mind" Orhana Pamuka. Nazaj na preverjenih. :)

30 junij 2016

Vonj po morju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prvi dnevi poletja minevajo v prijetni senci borovcev, medtem ko sonce neusmiljeno pripeka in morje, ki le nekaj metrov stran rahlo valovi, vabi s svojimi prijetnimi temperaturami. V objemu tega tihožitja se stiskamo že dobrih deset dni. Zgodnje poletje je vedno dobra izbira. Izogneš se množicam, morje pa te nagradi z najlepšim, kar ob spominih nanj prikrade nasmešek na ustnice. Če bi ne bilo sodobnih načinov komuniciranja, bi bilo še bolj spokojno in obljubim si, da se naslednjič "odrežem" od vsega v celoti. Dopade se mi nemška ureditev, ki delodajalcu prepoveduje, da delavca na kakršenkoli način moti na dopustu. Jebemti, da svet ne bo šel k vragu, če kdo drug poprime za stvari, ko nas ni! Ne, v resnici sem le sama neumna, ker ne želim sodelavcev obremenjevati s stvarmi, ki bi, če bi ne bila na dopustu, bile odrejene v delo meni. To, da sama delam namesto drugih, tudi kadar so ti v službi, pozabljam ...


Kakorkoli. Na dopustu je fino. Dan je enak dnevu in s tem ni nič narobe. Ješ, spiš, počivaš, bereš, greš na sprehod s psom, tu in tam greš v neznano, fotografiraš lepoto, ki te obdaja. In potem z vsakim sončnim vzhodom ponoviš vajo. Vmes razmišljaš o svojem življenju – kje si, kam greš, kaj obžaluješ in česa si želiš. Vsakič znova ugotavljaš, da je tvoj čas mnogokrat zapravljen za neprave reči in jalove odnose in da resnično zelo malo stvari šteje. Da se jeziš in te skrbijo napačne reči, da je le malo kaj vredno vse te energije, ki se kopiči in pretvarja v bolečo luknjo v trebuhu. Življenje  je samo po sebi preprosto in zlasti prekratko, da bi si dovolili kaj drugega, kot da uživamo tukaj in zdaj.

Dva meseca je tale medij miroval. Dva meseca sta hkrati veliko in malo. Vsakršne radosti dneva in tedna so sicer klicale k zapisu, a me je vse skupaj prehitelo. Še posebej zapomnljivo je bilo poznomajsko potepanje po Barceloni in koncert Adele. Obe sta odlični; prva vedno očara s svojimi arhitekturnimi presežki, druga s svojim glasom, ki v živo zveni še bolje kot na nosilcih zvoka.


Če povzamem: junij je bil deloven, na najinem drugem koščku posestva v Rajski dolini so se zgodili premiki, veliko jagod in lubenic je barvalo dneve, tu pod borovci pa sem pogoltnila osem odličnih knjig. O njih nekaj besed sledi.