26 oktober 2011

Vrata so priprta - vabim h kukanju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najina hiška bo prav kmalu vseljiva. Vem, že dolgo obljubljam sprehod po vseh čudovitostih, ampak s temi zadevami je tako, da ni potrebe po zapeljevanju drugih, če sva že sama zapeljana in potem mečkam in izbiram in premlevam, če bi vam raje pokazala to ali ono... Vsega je toliko, da je težko pokazati vse detajle, za katerimi je veliko mozganja, včasih pa trenutnega navdiha. Najbrž je najlepša stvar te hiše ta, da smo jo (midva in ljubo sorodstvo) naredili z lastnimi rokami in po lastnih željah. Pohištvo je v celoti najino delo, les v hiši je več ali manj recikliran (prej je na tem mestu stala stara hiška in les, ki je bil prej v njej in je bil "zdrav", je zdaj predelan v mizo, kavč in kuhinjske dele), tudi pri ostalem pa sva poskusila biti čim bolj naravna in "eko" (tla – star bobrovec, fasada – slamnate bale in glina (zdaj poškropljena z belim apnom), stoli in dve omari – stari, zbrušeni in prebarvani z barvami na vodni osnovi, žleb – lesen, kljuke, ki žleb držijo na strehi – lesene, štirna – oblečena v star bobrovec, potka do hiše – stari leseni plohi, banja – lesena, v obliki soda, postelja – iz starih tramov... In to šteje, kajne? Da je nama, njenima prihodnjim stanovalcema, lepa takšna, kakršna je. Z vsemi neravnostmi, nerodnimi luštkanostmi in ne čisto takšnim končnim izidom, kot sva upala, da bo, a na koncu je tako že prav. In morda še lepše. Prilagam kolaž le nekaj od nešteto podrobnosti. Če boste hoteli več in podrobneje, morda kakšno slikico čisto od blizu (spodnja se poveča, če kliknete nanjo), pa le povejte. :)

18 oktober 2011

Objem

. . . . . . . . . . . . . . . .



...

So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti!

(P. N.)

14 oktober 2011

Ni opijanja

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Zame je piti ljudi podobno kot piti vino. Okušaš jih počasi, zavrtiš v kozarcu, zamešaš, da razvijejo svoj pravi vonj, barvo in okus. Jih valjaš po ustih, izpljuneš ali potegneš nov, daljši požirek. Včasih se z njimi tudi opiješ."
(V. M.)

12 oktober 2011

Preprosto.

. . . . . . . . . . . . . . . .


Lepa je tale jesen, barvasto opojna, še zlasti, ko se nebo proti večeru zavije v najlepše barve in izvablja tisti vzdih iz globin pljuč, iz pljučnih mešičkov, pravi poklon Naravi. Tako lepo! V meni pa nemir, vulkan brbota, se jezi in je nemiren. Potrebujem mir, rada bi imela čas, trenutke za dokončanje nečesa, a se iz povsem nedolžnih reči znova in znova dvigne orkan besa in me še dolgo ne spusti. Ufffffff, globok vdih, globok izdih... Pozabljam, da je lahko tudi preprosto. Tako preprosto.

06 oktober 2011

Če imaš napačno ime

. . . . . . . . . . . . . . . .


V redu, sprejemam, da bomo vedno razdeljeni na ene in druge, in vem, da sovraštvo ne pozna meja. Zavedam se, da največkrat vztrajanje na nečem nima veliko opraviti z resnico ali dejstvi, ampak s prepričanji, ki so nam jih vcepili, s katerimi smo zrasli in katerih nasledniki smo, ne da bi se v resnici vprašali, zakaj mislimo tako, kot mislimo. Torej, ovce. Kljub temu so stvari, o katerih bi moral odločati in pri njih prevladati zdrav razum. Ne dvomim, da je posamezna zgodovinska osebnost prej negativno kot pozitivno označena, velikokrat povsem upravičeno. Ob nekaj dobrih, se večina spominja grozljivih stvari, ki so jih zakrivili. Prav je tako in ne gre pozabiti, da so premnogi zaradi njihovih dejanj trpeli. Strinjanje je vsesplošno. Kar jezi in vsakič znova preseneča je, da je tako lahko kot negativca prikazati eno in istočasno pozabiti na vse zlo, ki ga prizadeva ali ga je prizadejal nekdo drug, a ta drug je »naš«, torej »dober«, in zato ne gre pretirano kritično ocenjevati njegove osebnosti, medtem, ko prvi, ki ti je po defaultu ogaben in tuj, takojci sodi na grmado in že mečemo vžigalice gor. Velja, Titova cesta/ulica naj za vekomaj izgine. Najbrž sem ena redkih, ki je odločbo Ustavnega sodišča v resnici prebrala in kot človeka me boli razlogovanje, ki ga je sodišče pri tem uporabilo. O kakšnem človekovem dostojanstvu (ki ga označujejo kot omejitev pri odločanju demokratično izvoljenih predstavniških organov) si upajo govoriti, ne da bi istočasno predlagali revizijo vseh poimenovanj ulic, naselij, cest (vem, Ustavno sodišča odloča le o zadevi, ki mu je predložena in ne splošno, o vsem, kar bi lahko bilo povezano z obravnavano zadevo)? Ob upoštevanju te odločbe je treba ponovno preučiti na primer vsa poimenovanja po raznoraznih »svetnikih«, pripadnikih katoliške cerkve, te organizacije, ki sistematično posiljuje nedolžne, za vedno uničuje mlado in staro, deluje povsem v nasprotju s tistim, kar govorijo, in vendar ni opravičil, ni kesanja, ni poprave krivic, ni iskrenega obžalovanja, ni ničesar, le eno in isto dogmatično nadaljevanje širjenja pravljic, ki niso dobre niti za lahko noč?! Tu se bodo najbrž sklicevali na ločenost države in cerkve, ampak ulic in cest ne poimenuje cerkev, ampak taista (državna!) »oblast«. Pih! Če ne sme biti Titova, naj ne bo niti Janeza Pavla II.! Naj bo po nekom dobrem, po nekom splošno priznanem, po nečem, kar je generacijam lepšalo vsakdan. Naj bo po zverinicah iz Rezije, po Kekcu in Rožletu, po Martinu Krpanu, in če bi naša zaplankanost dopuščala, naj bo po Piki Nogavički in Baltazarju. Ne, to ni sovražni govor, to je svoboda izražanja.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .


[14. točka obrazložitve odločbe U-I-109/10 - 14. O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Oblastnega delovanja državnih in občinskih organov, ki ima simbolni pomen, namreč ni mogoče enačiti z izražanjem različnih mnenj in prepričanj posameznikov ali skupin; njihova pravica do izražanja mnenj in stališč, ki so lahko celo nasprotna temeljnim ustavnim vrednotam, je v okviru svobodne in pluralne družbe utemeljena v ustavnih določbah o svobodi vesti in svobodi izražanja. Nasprotno pri oblastnih organih pri izražanju določenih vrednot ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti. Oblast mora vedno ravnati v javnem interesu, pri tem pa mora spoštovati ustavne omejitve, ki izhajajo iz ustavnih načel ter iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker izražanje vrednot, ki so nasprotne temeljnim ustavnim vrednotam, ne more biti v javnem interesu, presoja ustavnosti oblastnega ravnanja ni podvržena načelu sorazmernosti (tj. tehtanju med javnim interesom in prizadetimi ustavnimi vrednotami), temveč je takšno ravnanje samo po sebi protiustavno. Z ustavnopravnega vidika je tako povsem nekaj drugega, če določene protiustavne vrednote zagovarja in podpira posameznik v okviru svojega osebnega prepričanja, kot če se s temi vrednotami prek simbolov poistoveti oblast.]