31 julij 2012

Prisluhni...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Otročad raste. Naš Regrat je že pravi puhasti oblak. Njegovo oglašanje je kot zvok iz zaprašenega gramofona, a verjameva, da se bo z malo vaje, zlasti pri posnemanju matere in tete, prav kmalu trobljanje spremenilo v zateglo beketanje. Ni srčkan?
 
Na deželi življenje teče vzporedno z žetvijo pridelkov. Prejšnji teden so bile na vrsti breskve. Ja, tudi na Dolenjskem rastejo prave breskve, ne le vinogradniške (pa še za te se vam najbrž zdi, da je primeren kraj za njih Primorska). Velike in sočne so, veliko jih je, zato sva jih nekaj kilogramov spremenila v domač breskov sok. Mnjamsi! Malo sva se odmaknila od izvirne recepture in je zato bolj limonast (dala sva vanj sok in lupino bio limon, namesto le soka in citronke), pa količino sladkorja sva razpolovila (in uporabila demeraro, ki jo tudi sicer uporabljava). Ni tak kot tisti od v. d. tašče, ampak je dooooober.

 Pridete na stekleničko?

25 julij 2012

Čas za revolucijo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni me odvleklo v Pariz, me je pa trgalo na mnoge strani naše dežele. Spet centrirana, a še vedno nemirna. Delo je mirno, dokončujem nekaj pomembnega, obljubila sem nekaj, za kar ne vem, če bom nalogi kos (bomo videli), počasi se bo našel čas za dolga branja in tudi brezdelje. Poletje je v polnem razcvetu, a tole vreme je vsakršno, le pretirano poletno ne. Saj, če sedim tule v pisarni, mi je prav malo mar, ali zunaj sije sonce in so temperature visoke, ali pa spet besni veter ali dež in je hladno, a potem, ko je delo končano, in ko pride čas za radosti zasebnega življenja, nekako jesen ni tisto, kar si želim julija ali avgusta. O vremenu ni vredno kaj dosti izgubljati besed, pa vendar je težko ne govoriti o njem, ko govoriš o čem drugem. Tako je na primer to poletje sedenje na terasi le redko tisto pravo. Ali je temperatura, kljub senci, še vedno peklenska in se raje skriješ v hlad hiše ali pa je ravno po, pred ali med deževjem in si spet v riti. Kje so časi, ko smo celo dolgo vroče poletje posedali po klopcah, divjali na kolesih, rabutali zrelo sadje, pili osvežilne pijače? Danes najbrž le v zaprtih prostorih ali v gozdu… No, ko sedeva na vespo in greva na potep, takrat je tudi fino (razen, če se v. d. tašča odloči, da je pri tistih + 30 nujno treba dvigniti toplo gredo njenih paradižnikov in se potem skoraj stopiš na + 60!). Na morje v teh dveh mesecih ne hodiva, tako da je september tisti mesec, ko naj bi se napolnil in zapolnil s samimi lepimi rečmi – posedanji, potovanji, doživljanji, zbiranji navdihov za hladne dni, za čas sprememb in velikih odločitev. No, do tja je še dober mesec in upam, da bo avgust vse tisto, kar se je juliju spozabilo in ni bil – sproščen, poleten, topel, osvežujoč in nagajiv. Politike nalašč ne omenjam, splošne krize vrednot in bruh zbujajočega ravnanja naših oblastnikov tudi ne. Ne zato, ker me to ne bi zanimalo ali ker ne bi imela o tem svojega mnenja. Še kako jih imam in jih tudi glasno povem; bolj zato, ker preprosto ne morem verjeti, da ljudje vse te neboluze tako mirno prenašajo. Že zdavnaj bi se moral zgoditi vsesplošni upor, ampak ne v naši mali deželi. Vajeni trpeti in potrpeti, biti pohojeni in ponižani… Kdo bo prvi, ki bo zavpil »Uprimo se!«? 

20 julij 2012

Je veux...

. . . . . . . . . . . . . . . .


So taki in drugačni dnevi. Danes, na primer, je en tak dan, ko me nemir vabi na pariške ulice… Na izgubljanja in odkrivanja, na uživanja in ulična spogledovanja, na estetiko intravenozno in prazno glavo… 

10 julij 2012

Čas/Svet

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čas spet beži, drvi, polzi, bije, podi, preganja. Kam, kam, kam? Mnogokam, da so le prave smeri in ravne poti. Na terasi se ustavijo, ko delava domači pesto, ko opazujeva ovčke, ki požrešno iščejo in žvečijo, blejajo in strmijo, spet malo počinejo in kmalu nadaljujejo z gostijo najslajših travnih bilk, ko uživava v senci, ki ponuja prepotrebni hlad, ko sedeva k osvežilnemu kozarčku, ko je kosilo gotovo in si zaželiva dober tek, ko lepotica Zala pride na sosedski klepet, ko se izgubljava v svetu besed, ko... Svet se vrti s tem časom, a za razliko od časa, je svet tudi nor. Če bi bil norčav, bi se smejala, ker je nor, me stiska in krotoviči človeškost v meni. V boj za staro pravdo, v boj za človeka in dostojanstvo, v boj za sočutje in zlasti razum, za vse in še več bi bilo treba, v boj proti poražencem, ki se zmagoslavno šopirijo in krojijo svet po svoji sprevrženi meri. Če je ta čas tisti temni oblak, ki tu in tam zaide v naš dom (prosto po M. Jesihu), potem sporočam, da ljubim sonce in da se nebo lahko zopet razjasni (prosto po J. Menartu).

03 julij 2012

Tankočutnost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Cvetovi bezga so se spremenili v bezgovec, cvetovi lipe, ki je brenčala kot raketa, se sušijo za čaj, rdeča pesa je včeraj sedla v kozarce, spomini na morski teden pa so se zaklenili v digitalno hrepenenje. Vsak dan dehti od življenja v njem in vsako stvar zaključi s čudovitim klicajem.