26 februar 2010

. . . . . . . . . . . . . . . .


Nič, čas je za pozitivo. Kar naprej, vsepovsod, vsi in vsakdo se nad nečim pritožuje, cmeri, kritizira, benti, … Ja, vsi imamo take dneve, trenutke ali tako življenje. Ampak RES nimaš več dela, kot jaz in res ne delaš kot nor in čisto zares ti ne zmanjkuje časa. Priznajmo si, da so štiri petine stvari, ki jih počnemo, namenjene njim samim, kar pomeni, da smo večji čas svojega življenja popolnoma družbeno nekoristni in se ločimo le v tisti petini, ki je lahko bodisi altruistično bodisi egoistično naravnana. Vmes NI. Na primer, včeraj zvečer me je popolnoma iz tira spravila informacija, da danes ne grem le na prijetno večerjo s tremi prijateljicami, ampak da druženje vključuje tudi bowling. Halo?!??!?!?!? Me morda ne poznajo? Kaj točno jim ni jasno, če pa VEDO, da ne maram tovrstnih skupinskih udejstvovanj, tega amerikaniziranja mojega življenja, tega vstopanja v tuje čevlje in težkih krogel, ki jih čutiš še nekaj dni potem? In ko sem se tako jezila, sem istočasno ves čas razmišljala, kaj me je pravzaprav tako razburilo. Ja, res sem bolj samotarske narave, ampak tu in tam se vendarle malce družim. In ker sem naspidirana na nek svoj način, ne pa v športnem smislu, me vsak poziv, ki ga ne odda moje telo, decentrira. Kot kolo, ki ga premetava po čisto ravni cesti. Ne maram siljenja k nečemu, kar lahko kdo razume kot nedružabnost in že leti kritika, da se moraš včasih pač malo žrtvovati. Jaz se ne žrtvujem! Jaz delam, kar me je volja. Pogosto delam, kar vem, da moram, ampak vsaj majčken konsenz mora obstajati. In če se odločim, da metanje krogel v tam daleč stoječe zadevice ni my kind of cookie, potem me pač pustite sedeti nekje ob strani in uživajte. Pa nisem nek neprilagodljivež, res rada vsakomur priskočim na pomoč, največkrat tudi naredim kaj namesto drugega, čeprav me nihče za to ne prosi in sploh ne maram, da se mi stvari nabirajo. Sem urejena oseba in moja miza, moja omara, moje stanovanje, moja glava so odraz te urejenosti. Sem ena taka socialna delavka. Vsi srečni=srečna jaz. Evo, 4/5 ponazorjene. Kar pa ne pomeni, da delam, kar mi rečejo. Zato me najbrž impulzi zunaj nadzorovanega iztirijo. To je MOJA 1/5. A, če se vrnem na začetek tega zapisa, želim pravzaprav vsem ''joj, svet se bo podrl, če ne bom še to in ono'' reči, da se bo svet vrtel naprej, da nihče noče poslušati tujega tarnanja (s katerim lažeš najprej sebi in potem drugim), da smo vsi nadomestljivi in da si je treba vzeti čas in dihati globoko, tudi ko ugotavljaš, da bi dan moral imeti 36 in ne le 24 ur. Ker čisto prehitro ugotoviš, da zaradi take miselnosti nisi več star 24, ampak 36. Zato naj bo vikend samo TVOJ.

24 februar 2010

Lučka 2

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moja lučka je krinolina. Vsak hip bo odplesala v sanjava predajanja. V temi noči ji bo zmanjkalo koraka, še hip izmuzljiv in čisto potihem se bo zavrtela v radostno tišino. Lahko noč.


Lučka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Se spomnite filma Stealing Beauty? Ja, Liv Tyler je lepotica, taka, ki ji zavidaš, da se lepa zbudi in gre lepa spati, pa ji zato ni treba nič storiti. Taka JE. Srečnica. In srečnice vse tiste, ki take so. Moja prijateljica B. je taka. Tudi če se ves dan potepa po gozdu in ima v skuštranih laseh na tisoče listkov in vejic in nesnage, za nohti vse črno in oblačila tako poflekana, da noben pralni prašek več ne pomaga, je ona ena taka lepa gozdna vila. Ah, ja… Ampak, ni to tisto, kar me je maloprej prešinilo in sem si mislila, zakaj pa ne bi tega zapisala. V tem filmu Lucy zapisuje pesmice, misli, prešinke zavesti, iztrga listek iz zvežčka in ga zažge. Misel odleti v neznano. Je in že je ni več. Tako nekako. Smo in že nas ni več. Z ognjem ugasnemo.



21 februar 2010

Lebdenje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Čakam na balonarje, ki bi se čisto lahko vsak hip izza ovinka prikradli mimo mojega okna. Nebo je čudovito modro, glasba v mojih ušesih božajoča, zdravje nekje na meji, a vem, da tole čivkanje ptičkov ne pomeni nič drugega, kot da je teta Pomlad na pragu. In vem, da bo - poleg lebdečih orhidej - okoli mene vedno več cvetov...



20 februar 2010

Jezik

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na tak cmerav dan se velja spomniti tistih, ki jim vendarle niti približno ni tako lepo, kot je nam. Predstavljajte si, da ste gluhi ali naglušni in želite izvedeti ali je npr. prelaz Ljubelj odprt. Interneta nimate, teleteksta prav tako ne. Novica o prelazu Ljubelj ni nekaj, o čemer bi redno poročali pri TV novicah, a tudi če bi, tam ni tolmača za znakovni jezik, ki bi govorjeni jezik prevedel v jezik, ki bi bil razumljiv gluhim in naglušnim osebam, prav tako ni podnapisov. Tako minorna in nepomembna informacija, ki jo mi pridobimo, če ne drugače, s klicem na eno od številnih telefonskih številk. Seveda lahko pokličejo tudi oni, a komunikacija ne more steči, če na eni strani telefona oseba ne more govoriti. S pomočjo tolmačev za znakovni jezik, ki delujejo kot neke vrste prevajalci in posredniki med njimi in nami (slušečimi), končno lahko pridejo do odgovora na svoje vprašanje. A ne zastonj. Če želijo storitev tolmača za znakovni jezik, torej, če želijo uveljavljati pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah, jih to stane. Naša vrla država si je zamislila, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Prav tako ima pravico uporabljati znakovni jezik v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Te pravice uresničuje z uveljavljanjem pravice do zgoraj navedenega tolmača za znakovni jezik. Medtem ko pravico v prvem primeru lahko uveljavlja (na zahtevo ali po uradni dolžnosti) na strošek navedenih organov, pa za primere pomoči v vseh ostalih primerih osebi pripada pravica v obsegu največ 30 ur letno (!!!!!), če pa gre za dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, a največ 100 ur letno (!!!!!!!!!!). V ta nam dobijo vavčerje, en vavčer za eno uro. Ni pomembno, ali je storitev opravljena v 5, 26 ali 58 minutah, v vseh primerih si ob en vavčer, torej ob eno uro. Za 365 dni in torej 8760 ur na leto, imaš na voljo 30 oziroma 100 ur!!! Si predstavljate kaj je 100 ur za dijaka ali študenta? Enako NIČ. To dejansko pomeni, da tak dijak oziroma študent ni vključen v sistem izobraževanja. Kako bi le lahko bil, če velike večine šolske snovi ne sliši??? Ja, seveda si jo lahko prebere, a sploh ne gre za to! Še huje je, če sodnik ali zdravnik ne pozna zakonodaje in gluhi oziroma naglušni osebi samovoljno ne dovoli uveljavljati pravice do tolmača za znakovni jezik. Predstavljajte si, da greste k zdravniku, ki vas sprašuje vse mogoče, vi pa mu ne morete odgovoriti. Da bi se pisno sporazumevala itak ni časa. Pa tako enostavno bi bilo dovoliti tolmaču za znakovni jezik, da je navzoč. Seveda mora obstajati zaupnost, o tem ni dvoma, a kako naj vendar brez govornega ali znakovnega jezika, tega osnovnega sredstva za komuniciranje, povem, da me nekje globoko v rodilih ščipa in boli do nezavesti??? In, ne, ni potrebe po glasnem in razločnem govorjenju, ali še bolj glasnem, skoraj vpitju, ker vas gluhi NE SLIŠI, pa če se izkričite do neba in nazaj. Jezna in žalostna sem. Na jok mi gre, da se glede teh vprašanj nismo premaknili iz kamene dobe. Občutljiva sem na vsa vprašanja, ki so povezana z osnovami biti človek človeku. O enakovrednem vključevanju gluhih in naglušnih oseb v življenjsko in delovno okolje zaradi te naše zaplankanosti še dolgo ne bo moč govoriti. V sredo sem se udeležila delavnice slovenskega znakovnega jezika zato, da bi se kaj naučila. Seveda niti približno ne znam kaj dosti, a že enoročna znakovna abeceda bo dovolj, da bom morda lahko komu kdaj povedala, da smo gluhi mi, ne oni.


17 februar 2010

Vesela nagrajenka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj me je v poštnem nabiralniku pričakala čudovita pošta ninelene, ki me je nagradila za tisoči komentar na njenem blogu. Čarobna drevesa so že uokvirjena, če vas firbca kakšna so, pokukajte na ninalena objavo z dne 28. novembra 2009 ("Po dežju"). Ninalena,



15 februar 2010

Svoboda vesti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Teden, ki je za mano, je minil raznobarvno. Nekako ves povezan z življenjem. Zgodila se je smrt, zgodil se je krst (oboje v vd širši družini), zgodilo se je pustovanje. Staro za šaro, novo za na piedestal. Če bi se morala opredeliti, bi se za nevernika, ali, če si sposodim izraz Blaža Ogorevca, za vraževernega ateista. Sem ena tistih, ki deluje, diha in razmišlja na podlagi razuma, a vendarle se mi v skritih kotičkih pogosto pojavljajo vprašanja o silah, ki nas kot lutke vodijo od rojstva do smrti. Navedeno ne pomeni, da sem militantno naperjena proti vernikom. Nikakor ne. Veliko dozo potrpljenja potrebujem in potem mi noben verski fanatik ne pride do živega. Me pa, tako kot verjetno večino, strašansko moti dvoličnost vsega, kar je povezano z eno, drugo, tretjo in tako vse do n-te verske skupine. A naj se vrnem na začetek… Pogreb se je odvil v vasici na Dolenjskem. Cerkev in duhovnik neizogibna. Spoštovanje sem pokazala tako, da cerkvenega praga nisem prestopila, duhovnikove besede o prahu in slavljenju življenja pa so z vetrom odzvenele daleč, daleč stran. Naslednji dan je bil na vrsti krst majcenega luštkanega niti leto dni starega dekletca. Ne morem si predstavljati večjega posega v svobodo tako majcenega posameznika, kot je ravno krst. Pomen obreda krsta je na eni spletnih strani opisan takole: ''Pri obredu krsta krščanec najprej izrazi svojo željo, da bo krščen in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo in namen v imenu krščenca izrazijo starši in botri. Za vsakega krščenca je potrebna vera. Majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, zato so krščeni v veri staršev, botrov in celotnega občestva.'' Res je, že naša ustava je v delu, v katerem se nanaša na versko svobodo, sporna in dejansko otrokovo pravico odločanja o tem ali in katero vero želi sprejeti, če sploh, pogojuje s pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Larifari. Dejansko so starši lastniki otrokove svobode vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Vera uči, da naj se ''plamen vere, ki se s krstom prižge, ne bi nikoli ugasnil'', simbolično naj bi krščenec postal ''nov človek'' in ''očiščen madeža izvirnega greha''. Skozi ''nedolžnost'' in ''brezgrešnost'' naj bi od krsta ''živel po vzoru JK''. Hmmmmm. Na misel mi pride tista svetopisemska ''do what they tell you to do, not what they do''. A če pogledam, kar delajo… Ccccccc. Moj otrok bi imel pravico izbire, moj otrok ne bi bil nasilno odpeljan v cerkev, zato da bi ga očistili (in odrešili) izvirnega greha. Ker je to osnovno spoštovanje, ki ga do sočloveka pokažemo, ko mu ne vsiljujemo svoje volje. Mila Kačič je povedala tako neponovljivo:

''Od rojstva
se zapredaš
v tisočero niti
pa ne boš nikoli
metulj''

Zakaj bi se torej igrali vsemogočnega in te niti zategovali drugim?
Glede preganjanja zime in res veliko slastnih krofov pa računam na jutrišnje šeme.

A, ja! Moji starši so v mojem primeru ravnali enako barbarsko. :)


11 februar 2010

Ujeti v kolesje narave

. . . . . . . . . . . . . . . .


Komaj še vidim košček neba skozi strešna okna moje pisarne. Sneg me bo pokopal. No, bi me lahko, če streha ne bi bila trdna in močna. Razmišljam o naravi, ki se ne meni za neumnosti človeka in sveta in nam takole, čisto na drobno, dokazuje, da v igri z njo ni zmaga niti približno mogoča. Zato nekako - že zdavnaj na rezervi z razumevanjem nujnosti in potrebnosti tako dolgega časa nje mirovanja - čakam na prve tople sončne žarke in na dovoljenje, da nase navlečem všečnejša oblačila, kot so ta, ki jih drajsam že pol leta, predvsem pa, da se ugnezdim v priljubljene balerinke. Danes sem tako npr. v službo prikorakala v gumijastih škornjih. Kakšna otroška radost, ko lahko stopaš po najglobljem snegu in plundri in lužah, ker ni bojazni, da bi mokrota ali druge nevšečnosti našle pot do gole kože! Resda sem videti kot klovn, saj nimam ravno nog, ki bi bile ustrezen primerek za v škornje do kolen, ampak kdo pa še ima čas gledati kako sem videti? Pa še pustni čas je, zato je (še toliko bolj) vse dovoljeno.

Tole ni pritoževanje nad zimo, le jutranji odmik od pomembnejših reči, ki se nabirajo na mizi… Dva krofa sem z nje že pospravila, tisto manj pomembno še čaka. :)


07 februar 2010

Nekje na Dolenjskem...

. . . . . . . . . . . . . . . .

V ne preveč topli garaži (kjer se skriva marsikaj zanimivega) smo kuhali beko in pletli zaščito za streho. Čudovit odmik od miselnih razglabljanj in vzhičenost nad osvojenim znanjem, ki bo koristno, ko bom cvetlicam iskala prijetna domovanja.









06 februar 2010

Razvrednotenje vrednot

. . . . . . . . . . . . . . . .


Globoko diham, v nemočnem besu stiskam pesti in srce me boli, ko spremljam dogodke v naši deželi. Vse skupaj je nafantazirano do absurda in ne moreš verjeti, da se slišano v resnici dogaja. In statistično smo bojda ena najsrečnejših družb v širši domovini. Bolno, kako zelo radi se slepimo. In vendar samo nemočno zrem predse, ko bi najraje nekoga stresla za ramena, zbrcala ali storila še kaj hujšega. Ker postajam nestrpna do vseh teh deviacij. In vem, da nisem edina, ki tako čuti. A vem tudi, da se ne bo nič zgodilo… NIKOLI.


02 februar 2010

Bombažna polja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Mar niso bombažna polja podobna s snegom prekritim grmom?

Februar spreminjam v strašansko deloven mesec. Dovolj je bilo lebdenja in razmišljanja in zbiranja na kup, tole gmoto papirja in besed, zmeštrano v klobčič surovega materiala, počasi razpletam in odvijam v razumljivejšo paleto misli, domnev, trditev, navedb, utemeljevanj in razlag. V središču zmede jezik, ki ga s pomočjo jezika poskušam osmisliti in znanstveno opredeliti kot spiritus movens vsake družbe.

Na ležerni strani vsakdana čakam na tople dni, a pri tem nič kaj preveč ne trpim ob tem snegu in v tem mrazu. Nekako sem se navadila… Kar ni nujno dobro, ampak glede vremena kaj dosti ne morem ukreniti, torej je bolje, da se sprijaznim. Potem gre. Pride tudi sonce in modrina, ki celo moje temno rjave oči malce zabarva v pričakovanju še več takšnih dni. In še več ptičjega petja. Do takrat se sklanjam k odtisom in slikovnim zapisom teh dni.


A, ja! Pa še eno uživaško sem si omislila (kot da jih ni že dovolj!) - pistacije mi dišijo in ne morem se jim upreti. Jem, dokler ne ostanejo le zevajoče lupinice. Mnjam.