. . . . . . . . . . . . . . . .
Tu sem rojena, tu živim. In tu umrjem. Ne le eno od teh reči, najbrž
nekaj njih bi mi pravi Slovenci najraje odrekli.
V času mojega rojstva je bila naša dežela* veliko večja, njene zunanje
meje pa so nas ločevale od Italije, Avstrije, Madžarske, Romunije, Bolgarije,
Grčije in Albanije. Znotraj dežele si se prosto gibal. Lahko si živel kjerkoli.
Tako je naneslo, da sta moja starša v svojih zgodnjih dvajsetih letih prišla iz
osrednjega dela dežele sem in si tu ustvarila dom, družino. Kljub jezikovnim
oviram. S trebuhom za kruhom. Približno tako, kot mnogi Slovenci danes iščejo
okusnejši kruh zunaj dežele. Ko je skupna dežela razpadla, se je na njenem
ozemlju oblikovala vrsta novih držav, med njimi Slovenija. Mi smo ostali "doma".
Drugega doma nismo imeli.
Takratna nova slovenska oblast se je odločila, da vendarle nismo čisto "pravi",
zato nam je leta 1991 poslala prijazen dopis, v katerem nas je obvestila o
dejstvu, da nismo njeni državljani, da pa, če želimo to postati, izvolimo v pol
leta zaprositi za državljanstvo, plačati takso in potem nam bo vendarle
priznano, da smo, kar smo že bili – tu doma. Lahko bi delili usodo "izbrisanih".
To se je namreč zgodilo vsem tistim, ki v navedenem roku niso storili, kar jim
je bilo predlagano. Izbris. Ne status tujca, izbris kot neobstoj, administrativna likvidacija. Obenem je v
tem dopisu pri nas treh otrocih presenetil podatek, da smo državljani ene
od bivših sestavnih delov** prej skupne dežele, čeprav v izpisku iz rojstne matične
knjige v rubriki državljanstvo jasno piše "jugoslovansko". Vic je bil v tem,
da je bil leta 1974 sprejet zakon, ki je določal, da se mati ob rojstvu otroka
povpraša in opredeli, katero "republiško" državljanstvo naj otrok ima, in če se
ne, se otroku avtomatično določi republiško državljanstvo po kraju rojstva
matere. Pred tem letom se je samodejno beležila republiška pripadnost po kraju
rojstva matere. Dva od treh otrok sva padla v slednjo skupino, pri tretjem, rojenem
leta po sprejetju tega zakona, pa najbrž mati ni razmišljala v okviru "republiškega"
konteksta, saj je šlo le za upravne dele velike dežele in se je revici zdelo,
da imamo vendarle vsi le eno zunaj meja priznano državljanstvo, tj.
jugoslovansko. In ni se motila. A zlobna oblast je imela drugačne načrte. Tako
sem pri starosti 19 let izvedela, da sem državljanka neke mednarodno neobstoječe
entitete, ki je komaj vedela, če sploh, da obstajam, kjer ni bilo nič mojega
in kjer bi me obravnavali najbrž enako, kot če bi tisti hip prisopihala iz
daljne Danske.
Nekoč smo se pretvarjali, da smo vsi enaki, a ljudje so od nekdaj enako
zlobni. Dejstvo je, da na tem našem ozemlju že ime in priimek nakazujeta "kdo
si". "Cilka Škoberne" je težko muslimanka bosanskih korenin, enako kot "Enisa Kurbegović"
katoličanka slovenskih. Vsi smo popredalčkani in v skladu z barvo predala v
resničnem življenju tudi obravnavani. Prepričana sem, da podjetje, ki ima
razpis za delovno mesto recimo tajnice, ob prejemu tristotih vlog že na podlagi
imen in priimkov kandidatov izloči "neprimerne" kandidate. Šele potem se morda
loti vsebine prijav in morda čisto na koncu nekdo z najboljšimi lastnostmi
delovno mesto dobi. Tako tu je. Kdor pravi drugače, živi v milnem mehurčku blažene
nevednosti. V življenju sem na račun dejstva, na katerega nisem mogla in ne morem
vplivati – rodu (ker zato tu gre***), doživela vrsto neprijetnih situacij. Dobri
vzgoji in zrnu soli v glavi se imam zahvaliti, da sem zrasla v bitje, kakršno
sem. Nikoli za karkoli nisem krivila neslovenskosti. Vse, kar sem v življenju
dosegla, sem dosegla z veliko več truda kot "Cilka Škoberne". Že samo zato, ker je "Cilka Škoberne".
Takšna je ta naša dežela.
Bila nekoč in je še danes. Še toliko bolj. In če še nas, po rodu drugačnih, a tu
rojenih, tu živečih, jezik bolje govorečih od večine Slovencev, ne sprejema,
kako naj se odpre večkulturnosti v obliki izgubljenih otrok sveta.
To je moja dežela in to
je vsa njena "lepota".
* Jugoslavija.
** Socialistična republika Bosna in Hercegovina.
*** Pri nas še vedno obstajata "državljanstvo" (citizenship) in "narodnost" (nationality). Francoz je Francoz, njegove korenine pri tem ne igrajo nikakršne vloge.