31 julij 2013

Nadaljevati ali vreči v smeti?

. . . . . . . . . . . . . . . . 

Včeraj sem se dobila z mentorjem moje doktorske. Prvič po vseh teh letih je imel nekaj vsebinskih pripomb, ki so na mestu in kažejo na to, da je morda tokrat celo BRAL zadevo (tri dni dela). Kar me je dokončno spravilo v globoko depresivno stanje, je bil nasvet, da naj zdaj vse skupaj "okrancljam" (250 strani vsebine (nič slik, nič grafov, samo besedilo) očitno ni dovolj), bibliografijo pa dopolnim tudi s knjigami, ki jih nisem uporabila (kaj šele prebrala, saj niso v nikakršni povezavi z mojo temo), da bo "umetniški vtis" boljši. Oprostite! Naivnež v meni se je zlomil, vera v nekaj znanstvene veljave pa dokončno izginila. A kot je rekla kolegica, ki je nedavno doktorirala na neki drugi fakulteti – naredi, kar ti svetuje, tudi če se ne strinjaš, na koncu bo štelo le, da je vse skupaj za tabo. No, to bomo šele videli (da bo za mano), saj me je včeraj imelo, da bi vse skupaj vrgla v smeti.
 

26 julij 2013

Vse na glavo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Že ves teden se veselim nocojšnjega večera. Na vrsti je namreč filmsko razvajanje – Pred polnočjo, tretji v vrsti besednih stvaritev Julie Delpy in Ethana Hawka. Komaj čakam! Da pa se v vesolju ne bi ustvarilo neravnotežje, je tudi danes poskrbel mentor moje doktorske. Ja, delam doktorat, še tisti pred uvedbo tretjestopenjskega doktorskega študija. Magisterij sem opravila že leta 1997 (v tujini, nostrificirala tudi tukaj) in potem vrsto let razmišljala, kaj bi me tako zaintrigiralo, da bi mi ne bilo žal s tem izgubljati ur in ur branja in pisanja. Temo sem našla, senat izbrane fakultete mi jo je odobril in mi določil tudi mentorja. Takrat sem bila prepričana, da odličnega. No, v skladu z načelom "zašto jednostavno, kad može komplikovano", moj mentor ničesar zares ne prebere, dobiva se in malce pokramljava, jaz dopolnim v skladu z nedoločno izraženimi pomisleki, naštudiram še tristo enih reči, za katere vem, da so popolnoma nepomembne za mojo temo, a v upanju, da se bo gospodu mentorju naslednjič zdelo, da je to "to", seveda storim vse, pa četudi skoraj odletim na Luno. In tako že nekaj let, čeprav se v osnovi besedilo in njegova sporočilnost ne spreminjata. Vem, kaj sem želela povedati in sem to povedala že v prvič oddanem besedilu. No, akademiki si predstavljajo stvari drugače in kmalu ti postane jasno, zakaj je pri nas lahko vsakdo ovenčan z "mag." in "dr.". Ker šteje kvantiteta in ne kvaliteta (število strani, število bibliografskih oznak, pisanje skorajda v celoti sestavljeno iz citatov, nobenih lastnih misli in sklepov, itd.). Cobiss vsebuje številna besedila in priznati moram, da se čudim, ko prebiram doktorske disertacije. Nekatere dlje od seminarske naloge niso šle, večina pa ne pomeni prav nikakršnega prispevka k znanosti, kar naj bi ta dela v temelju pomenila. Ne mislim si, da sem posebna ali da imam svetu sporočiti neko temeljno resnico ali iznajdbo, a vem, da tole moje pisanje ni slabo in ni nepomembno. "Srečo" imam, da se moj mentor tega zaveda, a je prelen, da bi se zmigal in rekel, da je pa zdajle dovolj in je čas za predložitev besedila naprej v smeri končnega cilja. Cepetam na mestu in sem v večnem čakanju na njegov odziv. Medtem ko ima večina fakultet roke in natančno določen potek izdelave (odnos doktorand-mentor), moja fakulteta deluje po nenapisanih pravilih, ki dovoljuje večmesečno tišino. Čas pa leti. In moj čas se izteče septembra letos. Kar mojega mentorja ne gane. Niti najmanj. Zato sem ravnokar spesnila neumno prošnjo za podaljšanje roka za izdelavo doktorske disertacije in jo poslala v referat. Ki je – oh, kako pričakovano! – zaprt do 2. avgusta 2013. No, potem pa še po priporočeni pošti, da bo "za zihr" pravočasno. In potem spet čakanje... Res čudovit začetek vikenda. Naj bo vaš veliko lepši.


24 julij 2013

Vedno lepši

. . . . . . . . . . . . . . . .

Mak je ena redkih rož, ki je videti lepo tudi po tem, ko odcveti. To poletje ga je veliko. Rdeče zažari sredi zelenja in se v nekaj dneh krhko odziba po celotnem travniku, odvrže rdečino in si nadene klobuk na glavo. Skozi odprtinice zgornjega nadstropja čudovite tvorbe se osipavajo črnočrna makova zrnca, semena, ki potem nekaj korakov stran osrečijo z novo rdečino. Roža za zaljubljanje.

09 julij 2013

Za vsako bolezen...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dolgo je že tega, kar sem bila na poroki. Nekako se nihče več ne poroča, zlasti ne moja generacija. No, tile mlajši imajo očitno radi malce "blišča". Kekčeva domačija je bila luštno izbrana lokacija, hrana slastna, vse skupaj pa amatersko prisrčno. Lepo preživeta sobota, čeprav poroke še vedno niso "my cup of tea".

01 julij 2013

Lahko bi...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lahko bi pisala o lipi, ki brenči kot raketa pred poletom v vsemir. Ali debelih rdečih češnjah, ki se kot sok zlivajo v usta. Ali o domači borovničevi marmeladi, ki se mesnato maže na dišeče maslo. Ali o ovčkah, ki bosta zdaj zdaj počili od vsega dobrega. Ali o dopustu na domači terasi, ki je čisto podoben tistemu morskemu, a vem, da ni, ker tu ni morja. Ali o knjigah, ki sem ju prebrala in sta čudežno prepleteni. Ali o vetru, ki obrne listje na drevju in črnem oblaku, ki se grozeče pripodi, poln obeta poletnega dežja, potem pa odvihra proč in pusti soncu še in še prostora. Ali o štirinožcu, ki je prava sončnica in se tukajle na svojem oblaku valja pod žgočim soncem ves ljubi dan. Ali o pirinih palačinkah, pokapanih z limoninim sokom in malce rjavega sladkorja. Ali o preprostem sončnem pobožljaju na odkritem delu kože. Morda o sivkah, ki omamno dišijo. Lahko bi... A vas vseeno raje prepustim domišljiji o vsem tem. In še čem.