22 april 2015

Še sem tu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ni me in vseeno sem. Toliko za povedati, a na koncu ostanem tiho. Preveč besed in premalo pomena povsod okoli, da na koncu ne dodam še svojega na vrh vseh neumnosti, ki jih dnevno konzumirate. Za povrh me je v temeljih streslo – bolezen, ki me oplazi enkrat na desetletje, slovo ljube štirinožke in povsem nepotrebna smrt najlepšega puhka Robija. Prej, potem in vmes dve službeni poti in eno prijetno potepanje po čudoviti Škotski. Presek bi lahko vseeno nosil plus, a so tiste temne plati večnega vrtiljaka, imenovanega življenje, vendarle vrgle preveliko senco na preteklih mesec dni, da bi mogla in zmogla reči, da sem se iz temne luknje privlekla kot zmagovalka ...