24 avgust 2017

Nejasnosti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Maja je bil na programu Ars Radia Slovenija objavljen natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2017. Pogoja sta bila dva – pred objavo dela ne smejo biti objavljena, dolžina pa ne presegati 6300 znakov s presledki vred.

V začetku tega meseca so bili sporočeni rezultati. Med skoraj 300 zgodbami, ki so prispele, žirija prve nagrade ni podelila, podelila pa je dve enakovredni drugi in tretjo, ob tem pa predlagala za odkup še pet zgodb. V svoji obrazložitvi je žirija med drugim zapisala: 

"[…] med poslanimi zgodbami prevladujejo bodisi nekakšni dnevniški zapisi bodisi osebne izpovedi ob različnih zaostrenih življenjskih okoliščinah, polne pesimističnega  pogleda na svet, družbo, starost … Zaradi tega so tiste redke pripovedi, ki so premogle kanček humorja, ob tem pa še solidno zgodbo, toliko bolj pritegnile žirijo."

Od kdaj mora biti kratka zgodba humorna? Je bil to eden od pogojev? Ne, ni bil.

Vsi imamo zgodbe, ki bi jih morda drugi brali, le ubesedimo jih ne. Dobro napisana kratka zgodba je nekje pri vrhu bralnih užitkov, saj ponuja vse, kar ponudi daljše delo. Nekatere nasmejejo, druge razžalostijo, spet tretje razjezijo. Vsekakor njihov namen ni, da bi te pustile ravnodušnega. Po obsegu so sicer omejene, zgoščene, imajo pa vse, kar imajo veliki (roman). Če se je žirija želela od krohota valjati po tleh, bi morala to zapisati v razpisu natečaja in ne kot manjvredne na stran dajati tiste, ki jim je umanjkal humor. No, jutri zvečer se bomo tako lahko "nakrohotali" na Novem trgu v Ljubljani, ko bo ob 19.30 razglasitev nagrajencev.

01 avgust 2017

Drobcena sreča

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje sem ostala? Ja, pri jutrišnjem dnevu. Pretekli meseci kažejo, da za mnoge ta ne pride. Da se posameznik ugasne, kot zvezda utrne, da je zanj včeraj ali danes tisti jutrišnji dan, ki mu je bil še dan, našega jutrišnjega pa ne vdihne več. Mnogi so odšli, morda ima ta vročina kaj opraviti s tem ali pa se je preprosto tod okoli skoncentrirala črnina, ki očem preživelih jemlje iskrice in jih potaplja v žalosti. 

Na podobno nenavadno topel dan, pozimi leta 2008, je odšel del mene in dobrih devet let je trajalo, da smo zaključili poglavje njegove zapuščine. Ni šlo za nerazumne zamude ali neodzivne posameznike; ne, ko smo se končno zbrcali, se je vse skupaj premaknilo v zgledni hitrosti. Njegovega imena ni več vpisanega k neki zemlji, ki pravzaprav nikoli ni bila moja, naša. Čuden občutek je, ko sredi tujosti objameš nekaj svojega, kar ima obliko in je nekoč pilo znoj, zdaj pa že dolgo niti ne ve, čigavo je.  

Nekako nenadno se vse zgodi, po nekih čudnih vezeh, brez naključij. Tako bi o aprilu in maju lahko pisala kot o oblačku hipnega povzdignjenja med "občudovane". Kar se je izlivalo iz mene, je prebralo drugo oko in na moje začudenje bilo spoznano za dobro. Moja merila so visoka in verjetno zato mnogo reči, ki bi zmogle več in bolje, kot ostati zakopane le v mojem malem območju ugodja, nikoli ne dobijo kril. Zdaj so jih.

A vse mine, iz globin priplavaš na površje in ugotoviš, da je vse točno tako kot prej.