30 december 2016

Dvanajsta objava

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prehitro mine leto, teh 365 dni. Z njimi se številka moje starosti zviša, boj med dojemanjem minljivosti in stvarnostjo nespremenljivosti pa se nadaljuje.

Za naslednjih prav toliko dni si beležim nekaj smiselnosti:

Nismo vsi revolucionarji, a vendar ne bodi preveč pasivna. 
Nauči se živeti z manj in vendarle imeti več.

Uživaj stvari in ljudi bolj od blizu, bolj neposredno in veliko bolj živo (vse je prekleto preveč minljivo).
   
   

"We either make ourselves miserable,
or we make ourselves strong.
The amount of work is the same."


C. C.


03 december 2016

Petletka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je minilo pet let, odkar sva ljudi povabila, da naj se v(e)selijo z nama. Pet let življenja na deželi je minilo hitro, kot kaplja vode spolzi skozi razprte prste. Še vedno nama je všeč, kar sva ustvarila, iz dneva v dan čutiva, da so stene bivališča najin dom, kjer sva čez slabo leto sprejela C. in kamor se je slaba meseca potem pritepel še P. Toplo je, lepo nam je. Ustvarjava naprej, spreminjava nenehno, a vedno slediva "nama". Nič ni nahrčkano, vse je prej kot kakorkoli drugače po načelu "manj je več" in še se trudiva, da hiše nikoli ne "zadušiva", da dava njej in nama dovolj prostora za dihanje. Morda se tudi odselimo, a ne daleč, saj v bližini čarava nekaj še manjšega, še lepšega, še bolj "najinega". Morda vas kmalu popeljem tjakaj na krajši ogled. :)  


02 november 2016

13

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sem redna uporabnica ljubljanskih javnih koles (BicikeLJ) in najbolj čudna reč v zvezi s tem nadvse hvaležnim prispevkom k lepši perspektivi mesta je, da je, ko vračam kolo, ključavnica številka 13 vedno prosta. Vsakdo, ki se pripelje, kolo raje vrne v oddaljeno ključavnico kot pa na št. 13, ki je prosta (in bližje). Bo že držalo, kot sta pred leti kramljala B. O. in Z. Z. ob večerji, da je ni večje vere od vraževerja – »… Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih, počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega Očeta …« Namerno ga vrnem v trinajstico in tisti dan pazljivo stopam, govorim in ravnam, ker, saj veste, človeška neumnost je res brezmejna. 

30 september 2016

Ljubi september

. . . . . . . . . . . . . . . .

Bil si krasen do mene! 
Začelo se je z razvajanjem v New Yorku, nadaljevalo z dvema predstavama v okviru Tedna Edwarda Cluga v Mariboru, se prevesilo v najlepše rojstnodnevno darilo in pot po srčnosrčkasti cesti, za finiš pa si čaral dneve v tople objeme naklonjenega sonca. Do snidenja ...

17 julij 2016

Berem bereš bere

. . . . . . . . . . . . . . . .

Obljubila sem seznam knjig, ki pravim (in tudi poletnim) bralcem lahko čudovito obarvajo bralne trenutke, vas scela začarajo.

Načeloma knjige izbiram na podlagi preteklih izkušenj; če me nek pisatelj prepriča, poskušam prebrati čim več njegovih del. Pogosto pisatelji v knjigah omenjajo druga dela, druge pisatelje, in tako spoznavam tudi njih. Sledim tudi nasvetom drugih bralcev, enako gorečih, kot sem sama. Dobro izbiro vedno zagotavljajo tudi seznami dobitnikov Man Booker Prize, Man Booker International Prize in Nobelove nagrade za literaturo.

Tokratna izbira (na slepo) je bila tako nadvse nenavadna, velik odstop od utečenih poti. In ni razočaral, daleč od tega. Edina knjiga, za katero sem si že dolgo želela, da bi jo prebrala, je bila "When Breath Becomes Air" Paula Kalanithija. Bralci bloga A Cup of Jo ga poznajo. Pisatelj je pokojni brat Joannine (avtorica bloga) sestre Lucy. Njegova prva in edina knjiga. Njegovo pisanje odraža čudovitega človeka. In še večjega pisatelja. Č.u.d.o.v.i.t.o.

Knjigo "The Vegetarian" so naključni bralci hvalili, naslov pa ni bil ravno obetaven. Ko je prispela na moj naslov, je bila na njej nalepka, da je pisateljica Han Kang prav za to knjigo prejela letošnjo Man Booker International Prize. Dober obet. Branje o tem, kako naše odločitve vplivajo na življenja ljudi okoli nas, kakšne pravice si drugi jemljejo, da se vtikajo v povsem osebne odločitve, vse skupaj pa začinjeno s pisateljičinim lepim izrazjem. 

"A General Theory of Oblivion" (José Eduardo Agualusa) je knjiga o Angoli in o Ludo. Predvečer angolske neodvisnosti, ki Ludo, žensko, ki se boji neba nad seboj, privede do tega, da v stanovanju, v katerem živi, postavi zid, ki jo za naslednjih 30 let loči od zunanjega sveta. Preplet upanja, hrepenenja, bede in vsega, kar naj bi bilo na pozitivni strani humanega.   

"The Four Books" (Yan Lianke) govori o Kitajski v času med 1958 in 1962, ko je kitajska oblast intelektualce pošiljala v "ponovno šolanje", saj naj bi bila njihova dotedanja izobrazba plod zahodne indoktrinacije. Gre za čas, ko Kitajska trpi veliko pomanjkanje hrane, v kampih, kjer intelektualce spreobračajo, pa se vrši nekaj podobnega kot v nemškem filmu Eksperiment.

Luštno branje je knjiga "My Name is Lucy Barton" (Elizabeth Strout), o odnosu med materjo in hčerko ter tudi o osamljenosti, trenutno pa uživam v branju "A Strangeness in My Mind" Orhana Pamuka. Nazaj na preverjenih. :)

30 junij 2016

Vonj po morju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prvi dnevi poletja minevajo v prijetni senci borovcev, medtem ko sonce neusmiljeno pripeka in morje, ki le nekaj metrov stran rahlo valovi, vabi s svojimi prijetnimi temperaturami. V objemu tega tihožitja se stiskamo že dobrih deset dni. Zgodnje poletje je vedno dobra izbira. Izogneš se množicam, morje pa te nagradi z najlepšim, kar ob spominih nanj prikrade nasmešek na ustnice. Če bi ne bilo sodobnih načinov komuniciranja, bi bilo še bolj spokojno in obljubim si, da se naslednjič "odrežem" od vsega v celoti. Dopade se mi nemška ureditev, ki delodajalcu prepoveduje, da delavca na kakršenkoli način moti na dopustu. Jebemti, da svet ne bo šel k vragu, če kdo drug poprime za stvari, ko nas ni! Ne, v resnici sem le sama neumna, ker ne želim sodelavcev obremenjevati s stvarmi, ki bi, če bi ne bila na dopustu, bile odrejene v delo meni. To, da sama delam namesto drugih, tudi kadar so ti v službi, pozabljam ...


Kakorkoli. Na dopustu je fino. Dan je enak dnevu in s tem ni nič narobe. Ješ, spiš, počivaš, bereš, greš na sprehod s psom, tu in tam greš v neznano, fotografiraš lepoto, ki te obdaja. In potem z vsakim sončnim vzhodom ponoviš vajo. Vmes razmišljaš o svojem življenju – kje si, kam greš, kaj obžaluješ in česa si želiš. Vsakič znova ugotavljaš, da je tvoj čas mnogokrat zapravljen za neprave reči in jalove odnose in da resnično zelo malo stvari šteje. Da se jeziš in te skrbijo napačne reči, da je le malo kaj vredno vse te energije, ki se kopiči in pretvarja v bolečo luknjo v trebuhu. Življenje  je samo po sebi preprosto in zlasti prekratko, da bi si dovolili kaj drugega, kot da uživamo tukaj in zdaj.

Dva meseca je tale medij miroval. Dva meseca sta hkrati veliko in malo. Vsakršne radosti dneva in tedna so sicer klicale k zapisu, a me je vse skupaj prehitelo. Še posebej zapomnljivo je bilo poznomajsko potepanje po Barceloni in koncert Adele. Obe sta odlični; prva vedno očara s svojimi arhitekturnimi presežki, druga s svojim glasom, ki v živo zveni še bolje kot na nosilcih zvoka.


Če povzamem: junij je bil deloven, na najinem drugem koščku posestva v Rajski dolini so se zgodili premiki, veliko jagod in lubenic je barvalo dneve, tu pod borovci pa sem pogoltnila osem odličnih knjig. O njih nekaj besed sledi.

29 april 2016

Nizanje trenutkov

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tale april me je znova opomnil, da je življenje niz dogodkov, ki se med seboj prepletajo kot metulji v letu. Pogosto se mi zgodi, da mi v posameznem trenutku, npr. v pogovoru s kom, istočasno po glavi roji tisoč izgovorjenih besed in videnih podob, slišanega tisto jutro, prebranega včeraj, sanjanega sinoči, ki mi govorijo, da ni naključij in da se vse, četudi je pogosto slišati kruto in obrabljeno in prav zares tečno, zgodi z razlogom. Tako sem tiste dni, ko je prišla novica o smrti T. P., živela nekje v južnoameriških prostranstvih, brala knjigo "Zvok stvari, ki padajo", ki se dogaja v Kolumbiji, od koder se je T. P. ravnokar vrnil z uspešnega gostovanja, gledala film "Hiša duhov", scenarij katerega temelji na knjigi Isabel Allende in se godi v Čilu, sledil pa mu je še film "Colonia", ki je prav tako preplet smrti in groze v tej razpotegnjeni deželi. Nekaj dni za tem, ko je na drugo stran vesolja odšel Prince, sem uživala ob branju "Črnega albuma", knjige Hanifa Kureishija iz leta 1995, ki je naslov dobila po leto dni poprej izdanem Princeovem albuma. Knjigo, ki jo je brati tudi kot zapis nekega časa, ko je P. kraljeval v polni moči, sem dokončala ob poslušanju hitov tega čudežnega malega moža, ki so preplavile radijske postaje.

In zdaj previdno k naslednji knjigi ... :) 

14 april 2016

Vonj po Tomažu

. . . . . . . . . . . . . . . .

 On Mar 31, 2011, at 9:04 AM, …………. wrote:


Pozdravljeni,
pred kratkim mi je punca omenila, da nosite parfum, ki diši za "popizdit" dobr :-). Bi bilo moje vprašanje preveč neprimerno, če vas vprašam kakšen parfum uporabljate?
Hvala za odgovor in vaš čas.
Lep dan
Tomaž


--- On Thu, 3/31/11, Tomaž Pandur wrote:

From: Tomaž Pandur
Subject: Re: Vprašanje
To: "…………. "
Date: Thursday, March 31, 2011, 8:52 PM


hahahaha :-), hvala punci za komplimente, parfum je CARTIER ROADSTER ali pa DIOR EXTREME. izmenično uporabljam oba.

lep pozdrav,

tomaz


On Friday, April 1, 2011 11:29 AM, …………. wrote:


Kolk se je šele punca nasmejala, ko sem ji povedal, da sem dobil odgovor. :-) 
Najlepša hvala za odgovor. 
Lep dan 
Tomaž 

P.S.: Vaš teater je pa itak najboljši.





28 marec 2016

Tako je govoril

. . . . . . . . . . . . . . . .

Redko je v gledališču moč doživeti tako prefinjeno vez, stkano med besedilom, prostorom in glasbo, kot je to v Bergerjevi predstavi "Tako je govoril Zaratustra". Besedilo, ki je filozofska pesnitev, v prostoru Galerije Božidar Jakac (nekdanja samostanska cerkev) v Kostanjevici na Krki vsekakor ima domovinsko pravico in tu bi se "čezčlovek" zlahka preobrazil v bitje novih vrednot. Akustika prostora je kot ustvarjena za glasbo skupine Laibach, kljub usmerjenosti v prihodnost pa prostor vrvi od nostalgije z vsemi športnimi pripomočki, ki te popeljejo v čas osnovne šole, ko si sam izvajal vragolije na usnjenih rekvizitih, v predstavi pa nastopajočim še dodatno otežujejo dihanje. Če si je še niste, si predstavo lahko tu jutri zvečer ogledate še zadnjič. Glede morebitnih gostovanj, priporočam obisk strani APT.


"Vaša ljubezen do bližnjega je vaša slaba ljubezen do vas samih. V svojem prijatelju ljubite čezčloveka kot svoj vzrok. Ne svetujem vam ljubezni do bližnjega: svetujem vam ljubezen do najdaljnjega."
F. N. 

Slika: facebook Anton Podbevšek Teater.

25 februar 2016

V krasni deželi živimo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem rojena, tu živim. In tu umrjem. Ne le eno od teh reči, najbrž nekaj njih bi mi pravi Slovenci najraje odrekli.

V času mojega rojstva je bila naša dežela* veliko večja, njene zunanje meje pa so nas ločevale od Italije, Avstrije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in Albanije. Znotraj dežele si se prosto gibal. Lahko si živel kjerkoli. Tako je naneslo, da sta moja starša v svojih zgodnjih dvajsetih letih prišla iz osrednjega dela dežele sem in si tu ustvarila dom, družino. Kljub jezikovnim oviram. S trebuhom za kruhom. Približno tako, kot mnogi Slovenci danes iščejo okusnejši kruh zunaj dežele. Ko je skupna dežela razpadla, se je na njenem ozemlju oblikovala vrsta novih držav, med njimi Slovenija. Mi smo ostali "doma". Drugega doma nismo imeli.

Takratna nova slovenska oblast se je odločila, da vendarle nismo čisto "pravi", zato nam je leta 1991 poslala prijazen dopis, v katerem nas je obvestila o dejstvu, da nismo njeni državljani, da pa, če želimo to postati, izvolimo v pol leta zaprositi za državljanstvo, plačati takso in potem nam bo vendarle priznano, da smo, kar smo že bili – tu doma. Lahko bi delili usodo "izbrisanih". To se je namreč zgodilo vsem tistim, ki v navedenem roku niso storili, kar jim je bilo predlagano. Izbris. Ne status tujca, izbris kot neobstoj, administrativna likvidacija. Obenem je v tem dopisu pri nas treh otrocih presenetil podatek, da smo državljani ene od bivših sestavnih delov** prej skupne dežele, čeprav v izpisku iz rojstne matične knjige v rubriki državljanstvo jasno piše "jugoslovansko". Vic je bil v tem, da je bil leta 1974 sprejet zakon, ki je določal, da se mati ob rojstvu otroka povpraša in opredeli, katero "republiško" državljanstvo naj otrok ima, in če se ne, se otroku avtomatično določi republiško državljanstvo po kraju rojstva matere. Pred tem letom se je samodejno beležila republiška pripadnost po kraju rojstva matere. Dva od treh otrok sva padla v slednjo skupino, pri tretjem, rojenem leta po sprejetju tega zakona, pa najbrž mati ni razmišljala v okviru "republiškega" konteksta, saj je šlo le za upravne dele velike dežele in se je revici zdelo, da imamo vendarle vsi le eno zunaj meja priznano državljanstvo, tj. jugoslovansko. In ni se motila. A zlobna oblast je imela drugačne načrte. Tako sem pri starosti 19 let izvedela, da sem državljanka neke mednarodno neobstoječe entitete, ki je komaj vedela, če sploh, da obstajam, kjer ni bilo nič mojega in kjer bi me obravnavali najbrž enako, kot če bi tisti hip prisopihala iz daljne Danske.

Nekoč smo se pretvarjali, da smo vsi enaki, a ljudje so od nekdaj enako zlobni. Dejstvo je, da na tem našem ozemlju že ime in priimek nakazujeta "kdo si". "Cilka Škoberne" je težko muslimanka bosanskih korenin, enako kot "Enisa Kurbegović" katoličanka slovenskih. Vsi smo popredalčkani in v skladu z barvo predala v resničnem življenju tudi obravnavani. Prepričana sem, da podjetje, ki ima razpis za delovno mesto recimo tajnice, ob prejemu tristotih vlog že na podlagi imen in priimkov kandidatov izloči "neprimerne" kandidate. Šele potem se morda loti vsebine prijav in morda čisto na koncu nekdo z najboljšimi lastnostmi delovno mesto dobi. Tako tu je. Kdor pravi drugače, živi v milnem mehurčku blažene nevednosti. V življenju sem na račun dejstva, na katerega nisem mogla in ne morem vplivati – rodu (ker zato tu gre***), doživela vrsto neprijetnih situacij. Dobri vzgoji in zrnu soli v glavi se imam zahvaliti, da sem zrasla v bitje, kakršno sem. Nikoli za karkoli nisem krivila neslovenskosti. Vse, kar sem v življenju dosegla, sem dosegla z veliko več truda kot "Cilka Škoberne". Že samo zato, ker je "Cilka Škoberne".

Takšna je ta naša dežela. Bila nekoč in je še danes. Še toliko bolj. In če še nas, po rodu drugačnih, a tu rojenih, tu živečih, jezik bolje govorečih od večine Slovencev, ne sprejema, kako naj se odpre večkulturnosti v obliki izgubljenih otrok sveta.

To je moja dežela in to je vsa njena "lepota". 


* Jugoslavija.
** Socialistična republika Bosna in Hercegovina.
*** Pri nas še vedno obstajata "državljanstvo" (citizenship) in "narodnost" (nationality). Francoz je Francoz, njegove korenine pri tem ne igrajo nikakršne vloge.

02 februar 2016

Na krilih trenutka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj me je v poštnem nabiralniku pričakalo pismo. Zdaj že veste, da je navadna pošta v mojem svetu na najvišjem mestu. Ko sem ga odprla, je zvenelo, hmmm, … nenavadno? Ja, na prvi pogled zagotovo. Na eni strani so bile spodaj zapisane besede, na drugi seznam knjig. Cleia sem peljala na sprehod in se potem posvetila zapisu. In v hipu se je začudenje spremenilo v navdušenje in razumevanje. Namreč, dvema otrokoma že nekaj let večkrat letno redno pošiljava knjige, za vsakogar eno, in ker sama ne vodim seznama, ne bi pa rada, da bi se jima knjige podvajale, sem njuno mamico prosila, da mi ob priliki pripravi seznam. To je bila ena stran pisma. Druga je tista, ki me je navdušila. Impresija nekega popoldneva, hip v življenju družine. Namesto fotografije.

"Živijo, G.!

Tako lepo sije sonce. Ko začnem to pisati, prav blešči skozi okno. Sončni žarki se odbijajo od stekla na mizi in mi slepijo pogled. A nič zato. Pišem naprej, sonce pa me greje. Ven bi šla, a se mi ne da premakniti riti. Čisto enostavno bi bilo. Ker ni mrzlo, bi samo nadela superge in vetrovko. Moja lenoba pa kar ne popusti. Tudi tole pisanje je eno v vrsti opravičil, da se ne spravim iz hiše. Kot je bilo prej urejanje fotografij, predpriprave za kosilo, čiščenje wc-ja ... Res moram ven. Otrokoma sem že najmanj trikrat rekla, da gremo. Dobro, da jima nisem povedala, da nameravamo vzeti kolesi. Potem mi gotovo ne bi dala miru. In tudi F. nas čaka. Vem, da pričakuje sprehod. Opazuje nas skozi okno in se sprašuje, kako da še ne gremo. Zdaj pa zares. Nočem zapraviti tega čudovitega sonca za ždenje v hiši. Pojdimo!

Lep dan želim,
N."

12 januar 2016

. . . . . . . . . . . . . . . .
Enajst let mi je bilo, hodila sem v četrti razred osnovne šole, ko je David Bowie zapel Let's Dance in China Girl, s katerima me je privabil v svoj krog začarancev. Istega leta sem se zaljubila v njemu neverjetno podobnega M. E., zaljubljenost, ki je trajala vse do konca srednje šole (če ne dlje ...). Tako vedno, ko pomislim na domači kraj, avtomatično pomislim na M. E. in na raznobarvnookega Bowieja. Ljubezen, ki traja, ljubezen, ki ima sicer svoj začetek, a konca prav gotovo ne. In če se še tisočkrat utrne kot črna zvezda, bo večno žarel enako močno sredi še tako temnega neba.

"It is eerily terrifying that there is no sound when a heart breaks. Car accidents end with a bang, falling ends with a thud, even writing makes the scratching sound of pencil against paper. But the sound of a heart breaking is completely silent. Almost as though no one, not even the universe itself could create a sound for such devastation. Almost as though silence is the only way the universe could pay its respect to the sound of a heart falling apart."
N. G.